Prvi začetki razvoja slovenskega znakovnega jezika so se začeli leta 1979, ko so se na Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije začeli seminarji in tečaji, znakovni jezik je počasi prodiral v javnost. Petinštirideset let kasneje – letos – pa so pri ZDGNS izdali publikaciji "Elementi slovenskega znakovnega jezika", v kateri so opredeljene strukture znakovnega jezika, in "Strategije in tehnike tolmačenja znakovnega jezika", ki je vezana na tolmačenje in vsebuje do sedaj raziskane strategije, tehnike in načine tolmačenja. Avtor obeh publikacij je Matjaž Juhart, profesor defektologije, tolmač slovenskega znakovnega jezika, že vrsto let izvajalec različnih stopenj tečajev slovenskega znakovnega jezika in visokošolski sodelavec – asistent ter predavatelj na področju Inkluzivne pedagogike in slovenskega znakovnega jezika.
Kaj prinašata novi strokovni publikaciji in kako se vpenjata v do sedaj že izdane publikacije z obeh področij?
Strokovni publikaciji sta nastajali več let, predvsem na podlagi več kot 30-letnega dela na področju raziskovanja in poučevanja znakovnega jezika in tolmačenja slovenskega znakovnega jezika. Gre za prvi tovrstni publikaciji v Sloveniji, kjer so na enem mestu združeni vsi elementi oz. sestavine znakovnega jezika in vse trenutno obstoječe strategije in tehnike tolmačenja. Ljudje, ki ne poznajo globine znakovnega jezika in tudi nekateri, ki so že vpeti v znakovni jezik, se ne zavedajo, da znakovni jezik niso samo kretnje. Kretnja je nosilec sporočila, tako kot je beseda v govorjenem jeziku, zagotovo pa sama kretnja nosi le del vrednosti sporočila. Sam trdim, da ima kretnja okoli 10 odstotkov vrednosti sporočila. Vse ostalo so kretalni in nekretalni elementi, ki sestavljajo celoto znakovnega jezika, kot so mimika, razvrščevalci, uporaba prostora, ustvarjanje zgodbe in dinamike znotraj prostora, pogled. Lahko bi našteli še več elementov. Vsi ti elementi združujejo skupno zgodbo znakovnega jezika.
Razvoj znakovnega jezika hodi svojo naravno pot razvoja in tovrstne raziskave in izdaja publikacij so le del mozaika razvoja. Gradivo za obe publikaciji se je razvijalo in pisalo več let. V preteklem letu ali dveh pa smo na podlagi teh elementov in strategij izvajali na Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije tudi izobraževanja, kjer smo preverjali vsebine in predvsem pridobivali povratne informacije. Ključni prelomnici pri tem razvoju sta pravzaprav dve. Pred 15 leti sem začel aktivno sodelovati s Pedagoško fakulteto Univerze na Primorskem, kjer poučujem predmet Znakovni jezik vsem bodočim inkluzivnim pedagogom. To sodelovanje sem nadgrajeval tudi s sodelovanjem s Pedagoško fakulteto Univerze v Ljubljani in Pedagoško fakulteto Univerze v Mariboru. Vsa ta pedagoška okolja pri poučevanju znakovnega jezika so pripomogla k oblikovanju celotne slike elementov znakovnega jezika. Na podlagi razvoja tega področja je Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije ustanovila Inštitut za slovenski znakovni jezik in Hišo znakovnega jezika in vse skupaj je botrovalo nastanku strokovne publikacije. Drugi večji mejnik pa je bilo sodelovanje s Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani pri ustvarjanju magistrskega študijskega programa tolmačenja znakovnega jezika. Sodelovanje na tem področju pa je pripomoglo k ustvarjanju strokovne publikacije na področju strategij in tehnik tolmačenja.
Kakšen je namen uporabe publikacij in ali načrtujete še kakšno sorodno izdajo?
Publikaciji sta pripravljeni v obliki delovnih zvezkov. Načrtno smo pristopili k temu na tak način, saj sta področji relativno novi in odprti za vse nadaljnje raziskave in dognanja. Vsebine publikacij so namenjene predvsem raziskovalcem, tistim, ki poučujejo bodisi znakovni jezik ali področja tolmačenja, ter bo v veliko pomoč tudi pri študijskem delu na področju poučevanja znakovnega jezika in poučevanja tolmačenja. S tega vidika si osebno močno želim, da bi tem publikacijam sledili posamezniki, ki se bodo lotili nadaljnjega raziskovanja in izdajanja, saj je področje zelo široko in premalo raziskano. Obenem pa vidim tudi veliko priložnosti, da se ob predajanju vsebin publikacij razvijejo učni primeri, didaktična gradiva in naloge, ki bodo podkrepila že zapisano ali dodala povsem nove vsebine.
Kakšno je trenutno stanje na področju raziskovanja SZJ in kaj vse bi potrebovali, da bi raziskave potekale še hitreje?
Na tem področju se je treba zgledovati po primerih dobrih praks iz tujine. Naslednji koraki na tem področju so priprava študijskega programa na prvi bolonjski stopnji za tolmačenje znakovnega jezika, študijski program na prvi in drugi bolonjski stopnji za poučevanje in raziskovanje znakovnega jezika. Ko bosta ti dve področji dobili svoje mesto tudi na univerzitetni ravni, se bo nadaljnji strokovni razvoj šele dodobra začel. S tem pa bo država tudi omogočila financiranje tega področja, kar je bilo vse do danes nedosegljivo. S tem bo omogočeno, da se gluhim osebam odprejo vrata univerzitetnega študija za področja, ki so gluhim osebam tudi najbolj domača. Ugotavljamo namreč, da so ti študijski programi v tujini med gluhimi najbolj priljubljenimi. In kaj je lepšega kot povečati število gluhih oseb z dokončanim univerzitetnim študijskim programom.