Maja 2010 je Nina doživela hudo prometno nesrečo. Zlomila si je vratno hrbtenico, dobila hud udarec v srce, pljuča in glavo – dihala je lahko samo z aparatom. Na rehabilitaciji v zavodu Soča pa se je začelo »drugo« Ninino življenje. Danes je prepleteno s plesom, delom in ljubeznijo. Utrinke njenega življenja je v dokumentarnem filmu Živim lepše zajel scenarist in režiser Slobodan Maksimović.
Nina Wabra Jakič je bila pred nesrečo novinarka, ki je skozi življenje hitela. Nesreča, v kateri je utrpela hude poškodbe in preživela skoraj le po čudežu, je povsem spremenila njeno življenje. Pa ne zgolj zato, ker je postala invalidka in se je morala privaditi na invalidski voziček, ampak je predvsem spremenila svoj pogled na življenje, dojemanje sveta, ljudi okoli sebe in samo sebe. Našla pa je tudi ljubezen, zdajšnjega moža Gala Jakiča. A da je okrevala in zdaj lahko živi, kot živi, je bilo potrebno veliko volje. Potrpežljivost in vztrajnost sta se ji obrestovali. Nina s svojo neverjetno energijo in optimizmom pleše in skače skozi življenje, in kot pravi, ne dela načrtov za daljno prihodnost, saj ve, kako izmuzljiva je. »Mogoče se čudno sliši, ampak zdaj živim veliko lepše in bolj polno, znam ceniti drobne stvari in uživati v neštetih čudovitih barvah življenja. Zavedam se vsakega trenutka posebej.«
Pred premiero filma o njenem življenju Živim lepše, ki bo v nedeljo, 17. maja, ob 22.30 na 1. programu TV Slovenija, smo Nini poslali nekaj vprašanj in z veseljem nam je odgovorila.
Nesreča se lahko zgodi vsakomur in tega se premalo zavedamo. Živimo hitro, prehitro. Zgodi se, da nas ustavi nekaj zunanjega. Nesreča. Posledica je invalidski voziček. Tega se bojimo, zato se začudimo, ko slišimo vaše besede, da zdaj, po nesreči, živite lepše. Kakšno je bilo vaše življenje pred nesrečo in kakšno je po njej?
Vsekakor je velika razlika v hitrosti in globini življenja. Pred nesrečo sem živela kot v hitrem posnetku. Neskončno hitenje, milijoni opravkov, pri čemer se življenja dotikaš samo še po površini s konicami prstov. Ves čas sem se gnala za nečim v daljni prihodnosti, za nečim, kar je bilo tam daleč spredaj – ali pa tudi ne. Seveda je razumljivo, da sem temu primerno zamujala vse »cukrčke« trenutkov zdaj in tukaj. Po nesreči se je tempo življenja strašno upočasnil. Drugače seveda niti ni šlo. Vsak opravek zahteva več časa, hitenje je nemogoče. Poleg tega sem se, ker me je nesreča prisilila, da sem se ustavila, prvič v življenju srečala sama s seboj z obilico časa za razmišljanje tukaj in zdaj. Precej strašljiva stvar. (smeh) Prvič sem raziskala sama sebe tudi v globljih plasteh in prvič v življenju v resnici začela odkrivati, kaj hočem in, mogoče še pomembneje, česa nočem. Moje življenje je postalo veliko bolj umirjeno, prečiščeno, pregledno. Kot po dobrem spomladanskem čiščenju se veliko laže diha. (smeh) Jasneje vidim, kaj se dogaja okoli mene in z menoj. Ne ženem se več za nečim tam daleč spredaj, prav tako se trudim čim redkeje ozirati nazaj. Jasno mi je, da je največja vrednost življenja prav in zgolj v tem trenutku. Kaj bo jutri, ne vemo, danes pa je poln dragocenosti, samo odpreti je treba oči, srce in si vzeti čas zanje.
Kdo je bila Nina pred nesrečo in kdo je Nina po njej?
Pred nesrečo sem bila v resnici ves čas nezadovoljna s svojim življenjem, čeprav bi morala biti zelo zadovoljna z na zunaj precej uspešnim življenjem. Vse, česar sem se lotila, mi je uspevalo. V resnici pa nisem vedela, kam grem, kaj hočem, kaj je pomembno, kaj bi me osrečilo. Zadovoljstvo in srečo sem iskala v klišejskih, instantnih rešitvah, ki so zahtevale čim manj truda in predvsem čim manj spoprijemanja z realnostjo in s samo seboj. Odgovornost za nezadovoljstvo sem mojstrsko prelagala na druge in še bolj mojstrsko pometala pod preprogo čisto vse, kar mi pri sebi ni bilo všeč. Ampak tudi to Nino sem se naučila imeti rada, ker sem danes to, kar sem, zaradi vsega, kar sem bila prej. Dolgo sem potrebovala, da sem razčistila sama s seboj in da sem si nehala očitati vse, kar mi ni bilo ali mi ni všeč pri sebi, da sem nehala obžalovati, da sem sprejela novo čudovito življenje z vsemi malo manj čudovitimi vozlički. (smeh) Tako je Nina danes veliko bogatejši človek, ki zna uživati življenje, vidi, voha in čuti vse lepo, kar življenje prinaša, sprejema tudi nelepo in se s tem ne boji spoprijeti, ki prevzema odgovornost za svojo srečo in se zna tudi za ušesa, kadar si to zasluži. (smeh)
V čem je lepota vašega življenja?
V majhnih sladkorčkih, ki jih prinaša vsakdan, in najbrž v tem, da se večinoma počutim kot majhna deklica v trgovini s slaščicami. (smeh)
Česa se veselite, v čem uživate, kaj vas osrečuje?
Življenje je zame po tem »spomladanskem čiščenju«, po nesreči, postalo neskončno preprostejše in bolj polno radosti. Nikoli prej si ne bi predstavljala, da mi bo dan polepšala nova vrsta ptička, ki prvič pride na gostijo v ptičjo hišico na mojem balkonu. Tega se razveselim kot otrok. Enako se počutim, ko se mi v nos zapodi sladek, čudovit vonj rožic, ko se s knjigo zapeljem v park pred porodnišnico in hitro zamižim, da res čim bolj aktiviram samo voh. (smeh) Osreči me, ko Gal pride domov po kot elastika napetem in napornem dnevu, pa ni namrgoden, ampak se skozi vrata prismeji na vsa usta. (smeh) Neskončno rada jem v restavracijah, ker lahko proučujem ponudbo na meniju in si izmišljujem, kaj bom jedla, potem pa mi vse brbončice divjajo od ugodja. Joj, pa klepeti z mamico, pa SMS-sporočilo od očeta, »rtm«, pa jutranji klepet s sestro – še iz postelje, pa pasje veselje ob prihodu domov ... Pa seveda to, da imam želje in cilje in da jih lahko tudi uresničujem. Preveč je, da bi vse naštela ... Ja, in da je preveč vsega, da bi naštela. (smeh) Veste, kako bogato in privilegirano se počutim ob vsem tem!
Kaj si želite?
Da bi čim manjkrat pozabila, kakšno srečo imam v življenju in kako hvaležna sem lahko. Ker se tudi to dogaja. Da pozabim in sem na nezadovoljna, žalostna, jezna zaradi tako zelo nepomembnih stvari ...
Ninina zgodba o drugem rojstvu je tudi zgodba o ljubezni. Na okrevanju v rehabilitacijskem centru Soča je Nina spoznala Gala. In njuni življenji sta se prepletli v tesno in spoštljivo vez. Gala smo vprašali, kaj se je v njegovem življenju spremenilo, ko je vanj vstopila Nina.
»Nina je v moje življenje prinesla veliko stabilnost in za to ji bom večno hvaležen. Vedeti, da se lahko ukvarjaš s svojimi projekti, na področju športa in v poslovnem svetu, in da imaš ne glede na rezultat nekoga, ki verjame v to, kar počneš, je za športnika in človeka zelo pomembno. Hkrati seveda zahteva odgovornost do samega sebe in ljudi, ki te podpirajo. Pomeni, da moraš v vseh položajih ravnati preudarno in se ne brezglavo in impulzivno odločati o projektih, ki si jih naložiš.
Kako ste vi spremljali njeno preobrazbo v »novo Nino«, njen proces okrevanja po nesreči?
Nina je ena redkih oseb, ki je svojo invalidnost »predelala« hitro in – če bi pogledal od daleč – tako, kot da je to nekaj povsem vsakdanjega. Osredotočila se je na pozitivno stran izkušnje, sprejela nove izzive in si omogočila nov začetek. To je tisto, kar pogosto pozabljamo, nov začetek ti je – če imaš to srečo – podarjen in zgolj ti si si lahko ovira na poti do zadovoljnega in srečnega življenja.
In tudi za vas vprašanje: v čem je lepota vajinega skupnega življenja in kako jo dosegata?
Lepota je v trenutkih, ki jih preživiva skupaj, pa naj bo to na kavi ali pa doma. Takrat ko se nama nikamor ne mudi in sva lahko skupaj. Teh trenutkov je zadnje čase razmeroma malo, ker sva oba polno zaposlena, vendar si jih poskušava utrgati čim pogosteje. Časa je vedno premalo, in včasih moraš reči stop ter si ga preprosto vzeti.
Zgodba Nine Wabra Jakič je v resnici prava filmska zgodba o neverjetni življenjski sili in pogumu. Navdušila je tudi scenarista in režiserja Slobodana Maksimovića. Kako Nino doživljate vi kot režiser in scenarist dokumentarne oddaje Živim lepše?
Težko je opisati vso to energijo, ki jo izžareva Nina, ampak če že moram, bom zelo kratek: Nino doživljam kot izjemno pozitivno osebo in zelo lepo žensko. Upam, da mi njen mož Gal ne zameri! (smeh)
Kako ste njeno zgodbo oblikovali v film?
Zgodbo o Nini je oblikovalo njeno življenje. Nina, mlada novinarka in radijska voditeljica, je maja 2010 doživela hudo prometno nesrečo. Prve informacije so bile, da je nesreča s smrtnim izidom, na srečo pa je eden od zdravnikov opazil, da daje znake življenja. Sledili so meseci rehabilitacije, učenja govora in celo dihanja. Sledil sem Ninini zgodbi in poskušal razumeti njene trditve, da zdaj, čeprav je na vozičku, »živi lepše«. Ko boste videli film, boste tudi vi razumeli, zakaj Nina danes, pleše, skače s padalom in se potaplja.
Dokumentarna oddaja Živim lepše bo konec maja predstavljena na beograjskem festivalu dokumentarnega filma BOSIFEST, in sicer v tekmovalnem delu.
Zelo sem vesel, da bo njeno zgodbo videlo beograjsko občinstvo. To je festival, ki predvaja filme s tematiko invalidnosti in tako spodbuja njihovo integracijo v družbo. Vsakemu od nas se lahko zgodi, da pristane na vozičku, za vsakega pa je to sprva velik šok. In prav v tem je smisel takšnih filmov, da pokažejo, da je življenje z drugačnim načinom hoje prav tako mogoče.
Za konec pa bi vsem bralcem le še rad položil na srce: Lepo prosim, da dobro razmislite, preden svoj avto parkirate na mestu za invalide!
Dokumentarni film Živim lepše bo premierno na sporedu v nedeljo, 17. maja, ob 22.30 na 1. programu TV Slovenija. In prav vse lepo vabimo k ogledu.
Tudi Nino smo vprašali, kako je videti samo sebe kot junakinjo filmske zgodbe, pa nam je hudomušno odgovorila: »Ne vem, ker se še nisem videla. Tudi ne vem, če se bom lahko!« (smeh) Pred Nino in Galom je namreč nova življenjska izkušnja, novo obdobje, ki sega neizmerno veselita.x
Veronika Rot
