Tanja Cerkvenik je državna prvakinja v metanju krogle in kopja, ki je Slovenijo zastopala na paraolimpijskih igrah v Pekingu in v Londonu ter na številnih drugih tekmovanjih. Življenje se ji je prelomilo na dvoje, ko je pred 12 leti na službenem izletu padla in si poškodovala hrbtenjačo. Pred nesrečo je skozi življenje drvela, po nesreči pa se skozi življenje premika počasneje, a sama pravi, da živi kakovostneje.
»Vsekakor je življenje pred nesrečo in življenje po nesreči,« pravi Tanja. »Pred nesrečo je bilo moje življenje hitro, prehitro. Imela sem dve službi, izredno študirala in skrbela za hčerko Niko, ki je imela takrat komaj dve leti in pol. Vse to je pripeljalo tudi do krize v zakonu. Moj oče mi večkrat pravi, da sem živela prehitro, da se kar nisem znala ustaviti in me je moralo ustaviti nekaj drugega.« Nesreča, ki je Tanjo prikovala na invalidski voziček, se je zgodila 6. junija 2003 v hotelu v Poreču, kjer je bila Tanja na službenem izletu na športnih igrah. Nekaj metrov globok padec je povzročil poškodbo hrbtenjače. Prvo, urgentno operacijo je Tanja prestala v bolnišnici v Pulju, julija so jo v ljubljanskem Kliničnem centru znova operirali, da bi ji učvrstili hrbtenico. »Kako sem sprejela dejstvo, da bom odslej na invalidskem vozičku, se niti ne spominjam prav dobro. V tistem času sem se ukvarjala s toliko težavami sočasno, da je bilo navajanje na voziček le del vsega tega procesa. Toda kar kakšna tri leta je trajalo, da sem svoje življenje zapeljala v nove tirnice. V tem času sem končala študij ekonomije, se ločila, osamosvojila in vrnila v službo ter se obenem skušala sprijazniti z vozičkom. Čeprav moram priznati, da popolnoma sprijazniš se ne nikoli. Sprejmeš dejstvo, da je voziček zdaj del tebe, toda nekje, v nekem kotičku malih možganov, še vedno tli želja, da mogoče pa nekoč ...«
Uradna in osebna rehabilitacija
Tanja pravi, da se uradni del rehabilitacije pri nas konča zelo hitro. Pet mesecev po nesreči je bila že doma, pri starših. »Štirinajst dni po drugi operaciji sem bila sprejeta v URI Soča, od koder so me po štirih mesecih odpustili. Znala sem se sama obleči, presesti in poskrbeti za osebno higieno, kar je po naših standardih dovolj,« se spominja Tanja. Poudarja pa, da je v URI Soča spoznala čudovito osebje, ki jo je ogromno naučilo. Prisluhnili so ji, kadar je to potrebovala, in ji še vedno prisluhnejo, če ima kakšne dvome in vprašanja. Obenem pa tudi poudarja, da je osebja premalo, da bi se lahko poškodovancem, ki jih nikakor ni malo, lahko popolnoma posvetili. »Prava rehabilitacija se je zame začela takrat, ko sem prišla domov, k staršem in sestrama. Trajalo je seveda nekaj časa, da sem sama pri sebi razčistila, da je to to, da drugače ne bo in da je najboljše, da to sprejmem. Šele ko sem to v sebi dojela, sem svoje misli lahko usmerila drugam, naprej, in se nehala ubadati z vprašanjem, zakaj se je to zgodilo meni. Zakaj? Ker mi je bilo tako namenjeno.«
Vrnitev v službo in novo družinsko življenje
Tanja se je želela čim prej vrniti v službo in je svoje sile usmerila tudi v dokončanje študija ekonomije. Sama je sicer imela srečo, saj so jo vzeli na njeno prejšnje delovno mesto pri zavarovalnici Adriatic Slovenica (AS) in dela v spodbudnem okolju. A kljub temu nekoliko grenko dodaja: »Za človeka z odločbo o invalidnosti, ki je prikovan na invalidski voziček, je poklicna kariera bolj ali manj zabetonirana. Žal je še vedno tako, da okolica in delodajalci vidijo predvsem gibalno oviranost in ne človeka, ki si želi kljub temu delati in napredovati, biti boljši, morda celo najboljši. Imam sicer nekaj kolegov, ki so si kljub svojemu stanju izborili visok položaj v službi, a so žal ti še vedno bolj izjema kot pravilo. Po drugi strani moram povedati, da so me v službi vedno spodbujali pri mojem športnem udejstvovanju in mi pomagali tudi pri nakupu invalidskega vozička.« V Tanjinem zakonu je škripalo že pred nesrečo in leto dni po nesreči se je ločila. Čeprav je bilo to obdobje težko, pravi, da so bile odločitve, ki jih je takrat sprejela, pravilne, saj se ji je življenje obrnilo v pravo smer. »Leto dni po nesreči je bila ločitev za mano. Z Niko sva se približno po dveh letih preselili na svoje. Z nekdanjim možem, ki si je ustvaril novo družino, se odlično razumeva, čeprav sva za to potrebovala kar nekaj let. Tudi sama sem končno našla človeka, ki popolnoma razume mojo položaj. Lepo nam je.«
Ponovno srečanje s športom
Tanja je že v otroštvu in mladosti trenirala atletiko – met kopja, vendar je pri sedemnajstih letih treninge opustila. Po srednji šoli se je namreč zaljubila, poročila in rodila. Po padcu in rehabilitaciji pa se je odločila, da kopje spet prime v roko. Poklicala je svojo nekdanjo trenerko Romano Kuhar, ki se je po začetnem presenečenju z veseljem odzvala na njeno pobudo in jo vzela pod svoje okrilje. A Tanja pravi, da invalidi pri profesionalnem treniranju naletijo na marsikatero težavo, saj ni prilagojenih dvoran oziroma športnih objektov, do katerih bi lahko dostopali samostojno, prav tako ni dovolj ljudi, ki bi se jim lahko popolnoma posvečali. Hvaležna je Romani Kuhar, ki ji je poleg redne službe in družine stala ob strani in ji pomagala pri doseganju rezultatov. »Biti športnik invalid ni lahko. Imeti moraš srečo, da imaš ob sebi ljudi, ki so pripravljeni delati s tabo, pa tudi dovolj trme, da vztrajaš, kadar naletiš na ovire.« Šport je bil pomemben del Tanjine rehabilitacije in ji je v življenju veliko dal. »Nikoli ne bi toliko doživela, kot sem, če ne bi bila športnica paraolimpijka. Videla sem veliko sveta, ki ga drugače ne bi, srečala in spoznala sem veliko ljudi. Vse to je bila nagrada za vložen trud in treninge.«
Tanja je na paraolimpijskih igrah v Pekingu in Londonu dosegla 5. in 7. mesto. Osvojila jedržavni rekord in kopje vrgla 21,94 metra. »Uspehi iz Pekinga in Londona so sicer lepi, vendar so bili moji cilji in želje višji. Sistem tekmovanja med športniki invalidi je za laike težko razumljiv, saj smo športniki razvrščeni v kategorije glede na poškodbe. Na večjih tekmovanjih nas združijo skupaj, kar pomeni, da naše metre pretvorijo v točke. Zmaga torej tekmovalka, ki ima več točk, kar pa ne pomeni nujno tudi največ metrov. To je tudi razlog, da sem izgubila motivacijo za tekmovanja, saj sem bila vsako leto med prvimi. Da pa bi prišla prav na vrh na svetovnem ali evropskem prvenstvu ali pa celo na olimpijskih igrah, bi morala postaviti svetovni rekord. To pa je popolnoma nerealno, zato sem se umaknila iz profesionalnega športa.«
Čeprav Tanja pravi, da je odnos do športnikov invalidov pri nas vedno boljši, pa vseeno ni dovolj denarja za vse in športnik invalid pri nas od tega ne more živeti, kot je to v nekaterih drugih državah. »Če se v Sloveniji odločiš, da boš športnik invalid, se moraš zavedati, da to počneš iz ljubezni do športa , iz veselja do druženja z drugimi športniki invalidi in iz želje po tekmovanju, ne pa iz želje po zaslužku.«
Življenje je dar in ne pravica, dana ob rojstvu
»Življenje po nesreči je, vsaj zame, veliko bolj kvalitetno. Seveda so ovire, so težki trenutki, ampak kaj je to proti večnosti?« se sprašuje Tanja Cerkvenik. »Po nesreči se je v mojem življenju obrnil nov list. Doživela sem vzpone in padce. A v življenju je pač tako, da moraš pasti, da se lahko dvigneš. In moja izkušnja je, da globlji ko je padec, višji je lahko vzpon. Dobila sem tudi nove prijatelje. Seveda imam tudi še 'stare' prijatelje. A tako kot obstaja 'Tanja pred nesrečo' in 'Tanja po nesreči', obstajajo tudi različni ljudje v mojem življenju. Drug drugemu pridemo na pot, kadar nam je tako namenjeno, kadar se potrebujemo ali si lahko kaj damo, se drug od drugega česa naučimo. Vsak ima v življenju svojo vlogo.« Tanja verjame, da bo nekoč obstajalo zdravilo za poškodbe hrbtenjače, čeprav mogoče ne tako hitro, da bi pomagalo tudi njej. Predvsem pa pravi, da se je v življenju naučila, da je življenje treba uživati v trenutku, ko ga živiš. »A seveda z glavo,« dodaja. In konča svojo pripoved z mislijo, ki si jo je dala tudi vtetovirati: »Life is a gift and not a given right.« Življenje je dar in ne podarjena pravica.x
Veronika Rot
