Klaus Miesenberger je vodja inštituta Integriert Studieren na Univerzi Johannesa Keplerja v Linzu, ki se ukvarja s podporno tehnologijo, dostopnostjo in komunikacijo med človekom in računalnikom. Je ustanovitelj in izvršni direktor Centra za študente z invalidnostjo na JKU, avtor več kot 250 recenziranih publikacij in prejemnik več kot 120 nepovratnih sredstev za raziskave in razvoj.
Miesenberger predseduje konferenci ICCHP in časopisnemu krogu konference CSUN AT. Ustanovil je tudi poletno šolo ICC, regionalni kompetenčni center IT za osebe z invalidnostjo (KI-I) in BookAccess ter jim predseduje. Poleg tega je tudi nekdanji predsednik združenja AAATE ter deluje kot svetovalec Evropske komisije in avstrijske vlade na področju dostopnosti in e-vključenosti.
Na Univerzi v Linzu Miesenberger z ekipo 50 raziskovalcev raziskuje inovativne rešitve, kot so samodejno prepoznavanje znakovnega jezika s pomočjo umetne inteligence, izboljšanje dostopnosti PDF datotek ter razvoj orodij za lahki jezik s samodejnim prevajanjem in anotacijo. Sodeluje tudi pri revolucionarnih raziskavah za izboljšanje komunikacije za osebe s hudimi in kompleksnimi motnjami z uporabo biosenzorjev in računalniškega vida.
Julija letos ste v Linzu izvedli konferenco ICCHP 2024, ki se osredotoča na podporne tehnologije in podporo oseb z invalidnostjo. Kako napredek na področju podporne tehnologije in senzorske tehnologije povečuje dostopnost za osebe z invalidnostjo in kako se te tehnologije vključujejo v različne vidike vsakdanjega življenja, kot so mobilnost, izobraževanje in zaposlovanje?
Pri napredku moramo vedno upoštevati dve področji. Prvo področje je podporna tehnologija, tehnologija, ki osebam z invalidnostjo omogoča, da postanejo aktivni. To so lahko tehnologije za težave z motoriko, na primer alternativne tipkovnice, alternativne miške, alternativne vhodne naprave, govorni vnos in tudi inteligentni vnos, pri katerem sistem prepozna, kaj bi uporabnik rad naredil, ter prepozna in predlaga, kakšen je vnos. Na primer prepoznavanje dizartričnega govora, prepoznavanje zvoka, interpretacija motoričnih gibov, ki jih človek ne more interpretirati, sistem pa je na podlagi umetne inteligence sposoben to storiti.
Tako je na voljo vedno več takšnih tehnologij za interakcijo med človekom in računalnikom, ki se nato uporabljajo in vgrajujejo na polja mobilnosti, dostopa do izobraževanja, dostopa do dela, dostopa do vsakodnevnih dejavnosti in tako naprej. Obstaja še eno zanimivo polje, to je tehnologija senzorjev, tehnologija aktuatorjev, ki osebam z invalidnostjo omogoča, da postanejo aktivni. V primerjavi z napredkom, ki je povezan z dostopnostjo, ta poteka v ozadju. Po eni strani je torej treba osebi omogočiti spretnosti, ki jih lahko uporablja. Ne govorimo o tem, česa ljudje ne zmorejo, temveč o tem, kakšne so njihove spretnosti in kako jih izkoristiti, da jih bodo lahko uporabljali pri interakciji človeka in računalnika. Vendar ta interakcija zahteva, da so sistemi, vmesniki, zasnovani na dostopen način.
Drugo področje pa je sama dostopnost, kajne? Kakšni so nedavni dosežki na področju dostopnosti, zlasti z vidika izobraževalnih in poklicnih potreb, ter kako so umetna inteligenca in nove tehnologije prispevale k izboljšanju dostopnosti za osebe s kognitivnimi motnjami?
Drugo področje je dostopnost, da. In prepoznavamo precejšen napredek na področju dostopnosti, ki je v osnovni tehnične narave, vendar prihaja v zadnjih letih do sprememb še posebej na družbenem, političnem in pravnem področju.
Verjetno poznate Evropski akt o dostopnosti. Sam predavam o dostopnosti že več kot 30 let. Zdaj obstaja povpraševanje. Število študentov, ki obiskujejo moja predavanja, je zdaj veliko, saj gre za obvezen predmet, vendar želijo ta znanja pridobiti tudi študenti drugih študijskih programov, ne samo računalništva. Želijo si to znanje. Dolgo časa smo zaostajali za industrijo, vsi razvijalci so bili naprošeni, da svoje izdelke naredijo dostopne. Zdaj to morajo storiti. In povpraševanje po znanju o dostopnosti obstaja. To je za nas, ki delamo na tem področju, dramatična sprememba. Zagotavljamo tisto, kar trg zahteva. Razvijajo se tečaji, širi se znanje, sodelujemo z ljudmi iz uprave, podjetij in jim pomagamo narediti njihove sisteme dostopne. Naslednji korak v razvoju pa je integrirati dostopnost v procese inženiringa programske opreme in spleta in tako dalje.
To je pri dostopnosti, po mojem mnenju, resnična prelomnica. Dostopnost postaja del standardnega inženirskega procesa. Primerljivo je z oblikovanjem uporabniške izkušnje (ang. UX design). Pred 15–20 leti se je pojavilo oblikovanje uporabniške izkušnje, ki je danes tako zelo prisotno, da kot razvijalci vselej delate z uporabniki, da torej najprej razumete končnega uporabnika. In zdaj lahko rečemo, da postaja praksa tudi to, da upoštevate različne sposobnosti uporabnikov. To so lahko težave z vidom ali sluhom, motorične, kognitivne, psihosocialne težave, lahko je tudi staranje, in to postaja del razvojnega procesa. Razvijajo se metode, orodja za pridobivanje zahtev, za vključitev v proces oblikovanja in razvoja, za njihovo evalvacijo, za testiranje in na koncu tudi za oceno, kakšen vpliv imajo na osebni ravni, na poslovni ravni, na družbeno-ekonomski ravni.
Poleg tega pa je v okviru dostopnosti vedno več tudi tehničnega napredka. In kot na vseh področjih so tudi tu nove metode razvoja in obdelave znanja v umetni inteligenci bistveno pripomogle k dostopnosti. Imamo na primer orodja za refaktorizacijo kode, s katero koda postane dostopna, za ustvarjanje dostopnih dokumentov, in dandanašnji zlasti za skupino, pri kateri smo imeli veliko težav pri vključevanju v informacijsko družbo, to so osebe z intelektualno oviranostjo, ki sedaj vse lažje pridobijo dostop do informacij. Na primer, obstaja aplikacija Easy Reading. Gre za razširitev za brskalnik. Lahko izberete katero koli besedilo na spletni strani, pri katerem imate težave z razumevanjem, in besedilo je preko vmesnika poslano velikemu jezikovnemu modelu (LLM), nato pa ga dobite nazaj v različici, ki je lažje razumljiva. Prejete podatke lahko uporabniki preberejo tudi z uporabo tehnologije za pretvorbo besedila v govor (ang. text-to-speech).
In to je, bi rekel, prvič, da imamo na voljo personalizacijo vsebine za ljudi z intelektualno oviranostjo. Oni, ne po naravi, ampak zaradi pomanjkanja znanja in orodij, ki smo jih imeli, še niso bili vključeni v proces dostopnosti, zdaj pa lahko tudi oni pridejo v ospredje. Imamo podporo za dostopnost, boljša in učinkovitejša orodja za iskanje in odpravo težav z dostopnostjo. Uporabite lahko umetno inteligenco in ji naročite, da naredi vašo kodo dostopno, in dobili boste dostopno različico, a postavitev ostane enaka in tako dalje. Na tem področju dostopnosti beležimo velik napredek.
"Od 28. junija 2025 dalje bodo lahko stranke pri nacionalnih sodiščih ali organih vložile pritožbe, če storitve ali izdelki ne bodo v skladu z določbami Evropskega akta o dostopnosti", zagotavlja Evropska unija. Evropski akt o dostopnosti številni hvalijo zaradi njegovega širokega pristopa k integraciji dostopnosti v različne sisteme, kot so spletne platforme, telefonski sistemi in bankomati. Kako menite, da bo ta zakon vplival na implementacijo dostopnostnih funkcij v tehnologiji in razvoju programske opreme? In kakšno je vaše mnenje o kritikah, da zakon morda ni dovolj podroben?
Prepričan sem, da bo vsak, ki ga vprašate, Evropski akt o dostopnosti razumel kot prelomnico. Zdaj ni več vprašanje, ali naj dostopnost upoštevamo ali ne, temveč kako jo bomo implementirali. Ko govorimo o spletni dostopnosti, se zakon sklicuje na smernice za dostopnost spletnih vsebin (WCAG), ki jih je preprosto treba upoštevati. Gre za izčrpen standard, ki so ga strokovnjaki razvijali zadnjih 25–30 let. Podpirajo ga pomembni deležniki znotraj IT industrije. To je resnično spremenilo stanje stvari. Čeprav lahko kritiziramo velike IT korporacije na mnoge načine, je dejstvo, da so vse te platforme podprle dostopnost, kar je njihova naložba. Tega niso storili zgolj zaradi družbene ozaveščenosti, ampak ker vedo, da tako nagovarjajo približno 20 % prebivalstva, ki potrebuje dostopnost. Ko razvijamo za Android, iOS ali Windows, vse te platforme v veliki meri podpirajo dostopnost. In zdaj, ko razvijate aplikacijo, spletno stran ali programski sistem, morate te funkcije vključiti, da bo vaša človeško-računalniška interakcija dostopna. To je resnično prelomno.
Zakonodaja v Evropi sledi primerom iz ZDA, kjer podobna zakonodaja že obstaja več kot 25 let. Evropska komisija pa je naredila še korak naprej. Medtem ko se ameriška zakonodaja osredotoča predvsem na digitalno dostopnost, Evropski akt o dostopnosti zajema tudi sisteme in storitve, kot so telefonski sistemi, informacijske in komunikacijske tehnologije ter bankomati. Proizvajalci morajo sedaj jasno navesti, kako njihovi izdelki podpirajo dostopnost v smislu izpolnjevanja osnovnih potreb ljudi z invalidnostmi. Strinjam se tudi, da bi lahko bil zakon boljši, bolj podroben in izpopolnjen. Toda začetek je tukaj, in poti nazaj ni. In to je dobro.
Glede na spremembe v industriji in naraščajoče naložbe na področju dostopnosti, me zanima, kako vidite vlogo akademske sfere in akademikov pri razvoju dostopnosti? Kako lahko denimo vi kot univerzitetni profesor in vaša institucija sodelujete z industrijo za boljše vključevanje dostopnosti v tehnološki razvoj?
Prva in najpomembnejša vloga univerzitetnega predavatelja je poučevanje. V prihodnjih letih moramo zagotoviti, da dostopnost vstopi v vse relevantne učne načrte. To vključuje računalništvo, mehatroniko in vse sorodne discipline, ki uporabljajo programsko opremo za izvajanje interakcij med človekom in računalnikom ali strojem, prav tako pa tudi arhitekturo in izobraževanje, kjer digitalno tehnologijo uporabljamo pri inkluzivnem poučevanju.
Moramo prepoznati področja, kjer mora postati dostopnost znanje, ki ga je treba usvojiti, ne le kot dodatek, temveč kot nujnost, ki jo morajo ljudje poznati. Prav tako morajo pri upravljanju in poslovni administraciji spoznati pomen in prednosti dostopnih izdelkov in pri ekonomiji obsega, ko že od samega začetka upoštevamo dostopnost. To ni velik strošek, ampak rezultat temeljitega in dobrega inženirskega procesa. Te vsebine morajo postati del izobraževanja. To je naša odgovornost.
V okviru raziskav in znanosti je naše delo usmerjeno v iskanje novih rešitev in predlogov za različna področja dostopnosti. Pomislite na primer bankomata. Kako narediti bankomat dostopen? Ena oseba je visoka 220 cm, druga je na invalidskem vozičku. Kam postaviti zaslon? Ali naj se zaslon dviga in spušča? To so ogromni izzivi. Kako velike naj bodo tipke? Morda bo prihodnja rešitev v prenosu vmesnika na vaš mobilni telefon, kar bo omogočilo interakcijo z okoljem z dostopnimi osebnimi napravami. Tako se razvijajo vprašanja, ki jih je treba reševati, upoštevati standarde, prihajati na plano z idejami za izdelke in storitve ter podpirati nadzor. Zbiranje podatkov in zagotavljanje dokazov o vplivu dostopnosti v družbi je prav tako pomembno: Kakšen je vpliv na poslovni ravni? Predvsem pa, kakšen je vpliv na osebno kakovost življenja in socio-ekonomski vpliv?
Samostojnost posameznika podpira izzive, s katerimi se soočamo na področju oskrbe, saj stroški oskrbe naraščajo. Če lahko nekaj storim sam – na primer spletno nakupovanje in uporaba storitev, kot je preklapljanje televizije – če lahko to storim sam in ne potrebujem pomoči, je to priložnost za prihranek, pri čemer kakovost življenja ostaja enaka, sredstva pa lahko vložimo v druge vrste oskrbe, namesto da bi jih porabili za stvari, ki jih lahko ljudje opravijo sami.
Obstaja veliko področij, kjer lahko akademska sfera raziskuje dokaze, zbira podatke in predlaga nove rešitve za izboljšanje kakovosti življenja in izdelavi boljših izdelkov. Nisem ravno pristaš izraza "oblikovanje za vse", saj je zasnovati nekaj za vse praktično nemogoče. Moramo oblikovati za personalizacijo. Sistemi morajo biti prilagodljivi posameznim potrebam. Ne pričakujem, da bo industrija razumela potrebe osebe s slepoto, paraplegika ali osebe s kognitivnimi težavami. Industrija naj sledi standardom, odgovornost pa je na področju storitev, organizacij za osebe z invalidnostmi in integraciji tehnologij v ponudbo storitev. Pogosto pozabljamo, da države namenjajo veliko sredstev ponudnikom storitev za osebe z invalidnostmi in organizacijam oseb z invalidnostjo – ti morajo preplezati ta zadnji raztežaj, da postanejo te tehnologije in storitve na koncu zares uporabne.
Govorili ste o pomenu personalizacije pri oblikovanju za osebe z invalidnostjo, zlasti v zvezi z bankomati in drugo tehnologijo. Katera so trenutna ključna raziskovalna področja in izzivi na tem področju?
Menim, da "univerzalno oblikovanje" potrebuje dobre in uporabne standarde. Vsak razvijalec, vsak oblikovalec se mora znati sklicevati na dobro izdelane in razumljive standarde. In zato nisem zadovoljen z izrazom "univerzalno oblikovanje" (ang. Universal Design) ali "oblikovanje za vse" (ang. Design for All), ker oblikovalec ni sposoben razumeti raznolikosti zahtev končnih uporabnikov. Kar pa lahko razume, je standard, ki ga lahko izpolni in glede na katerega lahko preverja in nadzoruje svoj razvoj oblikovanja. Tudi Evropska unija trenutno vlaga precej sredstev v razvoj standardov dostopnosti. In to je tisto, kar potrebujemo. In to je eno najpomembnejših področij, ki jih imamo. Nato lahko izdelamo sisteme vmesnikov, ki upoštevajo te standarde dostopnosti.
Menim, da je potrebnih veliko raziskav. Velik izziv imamo na primer na področju interakcijske komunikacije z gluhimi in naglušnimi: sistemi, ki nam omogočajo vključevanje znakovnega jezika v interakcijo in komunikacijo. V programu Zoom lahko vklopimo podnapise. To je dobro za osebe z okvaro sluha ali osebe z gluhoto, vendar je njihov prvi jezik morda znakovni jezik. Potrebujemo sisteme, ki omogočajo tolmačenje znakovnega jezika. Drug primer so ljudje z okvaro vida in slepoto. Imamo standarde, smernice, ki določajo, da je za vsako vsebino potrebno alternativno besedilo. Potrebujemo sisteme, ki ponudnikom informacij pomagajo pri samodejnem opisu vsebine grafike, slike. Pri tem bi lahko pomagala umetna inteligenca. Potrebujemo boljšo podporo, na primer za slepe in slabovidne, pri navigaciji, orientaciji, mobilnosti in javnem prevozu. Za gibalno ovirane potrebujemo boljše možnosti podpore, prepoznavanja njihovih gest, prepoznavanja in izkoriščanja teh izraznih možnosti. In končno, če govorimo v okviru vseh štirih glavnih področij, za osebe z intelektualno oviranostjo potrebujemo boljša orodja, ki jim bodo omogočila, da bodo vsebino lažje razumeli: bolj zapletene vsebine, ki so razložene na ustrezen način glede na njihovo raven znanja.
To je le nekaj primerov, od tu naprej pa bi lahko šli v zelo podrobne prilagojene zahteve posameznih uporabnikov. Svetovna zdravstvena organizacija v Mednarodni klasifikaciji funkcij in invalidnosti opredeli kar 1400 kategorij funkcionalnih omejitev. In to je izziv za vse te funkcionalne omejitve. Potrebujemo podporne funkcionalnosti, ki uporabnikom omogočajo, da izkoristijo svoje sposobnosti ter sodelujejo s sistemi in storitvami, ki morajo slediti standardom dostopnosti, na čemer moramo prav tako delati.
Evropska unija je določila splošne standarde za dostopnost, vendar se izvajanje tehnologij za dostop v posameznih državah zelo razlikuje. Nekatere države, kot sta Nemčija ali Finska, so na primer v zadnjih letih precej napredovale na področju dostopnosti za osebe z intelektualno oviranostjo, medtem ko druge zaostajajo. Kako lahko odpravimo te razlike? Ali bi morale rešitve priti s strani Evropske unije ali pa bi jih morale spodbuditi posamezne države na lokalni ravni?
Takšna je sestava Evropske unije. Vse države članice so se morale dogovoriti o Evropskem aktu o dostopnosti. Zato je trajalo precej dolgo, da smo ga sprejeli. Vendar obstaja močan mehanizem, ki je del Evropskega akta o dostopnosti, in sicer nadzor. Vsaka država mora izvajati postopek nadzora, ki ji nalaga, da preveri dostopnost izdelkov in storitev določenega vzorca. Vzorec se izračuna na podlagi števila prebivalcev v državi in na leto je predpisano, koliko spletnih strani, komunikacijskih sistemov za telefonsko komunikacijo, bankomatov itd. je treba preveriti. O rezultatih tega testiranja je treba poročati Evropski komisiji. To se uporablja za kvalitativno primerjalno analizo. Vendar pa Evropski akt o dostopnosti uveljavlja tudi, da se izvajajo kazenski ukrepi, torej da je treba plačati kazen, če storitve niso dostopne. Osebe z invalidnostjo in njihove organizacije imajo pravico do pritožbe, da se to popravi. V nasprotnem primeru sledi globa, ki jo morajo plačati podjetja, organizacije in ponudniki informacij. To je torej na voljo in v naslednjem letu se bo to spremenilo. Morda ljudje tega še ne vedo, vendar vsi ti mehanizmi obstajajo. In seveda bo potreben določen čas, a poti nazaj ni. Kajti če ste ponudnik informacij in postavite, recimo, svojo trgovino na splet ali prodajate nekaj na spletu in to ni dostopno, lahko odgovorni to umaknejo s spleta, ker ni dostopno. In to se bo zgodilo.
Veliko ljudi še ne prepoznava teh ukrepov, ki so del Evropskega akta o dostopnosti. Z Inmaculado Placencio Porrero, ki je višja strokovnjakinja za invalidnost pri Evropski komisiji, sem se julija pogovarjal na naši konferenci. Dejala je, da nobena od evropskih držav nima dovolj močnega izvajanja in ukrepov za zagotavljanje dostopnosti in morajo to spremeniti, ker se pač na politični ravni z njimi strinjajo. In to je proces, ki se začenja zdaj. Države, ki doslej niso storile ničesar, se morajo tega lotiti od začetka. Druge države z bolj razvito dostopnostjo pa morajo narediti korak naprej. Te države bodo postale drugim vzornice in prepričan sem, da bodo z veseljem delile in izmenjevale informacije in znanje z drugimi državami. In nikoli ne bomo imeli povsod enake ravni, to niti ni potrebno. Vendar bo obstajala dovolj močna podpora, ki bo omogočala, da se bo raven dostopnosti izboljšala v vseh državah Evropske unije.
Za zaključek tega poglobljenega intervjuja bi vam rad zastavil bolj osebno vprašanje: katera raziskava vas najbolj navdušuje in kateri prihodnji projekti vas na vašem področju najbolj zanimajo za nadaljnje raziskovanje?
To je tema, o kateri bi lahko govoril ure in ure. Zaposlujem približno 50 raziskovalcev. Samodejno prepoznavanje znakovnega jezika z uporabo umetne inteligence je zelo zahtevna in zanimiva tema. Na Univerzi v Linzu imamo eno od vodilnih evropskih, morda celo svetovnih ekip na področju umetne inteligence, zelo močno ekipo, s katero sodelujemo pri teh vprašanjih.
Naslednja tema je dostopnost PDF-jev. Uslužbenci javnih uprav so zdaj zaskrbljeni, ker proizvajajo ogromne količine PDF-jev in ne vedo, kako jih narediti dostopne. Ali lahko razvijemo sistem, temelječ na umetni inteligenci, kjer vnesete PDF in dobimo nazaj dokument z zelo visoko stopnjo dostopnosti?
Drugo področje, s katerim se ukvarjamo, je, kot sem že omenil, lahki jezik – samodejno prevajanje v lahko razumljiv jezik, samodejno označevanje s simboli, ikonami in slikami. Morda ne razumete besede, vendar ko jo povežete z ikono ali serijo sličic, lahko ta postane razumljiva. Radi bi zagotovili tak sistem ponudnikom storitev, organizacijam za ljudi z intelektualno oviranostjo, da lahko delajo s svojimi uporabniki na povsem novi ravni.
In ena mojih najljubših tem, s katero se veliko ukvarjamo in upamo na napredek v naslednjih mesecih, je delo z osebami s hudimi in kompleksnimi oviranostmi. Če se izrazim nekoliko provokativno, obstajajo ljudje v nekem prostoru, s katerimi nihče ne more komunicirati, nihče jih ne razume, vendar jih hranijo, zanje skrbijo in tako naprej. Raziskovalno vprašanje je: ali lahko iz njihovih gibov in s pomočjo biosenzorjev, ki jih uporabljamo, če jim predstavimo dražljaj, kot je slika, glasba, govorjene besede ali karkoli drugega, ugotovimo, ali obstaja nadzorovana reakcija? Recimo preprost primer: prinesete jim obrok. Ali se telesno vedno odzovejo na enak način ali ne? Ljudje tega ne opazijo, vendar bi računalniški senzorji, računalniški vid, senzorska tehnologija morda lahko prepoznali določeno reakcijo. Tako imamo prvi korak k vzpostavitvi komunikacijskega kanala. Nato lahko preverimo, ali lahko brez dražljaja prepoznamo podobno aktivnost, kar nam pove, da je oseba lačna in se lahko sama odloči, kdaj želi jesti. Trenutno jih oskrbovalci hranijo ob določenem času. Nimajo svobode. Moj interes je torej ugotoviti, ali smo sposobni na zelo osnovni ravni vzpostaviti osnovne komunikacijske kanale s temi skupinami ljudi. To so lahko tudi pacienti, ki komunicirajo z očesno interakcijo. Ali smo sposobni na tako zelo osnovni ravni zagotoviti nekaj, kot je komunikacijska tehnologija, ki jo lahko nato predamo strokovnjakom, terapevtom, medicinskemu osebju, da lahko na tej ravni začnejo vzpostavljati in razvijati komunikacijo, jezik, s katerim bodo lahko bolje komunicirali in sodelovali? In to počnemo z organizacijami, medicinskim osebjem, medicinskimi strokovnjaki, šolami in ustanovami za ljudi s hudo oviranostjo. To je zame eno najbolj zahtevnih raziskovalnih vprašanj in zato bi rad leta, ki mi še ostajajo, posvetil temu.