V sredo, 18. oktobra 2016, je Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana organiziral okroglo mizo Slepi hočejo delati. Na okrogli mizi so sodelovali predstavniki ministrstev, civilnih iniciativ, Zveze slepih, uporabniki in zainteresirana javnost. Uvodno predstavitev je imel Boris Koprivnikar, minister za javno upravo. Sodelujoči so razpravljali o trenutnem stanju na trgu dela za slepe in slabovidne ter o možnostih, ki naj bi jih ponujala prihodnost. Navzoči so predstavili tudi lastne izkušnje in zamisli.
Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana, ki se od 20. septembra letos imenuje Center IRIS (Center za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne), se ukvarja z izvajanjem prilagojenih programov izobraževanja za slepe in slabovidne na predšolski, osnovnošolski ter srednješolski stopnji. »Poslanstvo zavoda ni le vzgajati in izobraževati slepe in slabovidne, temveč nenehno iskati nove možnosti in priložnosti za dvig kakovosti življenja slepih in slabovidnih. Področje, ki mu v zadnjih dveh letih posvečamo veliko pozornosti, je zaposlovanje. Izkušnje in praksa kažejo, da je zelo malo slepih in slabovidnih oseb zaposlenih. Vzroke lahko iščemo v posameznih ustanovah, podjetjih, sistemu oz. pri slepih samih, a enostranskih rešitev ni,« je uvodoma povedala ravnateljica zavoda Katjuša Koprivnikar.
Možnosti oziroma programe zaposlovanja ter trenutno stanje so predstavili tudi Cveto Uršič, predstavnik Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Mojca Ferlič, predstavnica RACIA, Metka Teržan, predstavnica URI Soča, Tatjana Patafta iz Centra za poklicno izobraževanje in Lea Kovač, predstavnica Zavoda za zaposlovanje RS.
Stanje na trgu dela
V Sloveniji obstajajo različni zakoni in predpisi, ki urejajo in naj bi tudi spodbujali zaposlovanje invalidov. Glavna zakona na tem področju sta Zakon o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, ki uvaja zaposlitveno rehabilitacijo, programe socialne vključenosti, zaščitno zaposlitev, podporno zaposlitev, invalidska podjetja ter kvotni sistem zaposlovanja, ter Zakon o izenačevanju možnosti invalidov, ki prepoveduje diskriminacijo zaradi invalidnosti ter ureja dostopnost do tehničnih pripomočkov.
Dejstvo pa je, da brezposelnost med slepimi in slabovidnimi v zadnjih letih strmo narašča; zaposlovanja skorajda ni. Skrb vzbujajoče je, da dijaki z okvaro vida po končanem šolanju ostajajo doma in se precej hitro invalidsko upokojijo. Tudi med študenti z okvaro vida ni veliko takih, ki bi bili pri iskanju zaposlitve uspešni. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu 285 milijonov oseb z okvaro vida. Med iskalci zaposlitve pa imajo ti trikrat manj možnosti za uspeh v primerjavi s preostalimi iskalci zaposlitve. Globalna ekonomija teži k večji storilnosti, ki ji ranljive družbene skupine težko konkurirajo, delodajalci se težko odločajo za zaposlitev invalidne osebe. V preteklosti je bilo veliko oseb z okvaro vida zaposlenih na delovnem mestu telefonista, kar je bilo tudi zakonsko regulirano. Danes je ta poklic zaradi tehnoloških procesov skorajda izginil. Slepi in slabovidni dosegajo v skupini invalidnih oseb razmeroma visoko izobrazbo, veliko jih je s srednješolsko in tudi visokošolsko izobrazbo. Izobražujejo se večinoma v humanističnih, družboslovnih, jezikoslovnih programih, v katerih jezaposlovanje še posebno težavno. Za opravljanje dela potrebujejo drago prilagojeno opremo in pripomočke, kar je za delodajalce lahko velik strošek. Pri vstopanju na trg delovne sile bi potrebovali usposobljene mentorje. Še vedno je veliko stereotipnih predstav in predsodkov do slepote ter prepričanj, da slepi ne zmorejo samostojno opravljati dela. Posebno pozornost pa je treba nameniti tudi osebam z več motnjami, ki se zaradi trenutne zakonodaje ne morejo zaposliti.
Razvoj novih zaposlitvenih možnosti
Boris Koprivnikar, minister za javno upravo, veliko možnosti za zaposlovanje vidi v razvoju novih tehnologij, vendar je pri tem nujno tudi načrtovano izobraževanje, saj bodo morali biti iskalci zaposlitve visoko kvalificirani oziroma bodo morali imeti specifična znanja.
Razpravljavci so na okrogli mizi ugotavljali, da se potrebe trga spreminjajo zelo hitro in da jim je težko slediti, zato morajo biti iskalci zaposlitve čim bolj fleksibilni. Taka morajo biti predvsem njihova znanja. Novim potrebam se bodo morali prilagoditi tudi izobraževalni programi. V prihodnje pa bo nujno tudi večje sodelovanje vseh deležnikov, ki oblikujejo politiko zaposlovanja oseb s posebnimi potrebami. Treba bo tudi okrepiti ozaveščanje delodajalcev o možnostih zaposlovanja in izvajati podporo pri zaposlovanju. Bistven in nujen korak bi bila tudi sprememba zakonodaje v delu, ki se nanaša na osebe s posebnimi potrebami, ki so opredeljene kot nezaposljive. Predvsem pa je treba še veliko narediti tudi pri ozaveščanju splošne javnosti ter preseči stereotipe o delovnih (ne)sposobnostih slepih in slabovidnih. Delo je vrednota za vsakega človeka, obenem pa je tudi sredstvo za zmanjšanje socialne izključenosti.
Sporočilo okrogle mize je, da slepi hočejo delati ter da si bodo v prihodnje še bolj prizadevali, da bi bili na trgu dela čim bolj konkurenčni, vendar potrebujejo podporo tako zakonodajne oblasti kot tudi delodajalcev v gospodarstvu in v javni upravi. x
V. R.