Pred kratkim so v Ljubljani odprli Center za razvoj slovenskega znakovnega jezika. Z njim želijo na Zvezi društev gluhihin naglušnih Slovenije zagotoviti, da se slovenski znakovni jezik prepozna kot samostojen jezik, ki naj zavzema enakovredno mesto med drugimi jeziki in se na enak način tudi razvija. O novi pridobitvi smo se pogovarjali z vodjo Centra za razvoj SZJ in sekretarjem Zveze društev gluhihin naglušnih Slovenije, Matjažem Juhartom.
Kakšna pridobitev je Center za razvoj slovenskega znakovnega jezika za gluhe in naglušne?
Zveza društev gluhihin naglušnih Slovenije (ZDGNS) že več kot 20 let deluje na področju razvoja slovenskega znakovnega jezika, bolj sistematično s sredstvi Fundacije FIHO pa od leta 2005. Z namenom, da se znakovni jezik prepozna kot enakovredni jezik v Sloveniji, je ZDGNS ustanovila Center za razvoj slovenskega znakovnega jezika (SZJ). Center deluje že nekaj let, leta 2015 pa ga je Agencija RS za raziskovalno dejavnost umestila kot znanstveno skupino znotraj znanstvene organizacije ZDGNS.
S katerimi projekti se boste ukvarjali v centru?
Nadaljevali bomo dolgoletno delo na tem področju, sicer pa bi radi pridobili dodatna sredstva za razvoj SZJ, kar je tudi v skladu z veljavnimi predpisi. Obžalujemo, da doslej ni bilo zagotovljenega sistemskega vira financiranja tega področja. Postavlja se vprašanje, kako lahko država zakonsko prizna znakovni jezik, ob tem pa ne uredi sistema, ki bi to področje financiral. Temu cilju se bomo najbolj posvetili. Poleg tega pa bomo seveda še naprej raziskovali SZJ, izdajali slovarje, pravljice, učbenike, didaktične igre in celoten podsistem, ki bo podpiral ta razvoj. V letu 2016 pripravljamo kar nekaj novosti v zvezi s slovarjem in sistemom poučevanja SZJ.
Koliko ljudi bo delovalo v centru in katere so prve naloge, ki se jih boste lotili?
Trenutno sva na centru dve osebi, jaz kot vodja in Aleksandra Rijavec Škerl kot sodelavka. Zagotovo je naš cilj, da k delu pritegnemo čim več gluhih oseb, morda tudi z zaposlitvijo. Je pa res, da s centrom sodeluje večje število oseb, velika večina je gluhih.
Pravite, da bi moral biti slovenski znakovni jezik prepoznan kot samostojen jezik in imeti enakovredno mesto med drugimi jeziki. Kako boste to dosegli, s katerimi aktivnostmi?
Resolucija o jezikovni politiki sicer nakazuje pravo mesto znakovnemu jeziku, toda to se ne kaže v Akcijskem načrtu za jezikovno opremljenost in Akcijskem načrtu za jezikovno izobraževanje. Znakovni jezik so umestili med govorce s posebnimi potrebami. Medtem ko znanstveno utemeljujemo, da je znakovni jezik svoj jezik s svojimi jezikovnimi značilnostmi, in ga razvijamo kot znanstveni jezik, pa ga politični odločevalci kot didaktično sredstvo sporazumevanja umeščajo med govorce s posebnimi potrebami, kar je nesprejemljivo. Znakovni jezik je jezik in ne orodje za komunikacijo z gluho osebo.
Kako spodbujate standardizacijo, razvoj in promocijo slovenskega znakovnega jezikagluhih?
Center za razvoj SZJ ima posebno skupino za raziskovanje in standardizacijo SZJ. Večina je gluhih oseb, sodelujejo pa tudi drugi sodelavci, denimo jezikoslovci, tolmači in po potrebi drugi. Te kretnje se umestijo v slovar SZJ in se tako širijo med uporabniki. Za promocijo pa skrbimo s spremljajočimi aktivnostmi, kot so pravljice, didaktične igre in najnovejša pridobitev, Interaktivna knjiga za tablične računalnike, podprta s slovenskim znakovnim jezikom. Razvili smo tudi dve maskoti, in sicer morsko deklico in zmajčka, ki lahko s pomočjo moderatorja kretata, kar omogoča prijaznejše in zabavnejše učenje znakovnega jezika med najmlajšimi. Razvili smo tudi knjižna kazala s prstno abecedo in osnovnimi kretnjami, ki se delijo po vrtcih in osnovnih šolah. Ker je zraven še šolski urnik, so knjižna kazala zelo iskana.
Načrtujete tudi razvoj novih kretenj. Kako te nastanejo?
Nove kretnje se rojevajo vsak mesec. Skupina se sestaja mesečno in vsakič dobijo seznam besed, ki še nimajo kretenj. Najprej pogledajo, ali kje v Sloveniji obstaja kretnja za to. Če ne, jo razvijajo na primerih iz tujine ali pa ustvarijo novo dogovorjeno kretnjo. Pravilo je, da je kretnja najprej naravna –da posnema obliko ali dejavnost; če tega ni mogoče določiti, se dogovorijo za dogovorjeno kretnjo. Nato se kretnje umestijo v slovar po jezikovnih pravilih in se počasi širijo med tolmače in uporabnike.
Znakovni jeziknimaenake slovnice kot govorni jezik na istem geografskem območju. Kakšna je torej slovnica slovenskega znakovnega jezika?
Ponosni smo na naše sodelavce, ki znanstveno raziskujejo in zapisujejo jezikovna pravila znakovnega jezika. Znakovni jezik ima slovnična pravila, tako kot vsi drugi jeziki. Izdali smo že kar nekaj literature na to temo. Sklanjatev v znakovnem jeziku ni, besedni vrstni red je drugačen od slovenskega jezika in še bi lahko naštevali. Kot zanimivost naj omenimo, da ima vsaka država svoj znakovni jezik in da v Sloveniji obstajajo tudi narečja kretenj. Zagotovo pa niso samo kretnje del znakovnega jezika. Tukaj so še mimični elementi obraza, telesa, položaj rok v prostoru in še veliko drugih značilnosti. Slovenski znakovni jezik ima podobne jezikovne značilnosti kot drugi tuji znakovni jeziki, zato je raziskovanje na tem področju res zanimivo.
Kaj pa slovar, kdaj in kako je nastal?
V preteklosti so slovarji nastajali na podlagi skic in nato fotografij, potem pa so jih izdajali v knjižni obliki. Sledili so CD-zapisi, z razvojem tehnologije pa imamo zdaj spletni slovar SZJ na spletni strani www.zveza-gns.si. Obstaja tudi posebna aplikacija za mobilne telefone in tablične računalnike. Vse to je na voljo brezplačno – tako za ogled kot tudi, če si uporabniki aplikacijo naložijo na svojo napravo. Slovarji se dopolnjujejo in postajajo tudi središče učenja znakovnega jezika, saj poleg samih kretenj tehnologija omogoča tudi ogled različnih didaktičnih iger, pravljic in učnih pripomočkov.
Imate podatek, koliko gluhih ljudi uporablja slovenski znakovni jezik? In kako bi ocenili trenutne jezikovne pravice gluhih?
V Sloveniji po trenutnih podatkih okoli tisoč gluhih uporablja znakovni jezik. Morda jih je še nekaj sto več, ki si niso sistemsko uredili pravico do tolmača. Zagotovo pa je izredno pomemben razvoj jezika – pri gluhih je to slovenski znakovni jezik, saj s tem gluhe osebe ohranjajo in razvijajo svojo kulturo in z znakovnim jezikom tudi uveljavljajo svojo identiteto. Za gluhe osebe je slovenski jezik tuj jezik; zanje je prvi jezik znakovni jezik. Mednarodna stroka poudarja, da gluhe osebe za svoj razvoj, izobraževanje in življenje potrebujejo svoj jezik – znakovni jezik. Nekateri posamezniki v Sloveniji so to spoznali, velika večina pa še ne. Ko se bo stroka na univerzi sprijaznila z dejstvom, da je za razvoj človeka potreben ustrezen jezik, se bodo začeli veliki premiki na področju razvoja gluhe skupnosti. x
Vesna Pfeiffer