Bojan Marinček je predsednik Komisije za parakarate pri Karate zvezi slovenije in je že več kot 30 let dejaven pri razvoju karateja v Sloveniji. Kot tekmovalec je bil izredno uspešen. Kot vaditelj in učitelj karateja je zabeležil odmevne rezultate. Prepoznal je možnost, ki jih karate ponuja osebam z oviranostjo pri njihovem socialnem in fizičnem razvoju. Na začetku leta 2021 je za svoje 30-letno amatersko delo v športu s strani Športne zveze Ljubljane in Mestne občine Ljubljana prejel posebno nagrado. Z njim smo se med drugim pogovarjali o tem, kako izgledajo prilagoditve vadbe in kakšne so ambicije parakarateja v Sloveniji.
Z organizirano vadbo karateja kot športa za ljudi z oviranostjo so najprej začeli v Belgiji in v Nemčiji in nekaterih drugih evropskih državah. Kdaj in kako je parakarate našel svoje mesto v Sloveniji?
Kakor vem, začetki v Belgiji segajo v leto 2006, najpomembnejše pa je dejstvo, da sistem poučevanja združuje vse stilske organizacije karateja, ki jih je v svetu kar nekaj. Mnogo evropskih držav ima organizacije, ki se tudi ukvarjajo s parakaratejem, podobna situacija je tudi drugod po svetu. Vadbi se lahko priključi vsakdo, ne glede na zdravstvene težave, seveda pa je pomembno, da učitelj, ki se sreča s tako osebo, razume in je seznanjen, vsaj z osnovnimi informacijami, kako postopati v primeru, ko se vadbe udeleži oseba s posebnimi potrebami.
Uradni začetki parakarateja pri nas segajo v leto 2015, podrobnih podatkov o delu v klubih pa žal nimam. Državna prvenstva so od leta 2015 organizirana vsako leto v okviru državnega članskega prvenstva, parakarate kategorije pa se tudi del medklubskih in mednarodnih odprtih karate turnirjev, tako pri nas kot tudi v tujini. Kot predsednik komisije za parakarate pri panožni zvezi in tudi v Slovenski zvezi tradicionalnega karateja, ki je prav tako članica nacionalne panožne zveze, imam cilj, da se čim več oseb s posebnimi potrebami priključi vadbi karateja. V ta namen tudi promoviram sistem poučevanja po metodi organizacije Inclusive Karate Federation IKF s sedežem v Belgiji, katere predsednik, mojster Eric Bortels, je razvil edinstven sistem poučevanje, ki ga lahko izvaja kdorkoli, ne glede na predznanje karateja ali borilnih veščin. V tem letu se je z omenjenim sistemom poučevanja seznanilo kar nekaj predstavnikov društev Zveze Sožitje, ki so z navdušenjem sodelovali na predstavitvi v okviru njihove vsakoletne skupščine v Laškem. Do danes so se druženj in srečanj s svojimi varovanci udeležili tudi varovanci in njihovi spremljevalci v okviru dveh društev v Zrečah ter na srečanju društva Sožitje iz Ljubljane in Tolmina.
V karateju ste dejavni že več kot 30 let, del tega ste posvetili tudi parakarateju. Kako ste začeli s parakaratejem in kako se situacija danes razlikuje od tiste na začetku vašega udejstvovanja na tem področju?
Karate sem začel vaditi leta 1975, mojstrski izpit, črn pas – 1. dan, sem uspešno opravil leta 1978. V matičnem klubu Karate klubu Tempo iz Ljubljane sem ostal do leta 1990, ko sem ustanovil svoje podjetje Kimon, v katerem poučujem karate, tai chi chuan in parakarate. Z leti sem opravil vse stopnje amaterskega izobraževanja, že v tistem času pa sem imel privilegij spoznati tudi mojstra Dragana Škrbića, ki je v tistem času v Ljubljani služil vojaški rok, svoj klub pa ima še danes v Pančevu v Srbiji. Stvari, ki sem jih spoznal takrat in tudi kasneje na številnih seminarjih doma in po svetu, so bile zame izjemne. Stike s številnimi ljudmi ohranjam še danes, tako da se učiti še nisem prenehal.
Začetki mojega spoznavanja s parakaratejem segajo v leto 2010, ko se je na vadbo v OŠ Trnovo prijavil fant po imenu Nik Sejdiji. Takoj sem opazil, da ima težave pri gibanju, a kljub prvotnemu nasprotovanju njegove mame, da se udeleži vadbe karateja, a ob nepogrešljivi podpori, vztraja še danes. Nik je po nekaj letih izrazil tudi željo po udeležbi na tekmovanjih. Ker se disciplina v praksi še ni pojavljala, je sprva nastopal v konkurenci vseh ostalih tekmovalcev, kasneje pa smo na tekmovanjih uvedli tudi kategorijo parakarate. Tako mineva že 12. leto najinega sodelovanja, v naši sredini pa je vadilo tudi nekaj mlajših učenk in učencev, a je sedanja situacija močno zmanjšala to članstvo. V klubu vztraja in uspešno napreduje tudi Nikov vrstnik Filip Soskić, oba pa kot člana Karate kluba Mon Chi uspešno nastopata na državnih prvenstvih in mednarodnih turnirjih v domovini in tujini. Nik je že drugo leto zapored državni prvak Slovenije v parakarateju, tekmovanja pa potekajo pod okriljem Karate zveze Slovenije. Kot paradni konj kluba v tej disciplini je do sedaj osvojil kar nekaj medalj tudi na mednarodnih tekmovanjih doma in v tujini. Med njegovimi zadnjimi uspehi naj omenim zlato medaljo na spletnem evropskem in kasneje tudi na svetovnem prvenstvu v okviru organizacije IKF, ki je potekalo preko spleta.
Tudi pri parakarateju so se pojavile začetne težave: predvsem za udeležence oz. tekmovalce, a smo jih skupaj s pomočjo trenerjev in staršev spodbudno rešili. Kot mala država se tudi v klubih trudijo, da njihovi člani nenehno napredujejo, kar je bilo vidno tudi na zadnjem državnem prvenstvu. Za leto 2022 sem si zadal nalogo, da parakarate kot vadbo, primerno za vsakogar, predstavimo ne le karate klubom, temveč tudi vsem drugim zvezam, društvom in organizacijam, ki imajo v svojih vrstah osebe s posebnimi potrebami.
Kot pravite, je parakarate po eni strani vadba, ki pomaga pri socialnem in fizičnem razvoju oseb z oviranostjo, obenem pa so naši parakarateisti uspešni tudi v mednarodnem merilu. Kako razširjena je vadba parakarateja v Sloveniji?
Najboljši pokazatelj napredka je viden, ko se ozreš nazaj in pogledaš slike in posnetke začetniških korakov v telovadnici, te pa primerjaš z izvedbami po nekajletnem trudu, ki so ga v napredek vložili posamezniki, skupine, trenerji in starši. Napredek je, kljub zdravstvenim težavam sodelujočih, res neverjeten. Izkušnje pridobljene v telovadnici, na internih, medklubskih tekmovanjih in nenazadnje na mednarodnih tekmovanjih, so privedle tudi do vrhunskih rezultatov slovenskih tekmovalk in tekmovalcev. V preteklem letu, ki je onemogočil večino tekmovanj v živo, pa velja omeniti tudi uspeh Nika Sejdija, ki je na več spletnih tekmovanjih dokazal, da se lahko enakovredno primerja tudi s svetovnimi konkurenti. Kot sem že omenil, je novembra 2020 je v evropski in svetovni konkurenci v okviru gibalno oviranih oseb osvojil dve zlati medalji.
V naši državi je po dostopnih informacijah približno 15 klubov, ki v svoji sredi poučujejo parakarate, nekaj pa jih je še v klubih, ki niso člani nacionalne panožne zveze, a se trudimo in delujemo v smeri, da se ji pridružijo. Žal se zaradi sedanje situacije dogaja, da nekateri na svoji poti obupajo, a upam, da jih bomo v bodoče znova pritegnili k vadbi karateja. S tem bomo pripomogli k promociji parakarateja v državi in seveda tudi širše ter s tem poskušali, tudi na regionalnem nivoju, v sodelovanju s karate klubi, ki delujejo v posameznih regijah, vadbo približati čim večjemu številu varovancev v varstveno-delovnih centrih in ustanovah, kjer skrbijo, da se njihovi člani kar se da aktivno ukvarjajo s športno dejavnostjo.
Na kakšen način se lotevate vadbe za zelo heterogeno skupino ljudi z oviranostjo? Katere stvari morate upoštevati? Kakšni so odzivi?
Že od začetka, ko se je moj prvi varovanec udeležil vadbe, je vadil skupaj z vsemi ostalimi učenkami in učenci. Poskušal sem ga upoštevati kot vse ostale, brez razlik, kot tudi vse ostale, ki so vadili, saj menim, da tako lahko najbolje pokažemo, da so vsi različni, vendar vsak po svojih zmožnostih strmi k napredku na vseh področjih. S težavami in prednostmi pa pomagajo slabšim, da bodo z napredkom dosegli osebno zadovoljstvo in dvignili nivo samopodobe ter tako lažje krmarili med vsemi problemi tako doma kot v šoli in med vrstniki. Vsak od udeležencev na vadbi deluje na svojem nivoju, kar je povsem normalno, tako da mi tudi pri vadbi oseb z določenimi oviranostmi to ni bilo tuje. Sprejeti je bilo seveda treba določene težave pri usvajanju dokaj enostavnih elementov, spustiti kriterije ocenjevanja izvedb in seveda prilagoditi metodične postopke poučevanja. Tudi enostavno je moralo postati še bolj enostavno, plastično, zabavno in zanimivo.
Najbolj mi je po nekaj letih sodelovanja z enim od varovancev ostalo v spominu dejstvo, da sem moral pred vsemi učenci požreti nedisciplinirano, nespodobno obnašanje z odklonilnimi gestami do vadbe, ki so jih z začudenjem opazovali tudi vsi ostali udeleženci. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem to sprejel kot dejstvo, da so pač stvari pri vadbi parakarateja zelo drugačne in včasih postavljene na glavo, a jih je treba z veliko mero prilagajanja, medsebojnega sodelovanja in razumevanja zopet postaviti na noge in to ne le enkrat! Vsak posameznik ima svoje težave, ki jim moramo prisluhniti, jih analizirati in ustrezno usmeriti k napredku. Ni vedno lahko, a sčasoma spoznaš, da se lahko stvari vedno izboljšajo.
Ali obstajajo mednarodni referenčni okvirji, s pomočjo katerih svoje treninge izboljšujete, ali pa organizacije, ki pomagajo pri komunikaciji med trenerji parakarateja?
V svetu je danes kar nekaj posameznikov in organizacij, ki v svojih vrstah združujejo trenerje z veliko izkušnjami, kar velja tudi za domačo karate sceno, vsak pa si po svoje izbira nivo in bazen, revir, v katerem bo lovil znanje. Eni priznavajo le šport, drugi tradicijo, tretji spet reševanje kritičnih situacij na osnovi drugačnih pristopov, naj bodo to trdi ali mehki, krožni ali premočrtni, s pomočjo pomagal ali drugače. Za vse je dovolj prostora, v zadnjem letu ali dveh pa sem na strokovnem seminarju za pridobitev licence za delo z osebami s posebnimi potrebami spoznal veliko novih prijemov, ki lahko pomagajo vsakomur, ne glede na njegove zdravstvene težave. Še vedno me moti, kot me je tudi na začetku kariere, da nekateri pač ne morejo sprejeti, da je bolje gledati širše in se ne osredotočiti samo na omejen prostor pred seboj, a tako pač je. Še vedno sem mnenja, da se je treba na začetku vzpona držati ene veje, da se rešiš in ne padeš z drevesa, za napredek proti vrhu pa se moraš oprijeti tistih vej, ki ti pri tem pomagajo.
Namen mojega delovanja bo tudi v prihodnje organizirati srečanja trenerjev in njihovih varovancev in izmenjati izkušnje, ki bodo koristile vsem. Mislim, da bo ideja dobro sprejeta, vsaj prvi odzivi so taki. Prvo, pri vseh udeležencih zelo pozitivno sprejeto srečanje sem organiziral leta 2019, sedanja situacija pa je te akcije za sedaj malo upočasnila, a energije in volje mi ne manjka. V tem smislu je bil pred kratkim konstruktiven in zelo uspešen tudi sestanek med predstavniki nacionalne panožne zveze in Zveze za šport invalidov, kjer smo se vsi strinjali, da nam medsebojno sodelovanje odpira le nove poti, ki jih je treba še prehoditi.
Ste tudi slovenski reprezentančni trener za parakarate - kate. Diandra Bekčić, evropska podprvakinja v parakarateju v skupini K21, je rekla, da so vaši treningi zelo intenzivni. Na kakšen način gledate na slovenske uspehe v mednarodnem prostoru? Na kakšen način jih želite sooblikovati tudi v prihodnje?
V to zgodbo sem se vpletel po spletu okoliščin, sicer malo pozno, a tako se je pač zgodilo. Mesec dni pred svetovnim prvenstvom v Dubaju, kjer je Diandra pokazala največ, kar v tem trenutku zmore, smo se z vodstvom kluba in zveze dogovorili za zaključne priprave, ki so bile v okviru kluba in mojih možnosti izvedene kot najbolje znam in zmorem. Ali se je v tem času kaj spremenilo, o tem lahko svoje mnenje dodajo vsi vpleteni, sicer pa je tudi v tem primeru veljalo, da brez dela ni jela! Časa ni bilo veliko, Diandrine težave pa so kazale, da se je priprav lotila resno, kot je to treba. Male nevšečnosti sta z njeno mamo, tudi spremljevalko na vseh prvenstvih, hitro rešili, a telo po napornih treningih zahteva tudi počitek. Temu primerno smo že na pripravah v Mariboru kot tudi v zaključku pred odhodom morali začrtan plan nekoliko spremeniti. Določene prvine sva vadila skozi celoten teden bivanja v Dubaju, a bi se z malo boljšim prikazom le-teh v prvem krogu tekmovanja stvari obrnile drugače. To ni izgovor, temveč realno stanje, ki ga je treba upoštevati in se osredotočiti na prihajajoča tekmovanja. Konkurenca ni nepremagljiva, to kažejo tudi rezultati in ocene prvega nastopa, razlika je bila le desetinka ocene. Takšnega mnenja sva skupaj z mojstrom Zdenkom Miklavcem, klubskim trenerjem in mednarodnim sodnikom, ki Diandri v klubu pomaga razumeti, kaj sodniki pri izvedbah njenih nastopov upoštevajo kot dobro in kaj ne.
Kot sem bil na razpolago za vsakogar do sedaj, bom z vsemi, ki bodo to želeli, tudi v prihodnje, kar je po mojem mnenju tudi prava pot. Uspehi na velikih tekmovanjih do sedaj niso bili slabi, je pa jasno, da konkurenca ne počiva. Poleg tega ima Diandra od vseh videnih nastopov edina v kategoriji K21, v kateri je nastopila sedaj, zaradi težav z desno nogo težave pri gibanju. Odraz tega je slabša izvedba pri prehodu iz položaja v položaj ter pri elementih, ki zahtevajo obrate za ¾ kroga ali v premikanju nazaj, a je treba poudariti, da za to pridobi dodatne 1,3 točke, ki jo pridobi na osnovi zdravstvenega mnenja in izvidov.
Vsi uspehi do sedaj si zaslužijo vse pohvale, tako trenerjem v klubih in vodstvu le-teh za podporo kot dosedanjemu predsedniku komisije, ki je bil prisoten ob nastopih. Zavedati se je treba, da niso prišli brez odrekanja in vloženega truda. Leta 2016 je Skender Tošić postal svetovni prvak v konkurenci tekmovalcev na invalidskih vozičkih, Diandra Bekčić pa je v letošnjem letu osvojila tudi srebrno medaljo na evropskem prvenstvu v Poreču, na nedavnem svetovnem prvenstvu v Dubaju pa osvojila 4. do 5. mesto. Za medalje se bo treba še boriti in tukaj sem optimist. Na vidiku so pozitivne spremembe, ki bodo tudi nastopa željnim tekmovalcem v bodoče prinesli več motivacije.
Zasledil sem informacijo, da si Komisija za parakarate pri Svetovni karate zvezi prizadeva, da bi parakarate postal ena od disciplin paraolimpijskih iger v Parizu leta 2024. Kakšen je vaš pogled na to in kakšne so možnosti za uresničitev?
Prizadevanja komisije pod vodstvom nove predsednice komisije na nivoju svetovne in evropske zveze WKF gospe Dušane Čierne Augustovičove so obetavna, kaj pa se bo zgodilo, glede na vse, kar se dogaja v zvezi s tem, pa smo lahko le optimistično razpoloženi. Naloga nas vseh je, da delujemo v tej smeri tudi na domačem terenu. Predvsem spodbudne so novice, za sedaj samo na spletnih tekmovanjih, da se uvajajo nove kategorije za tekmovalce, ki so bili do sedaj po mojem mnenju diskriminirani. Razpis, na katerega se lahko tekmovalci že prijavijo, vsebuje kategoriji za slepe in slabovidne, K11 in K12, ter novi kategoriji, K23 za osebe z avtističnimi motnjami ter K40 za gibalno ovirane osebe. Zadeva se premika v pozitivno smer, a upamo, da bodo sčasoma dodali tudi kategorijo za tiste, ki imajo težave s sluhom. Vsaka novost zahteva kar nekaj časa, da se preizkusi v praksi in tako bo tudi sedaj, vsem pa je treba stati ob strani, da bodo svoje želje lahko uresničili.
Kot sem omenil že prej, obstajajo že organizacije, ki na svojih dogodkih zberejo in združujejo več sto oseb, ne glede na njihove zdravstvene težave. Dih jemajoče je, kaj vse so sposobni ljudje, le dati jim je treba možnost, da se izkažejo. Ko sem pred leti prvič videl posnetke, kako človek brez okončin ob svojem trenerju izvaja mojstrske kate, skače, dejansko oponaša izvedbe z namišljenim nasprotnikom in na enem od dogodkov tudi začutil to veselje, srečo in zadovoljstvo ob druženju, me še danes oblije kurja polt. Zadeve te ob takih predstavah, ki izražajo maksimo nemogoče je mogoče, ne morejo pustiti ravnodušnega. Vsekakor pa lahko rečem, da se parakarate razvija, tako na domačih tleh kot po svetu, od nas pa je odvisno, ali bomo športnikom omogočili napredek. Jaz pravim: zmoremo!
Na področju invalidskega športa nekateri omenjajo, da je zelo pomembna pridobitev čim večjega števila mladih športnikov, saj le bazen mladih športnikov predstavlja odskočno desko za kasnejše uspehe nekaterih od njih. Kakšni izzivi so pred slovenskim parakaratejem v prihodnjih letih na tem področju? Kako gledate na prihodnost slovenskega parakarateja?
Kot predsednik Komisije za parakarate v nacionalni panožni zvezi se bom trudil, da se bo število mladih kot tudi ostale populacije udeležencev povečalo, seveda ob podpori države, predvsem pa strokovnjakov v klubih in zvezah, ter staršev, ki so v tem procesu nepogrešljiv dejavnik, kot tudi osebnih asistentov, ki svojim varovancem lahko zelo uspešno pomagajo ne glede na predznanje karateja. Se strinjam, da je ključen pomen množičnosti, bazena in baze tistih, iz katerih povsod izhajajo tudi vrhunski tekmovalci, kar pa ni glavni namen. Obstaja lep zapis, ki sem ga našel na vratih ene od telovadnic, glasi se: Le enkrat sem otrok, zato jim dajmo možnost, da se igrajo. To velja tudi za mladostnike, odrasle in tiste v tretjem življenjskem obdobju, skratka za čisto vse, ki se želijo ukvarjati s športom. Še bolje bi bilo reči: omogočimo zdravje in gibanje vsem!