"Megleno nedeljsko jutro. Ljubljana, kot je ne poznam. Ni prometa, ni hrupa, niti množic ljudi. Nikogar. Le midve z Zvonko tiho stopava proti Koloseju. Nahrbtnik, pohodne palice in zimska obutev povedo veliko, pa vendar ne vsega. Namenjeni sva v hribe, tokrat na Kofce. Jutro se počasi prebuja v nov dan in z njim novo doživetje. Srce mi hitreje bije. V meni sta spet tisti že znani nemir in negotovost. Ali bom zmogla, imam dovolj moči?" se je še pred začetkom poti spraševala Nataša Simonič.
Pohodniki iz Ljubljane so se do Matizovca, ki leži na 915 metrih nadmorske višine, pripeljali s kombijem, štajerski del odprave pa se je na izhodišče pripeljal v nekaj osebnih avtomobilih. Pohod je vodil, kot že nekajkrat poprej, član PD Tržič Ludvik Veber. Na poti navkreber pa so se pohodniki sprehodili kar skozi dva letna časa: pomlad in zimo.
"Pri hoji mimo kmetije in žage se je pot začela vzpenjati. Moje misli na začetku so prepletene z dvomi. Bo šlo? Bom zmogla čez svoje omejitve? Spodbuda tokratne spremljevalke Marte me potisne za par metrov navzgor. Hitro se zadiham, ker se prehitro zaženem v hrib. Slišim jo, kako globoko vdihne skozi nos in izdihne skozi usta. Smešno se sliši, vendar kot že nič kolikokrat do sedaj tudi sama ponovim. To dihanje zahteva postanek. Seveda karavana pohodnikov hodi mimo, pred mano je že cela skupina, ostajava zadaj. Ni pomembno, pravi Marta. Saj vem, vem. Močno sem odločena, da premagam strm, s koreninami prepleten teren," opisuje Nataša Privošnik, ki je z vztrajnostjo dosegla cilj.
"Zadnji del poti je bil položnejši in prijetnejši za hojo, predvsem pa nas je na okrog 1250 metrih nadmorske višine razveselila snežna odeja, ki se je z vsakim nadaljnjim višinskim metrom malce odebelila," dodaja Rok Janežič.
Najhitrejši pohodniki so planinski dom na Kofcah na nadmorski višini 1448 metrov dosegli že pred 10. uro zjutraj, zato se je vodnik Ludvik odločil, da jih popelje še do križa, posvečenega duhovniku in pisatelju Janezu Jalnu. Do tja so potrebovali še kakih 20 minut. Načrtovano nadaljevanje poti do Velikega vrha pa je zaradi snega odpadlo.
Počitek v domu na Kofcah in pot domov
"Pot navzdol je bila zaradi spolzkega terena težja kot navkreber. Na prvem, zasneženem delu poti so nam prav prišle derezice, ki so nam omogočile, da smo skorajda pritekli do območja, kjer so sneg dokončno zamenjali trava, kamni, pesek in korenine. Zadnji del poti smo si olajšali tako, da smo namesto prebijanja čez korenine izbrali lagodnejšo pot po gozdni cesti," je povedal Rok.
Štefan, vodnik, spremljevalec-prostovoljec je sneg sicer pogrešal: "Ampak sem ga našel, vsaj do kolen, če si seveda počepnil. Spremljal sem Simono, ki jo je bolelo koleno, ampak ni bilo problemov, prilagodili smo tempo." Tudi Ivana, vodnica, spremljevalka-prostovoljka, je bila vesela snega. "Danes je bilo vse namenjeno belini. Malo me je presenetilo, ker je bila ta belina nekoliko višje, kot sem si predstavljala. Ampak vseeno smo bili zelo, zelo veseli snega. Spremljala sem Miha, se mi zdi, da sva že uigran tim. Večkrat kot greva skupaj, lažje se uskladiva."
"Polna pozitivne energije se vračam nazaj v dolino. Stkale so se nove prijateljske vezi, nova poznanstva. Vračamo se nazaj proti prestolnici. Dežuje. A komu mar. Zame danes sije sonce, Sonce, ki ga spremlja barvita mavrica. Resnična. Vse do Ljubljane," pa je svoje doživljanje sklenila Nataša Simončič.