Zvočno-tipno prilagoditev Zime Riharda Jakopiča sta v okviru študijskega programa Inkluzija v vzgoji in izobraževanju na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru pripravili Hana Kovač in Barbara Škrubej. Ob predstavitvi je bila razstavljena tudi Jakopičeva slika Zima iz leta 1904, ki sicer v Narodni galeriji trenutno ni na ogled javnosti. Z njima smo se pogovarjali o procesu prilagajanja.
Zima je ena od Jakopičevih najbolj znanih stvaritev. Kako sta se lotili prilagajanja, kakšni so bili prvi koraki?
Prilagoditev sva pripravili v sklopu podiplomskega študija Inkluzije v vzgoji in izobraževanju na Pedagoški fakulteti v Mariboru pri predmetu Strategije dela z učenci z motnjo vida pri profesorici dr. Aksinji Kermauner. Sliko Riharda Jakopiča z naslovom Zima iz leta 1904 sva izbrali po eni strani zaradi pomena samega avtorja za slovensko umetnost, po drugi strani pa tudi zaradi pomembnosti same slike, ki jo je avtor pripravil za razstavo v dunajski Secesiji leta 1905. Slika Zima spada v Jakopičevo zgodnje obdobje t.i. naturalističnega impresionizma, zato sva se pri zamisli o prilagoditvi slike za posameznike z motnjo vida najprej vprašali, kako bi lahko izkušnjo gledanja impresionistične slike, pri kateri je v ospredju določen vtis oziroma občutje, ki ga želi avtor doseči, omogočili tudi njim. Odločili sva se, da bova to poskušali doseči z združitvijo tipne slike in zvočne impresije ter tako vključili tip in sluh, čuta, ki sta osebam z motnjo vida še posebej blizu.
Ob preučitvi pravil za pripravo slik, dostopnih tipni zaznavi, sva ugotovili, da bo tipna prilagoditev slike Zima še posebej zahtevna. Pri impresionističnih slikah, ki so bogate z detajli, brez ostrih robov in z značilnimi barvami, namreč tipni prikaz ne more biti popolna reprodukcija originala. Odločili sva se, da bova različne materiale lepili na površino papirja z natisnjeno fotografijo slike Zima Riharda Jakopiča. Z dovoljenjem Narodne galerije, ki hrani originalno delo, sva barvno natisnili fotografijo slike Zima v velikosti polovice originala na nebleščeč papir, ki sva ga nato nalepili na trdno ploščo. S tem sva pridobili podlago za tipno prilagoditev, s katero sva z izborom in uporabo različnih tekstur in materialov poskušali ustvariti bogat in sugestibilen tipni prikaz.
Pri zvočnem delu prilagoditve sva se odločili, da ne bova uporabili pristopa prilagoditve, pri katerem tipno sliko opremimo z zvočnim opisom umetniškega dela, prav zaradi impresionistične narave Jakopičeve Zime in posledičnih omejitev pri pripravi tipnega dela prilagoditve. Pomislili sva, da bi lahko z zvokom poskusili doseči impresionistično občutje originala. A kako? Po tehtnem premisleku se nisva odločili za glasbo, temveč za poskus poustvaritve realne zvočne podobe naslikanega motiva v času, ko je bil ustvarjen original, saj se nama je to zdelo bolj v skladu s smerjo naturalističnega impresionizma slike Zima.
Že sama idejna zasnova je bila torej zahtevna, kako pa je potekalo prilagajanje? Kaj je vse obsegala prilagoditev Jakopičeve Zime?
Vodilo pri tipnem delu prilagoditve so nama predstavljala pravila za izdelavo tipnih slik. Tako sva že v okviru priprav na izdelavo tipnega dela prilagoditve vsebino slike generalizirali, poskušali na njej prikazati čim manj podrobnosti ter jo tako narediti čimbolj nedvoumno razpoznavno. Pri izboru materialov pa sva bili pozorni na barvni kontrast, jasne oblike in teksture ter na to, da uporabljen material čimbolj asociira na stvarno podobo objekta ali da ga po posameznih lastnostih podpira. Zaradi slednjega je bilo veliko časa namenjenega testiranju in preučitvi lastnosti materialov ter seveda izboru tehnik izdelave tipne prilagoditve.
Glede načina izvedbe tipne prilagoditve sva se odločili za kombinacijo uporabe ročnih ustvarjalnih tehnik in 3D-tiska. Pri upodobitvi posameznih elementov slike (lesenih in snežnih površin, vmesnih poti, zvonika, gozda, neba in dreves) sva poskušali poustvariti občutke, ki nam jih le-ti vzbujajo v naravi oziroma ob dotiku. Za upodobitev lesenih površin (fasade hiš in ograje) sva izbrali furnir (bukov za ograjo in hrastov za fasade), ki je s svojo rahlo hrapavostjo poustvaril občutek toplote. Snežne površine sva izdelali s pomočjo 3D-tiska. Šlo je za dolgotrajen proces, ki je obsegal več faz. Digitalno fotografijo originala sva najprej v programu za digitalno obdelavo razrezali na posamezne snežne površine, ki sva jih nato s programom za pripravo tiskanja pretvorili v 3D-objekte in jih tako pripravili za tisk. Pri tisku sva uporabili termoplastični filament, ki je poustvarili občutek hladnosti. Za občutek še večje gladkosti in s tem hladnosti sva vsak posamezen natisnjen element dodatno obdelali s finim brusnim papirjem, vsako sklenjeno snežno površino pa še prelakirali z akrilnim lakom. Za čimbolj naraven prikaz gozda sva uporabili mehke iglice norveške jelke in fino mleto žagovino, ki sva jih lepili neposredno na podlago. Kombinacija obeh komponent je predstavljala pravo mero hrapavosti in obenem svojevrstne mehkobe. Tudi za upodobitev golih zimskih dreves sva uporabili naravni material – obrušene vejice norveške jelke.
Poustvarjanje cerkvenega zvonika je zaradi njegove zgradbe potekalo v treh fazah. Za zidani del zvonika, pri katerem sva iskali občutek rahle hrapavosti in se želeli čim bolj približati tipnemu občutku fasade, sva uporabili puščavski pesek. Streha zvonika je izdelana iz aluminijaste skodelice čajne svečke, ki daje dober občutek hladne kovine, sneg na zvoniku pa poustvarja z akrilnim lakom prelakirana lepilna zmes. Vmesne poti, izdelane iz fine žagovine in lepila za les, poustvarjajo občutek shojenih in pomrznjenih tal. Nebo je edini del prilagoditve, pri katerem sva skoraj povsem ohranili prvotni videz slike Zima. Pri poustvarjanju neba v tipni obliki sva se odločili za občutek gladkosti in hladnosti, ki sva ga dosegli z debelejšim premazom površine z lepilom za les. Tipni del slike sestavlja tudi ploščica z naslovom slike v brajici, ki sva jo prav tako izdelali s pomočjo 3D-tiska. Postavitev tipne prilagoditve je skladno s predhodnim preizkušanjem lastnosti materialov, tehnik njihove obdelave in pritrditve na podlago, interakcij posameznih elementov slike in postavitve vnaprej pripravljenih elementov, potekala v več korakih in bila dokaj dolgotrajen proces, ki je trajal skoraj cel mesec, vloženih pa je bilo več kot sto ur dela.
Pri zvočnem delu prilagoditve sva se vprašali, kaj bi avtor slišal, ko bi gledal prizor v realnosti okoli leta 1900, preden bi ga naslikal. Izbrali sva štiri izrazite elemente slike (sneg, cerkveni zvonik, hiša, drevesa) in splošno atmosfero zasneženega slovenskega predmestja z začetka 20. stoletja ter poiskali načine, kako bi jih zvočno predstavili. Največ težav sva imeli s tem, kako posneti zvok snega in dreves ter kako posneti splošno atmosfero brez zvokov avtomobilov in drugih zvokov, značilnih za 21. stoletje. To sva rešili tako, da sva večino zvokov posneli v gozdu na robu mesta z usmerjenim mikrofonom, za zvok snega in dreves sva posneli padec veje v sneg, za zvoke hiše govor ljudi v daljavi, atmosfero gozda z medlim oglašanjem ptic in oddaljenim udarjanjem kladiva pa sva uporabili za atmosfersko ozadje celotnega prizora. Za splošno zvočno pokrajino slike sva nato v računalniškem programu za obdelavo zvoka postopoma združili posnetke: atmosferi gozda sva najprej dodali padec veje v sneg, zatem govor ljudi, nazadnje pa sva dodali še posnetek zvonjenja cerkvenih zvonov. Tako sva dobili splošno zvočno vzdušje slike Zima.
Pri vprašanju, kako predvajati zvočno vzdušje slike Zima, sva raziskovali različne možnosti, pri čemer sva želeli, da bi bil zvok integralni del prilagoditve. Na koncu nama je na pomoč priskočila intermedijska umetnica Monika Pocrnjić, ki je omogočila, da se zvok predvaja senzorsko na dotik površin zvočno-tipne prilagoditve Zima s pomočjo mehanizma, nameščenega na hrbtni strani platna, na katerem je spredaj nameščen tipni del prilagoditve.
Pri izdelavi zvočno-tipne prilagoditve oziroma njenih elementov sva se ves čas postavljali v vlogo oseb z motnjo vida, z zaprtimi očmi sva tipali materiale in jih na podlagi občutenega tudi spreminjali in prilagajali. Ko sva z delom zaključili, sva ugotovili, da prilagoditev ni primerna le za osebe z motnjo vida, temveč tudi za osebe z drugimi oviranostmi ne glede na njihovo starost.
Bosta tudi v bodoče prilagajali umetniška dela?
Vsekakor o tem premišljujeva. Pri zvočno-tipni prilagoditvi Jakopičeve Zime sva se ogromno naučili in škoda bi bilo, da tega znanja ne bi uporabili v prihodnje, je pa tudi res, da je postopek priprave in izdelave terjal mnogo prostega časa ...
Prilagoditve umetniških del za osebe z oviranostjo so pomembne, saj omogočajo izkušanje umetnosti vsem ljudem, kakšen pa je vajin pogled na ta proces?
Prilagoditev umetniških del vidiva kot pripomoček, ki omogoča inkluzivni dostop do originalnega dela. Kot taka je za osebe z oviranostmi izrednega pomena. Prilagoditev umetniških del po najinem mnenju predstavlja doprinos k temu, kar prof. Aksinja Kermauner v prispevku "Umetnost za vse" (2014) imenuje inkluzivna umetnost, se pravi umetnost, ki je dostopna vsem, ne glede na okoliščine, v katerih živimo, ali ovire, s katerimi se soočamo.