Predkratkim, 14. decembra 2014, smo praznovali 100. obletnico rojstva Frana Milčinskega - Ježka, slovenskega satirika, mladinskega pisatelja, igralca, režiserja, humorista in komika, pesnika in šansonjerja. Verjetno med nami ni nikogar, ki ne bi poznal njegovih misli, zapisanih v Zvezdici zaspanki, doživetih v Kekcu in drugih filmih, kot sta na primer Vesna ali Ne čakaj na maj. Marsikakšno hudomušno in pikro modrost je izrekel v svojih humoreskah, radijskih igrah, nastopih in pesmih. Za ta čas, ko se bliža konec leta in se že spogledujemo z novim, pa si preberimo nekaj njegovih misli o sreči.
Nekoč je Ježek na nekem nastopu takole premleval: »Zdajle bi se rad z vami pogovoril o nečem, o čemer veliko premišljam, pa si ne morem priti na jasno. Rad bi se pomenil o sreči. Kako je pravzaprav z njo? Nekaj malega vemo o njej, mnogokaj pa nam je zastrto. Vemo, na primer, da sreča ni ena, za vse enaka. Vsak človek ima svojo srečo. Kolikor ljudi, toliko različnih sreč. To vemo. Potem vemo, da nikoli sreča ne lovi nas, ampak moramo vedno mi loviti srečo. Tudi to vemo. Toda, kdo mi lahko pove, ali lahko doživi srečo človek, ki je čisto sam? Ali ni nemara bistvo sreče prav v tem, da jo lahko delimo z drugimi ljudmi? Kdo ve? Po navadi pravimo, da je sreča izpolnitev želja, ampak vse prevečkrat se zgodi, da nam tudi izpolnjena želja ne prinese sreče. Kdo ve, ali ni pravzaprav sreča bolj v želji sami kot pa v izpolnitvi želja? Kdo ve?«
Fran Milčinski - Ježek je življenje jemal obenem resno in šegavo, ostro in šaljivo, v svojih besedah pa je pogosto podržal ogledalo družbi in človeku samemu. S svojo hudomušnostjo in življenjsko modrostjo nas v pesmi o sreči opozarja, da ta ne pride sama od sebe, da je ni mogoče kupiti, da se je zanjo treba potruditi in si jo morda, vsaj čisto malček, tudi zaslužiti.
Sreča stanuje v sedmem nadstropju
Sreče ne kupiš pri kolporterju
kot kriminalko in kot časopis.
To ni artikel za supermarket,
da jo le vzameš, pa plačaš in greš.
Sreča stanuje v sedmem nadstropju.
Lift je pokvarjen, moramo peš.
Koliko hoje, koliko muje,
koliko teh enoličnih stopnic.
Ko pa na koncu pred njenim smo pragom,
na vratih je listek: Ni me doma …
No, takole je s to našo navihano punco, ki jo kličemo sreča. Ampak zdajle na pragu praznikov bi vam vendarle rad voščil takole: Naj sreča vam pravilo bo, ne izjema, tako želi vam vaša stara šema: Ježek.«x
V. R.