Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije (ZDSSS) je v sodelovanju z ZRC SAZU priredila simpozij o Minki Skaberne, pobudnici in ustanoviteljici slovenske knjižnice slepih. Dogodek so pripravili v okviru projekta Knjižnica slepih in slabovidnih ter ob praznovanju 95-letnice delovanja.
Na simpoziju so predavateljice in predavatelj spregovorili o izjemnem delu Minke Skaberne, pa tudi o začetkih ženskih gibanj na Slovenskem in vključevanju žensk v dobrodelna društva. Strokovne prispevke so prispevali doc. dr. Irena Selišnik, mag. Aleksandra Serše, Tatjana Hojan, dr. Petra Testen in Dušan Sterle. Na simpoziju so odprli tudi novo umetniško razstavo slepih in slabovidnih slikark iz Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Kranj z naslovomNaš pogled na svet.
ZDSSS in ZRC SAZU sta organizirala simpozij, da bi poudarila izjemen prispevek Minke Skaberne, ki je velik del življenja posvetila skrbi za slepe in se že leta 1918 zavedala, da mora biti branje dostopno vsem. Zato je organizirala tečaje prepisovanja slovenske literature v pisavo za slepe, brajico.Tomaž Wraber, predsednik ZDSSS, je v uvodu povedal: »V okviru projekta Knjižnica slepih in slabovidnih smo začeli podrobneje raziskovati življenje Minke Skaberne. Prav ona je položila temelje za skrb in šolanje slepih, zato se nam zdi prav, da jo umestimo med izjemne ženske 20. stoletja. Njen podvig, da je v tistem času prepričala več kot sto žensk k učenju brajice in prepisovanju knjig iz črnega tiska, je bil neverjeten. Ponosni smo na njeno tradicijo in od nje se lahko še danes veliko naučimo.« Strokovni simpozij o Minki Skaberne je bil tudi uvodni dogodek v jubilejnem letu, saj letos mineva 95 let, odkar je bilo ustanovljeno Podporno društvo slepih, prva invalidska organizacija pri nas. Wraber še dodaja, da je glavno sporočilo ZDSSS v tem letu, da morajo slepi in slabovidni delovati skupaj v smeri opozarjanja, da so pomemben del družbe, hkrati pa lahko k tej tudi pomembno pripomorejo.
Dobrodelnost in ženska gibanja
Dobrodelnost in skrb za bolne, socialno šibke ter invalide sta se na Slovenskem z leti zelo spreminjala. Na začetku 19. stoletja je bila dobrodelnost povezana predvsem s socialnim prestižem in ni bila zaznamovana s spolom. Pozneje pa so nastale številne spremembe tako v zvezi z organizacijo dobrodelnosti kot tudi razdelitvijo dela med moškimi in ženskami. Na prelomu stoletja se je koncept dobrodelnosti čedalje bolj feminiziral, kar je bilo še posebej opazno med vojno, ko so se ženske aktivno vključevale kot skrbnice in bolniške sestre. To se je dogajalo vzporedno s prestrukturiranjem zdravstvenega sistema, ki ni pomenil le feminizacije skrbstvene medicinske nege, temveč tudi umeščanje nekaterih poklicev. Med vojno je propaganda sporočala, da je skrb za ranjence, vojne invalide in vdove ter njihove otroke odgovornost vseh žensk v zaledju, kar je še dodatno predstavljalo odlično priložnost za njeno profesionalizacijo. »Ko se je na Slovenskem oblikovalo društvo Dobrodelnost, so se pojavili številni pozivi za vključevanje, še zlasti ženskam. V teh pozivih se je našla tudi Minka Skaberne, ki je bila ena vidnejših članic, poleg nje pa še cela vrsta žensk, ki so skrbele za dobrodelnost in zbirale prispevke za pomoči potrebnim,« je povedaladoc. dr. Irena Selišniks Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Vizija Minke Skaberne je aktualnaše danes
Minka Skaberne je že v svojem času imela jasno predstavo o tem, kakšna morata biti skrb in šolanje za slepe in slabovidne, saj je na to temo napisala tudi strokovno mnenje. Institucionalizirana skrb za slepe se je začela postopoma, s skromnimi začetki, vendar je Minka Skaberne zelo jasno pokazala, kakšni morajo biti primerni zavodi za slepe in slabovidne, kako naj poteka izobraževanje ter kako morajo biti usposobljeni učitelji za učenje ljudi z okvaro vida. Kljub svojemu pedagoškemu delu na ljubljanskem učiteljišču je večji del svojega življenja posvetila skrbi za slepe ter postavila temelje za skrb in šolanje slepih in slabovidnih.
Dopisovanje med Minko Skaberne in Ivanom Cankarjem
Minka Skaberne si je v maju in juniju 1918 izmenjala pismo z Ivanom Cankarjem. V pismu ga je prosila za dovoljenje za prepis njegovih izbranih del v brajico. Ivan Cankar ji je na pismo odgovoril, da vsekakor dovoljuje prepis njegovih del, hkrati pa izrazil tudi spoštovanje do njene skrbi za slepe in slabovidne. Pismi, ki sta danes na voljo v NUK-u, pričata o aktivnostih in skrbi za slepe v tedanjih težkih razmerah, hkrati pa načenjata problematiko, ki je – čeprav v drugačnih okoliščinah – aktualna tudi danes. Daljša življenjska doba prebivalcev v sodobnem času prinaša poleg povečanega povpraševanja po negi in skrbi za starejše, bolne ter tako ali drugače prikrajšane tudi zahteve po kakovostnem bivanju vseh. Kot je še povedaladr. Petra Testenz Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU, je bilo Cankarjevo pismo Minki Skaberne v zgodovini že večkrat prebrano in citirano, Minkino prvotno pismo in njena pobuda pa sta bila pogosto prezrta. »Prav je, da se posvetimo tudi pismu in delovanju Minke Skaberne, saj lahko ugotovimo, da je prav ona že v pismu izpostavila številna vprašanja in problematiko, ki se dotikajo slepih in slabovidnih pred sto leti in so aktualna še danes,« je še dodala Testenova.
Referati predavateljev bodo objavljeni v tiskanem in elektronskem zborniku simpozija,ki bo dostopen na spletni strani projekta Knjižnica slepih in slabovidnih www.kss-ess.si ter na spletni strani Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije www.zveza-slepih.si. x
V. R.
