Igor Plohl si je namreč pred enajstimi leti po padcu z lestve poškodoval hrbtenico in postal paraplegik. Do sedaj je napisal tri knjige o levu Rogiju, kralju živali na invalidskem vozičku, mladinski roman Pustolovščine v Prlekiji in avtobiografsko pripoved Ne domišljaj si!
V lanskem letu so v okviru projekta PiT - Poslušam in tipam? izdelali unikatne tipanke v slovenskem, angleškem in nemškem jeziku ter ustrezne zvočne posnetke kot priloge o levu Rogiju, v letošnjem letu pa bo izšla tudi knjiga o levu Rogiju v Afriki, kamor je Igor Plohl pred kratkim odpotoval.
Po takšni nesreči, kot ste jo doživeli sami, pridejo težka obdobja, vendar iz vašega avtobiografskega romana Ne domišljaj si!, izdanega leta 2013, na plano silijo besede optimizma, vedno novih malih zmag in napredka.
V avtobiografskem romanu opisujem tudi zelo težke trenutke: brez olepševanja in povsem iskreno opišem telesne in duševne težave, s katerimi se soočamo paraplegiki in tetraplegiki po poškodbi hrbtenjače. Prvi del knjige zaradi te neposrednosti marsikaterega bralca pretrese in je prisiljen knjigo za nekaj dni odložiti. V drugem delu opišem dobrodelno prireditev, ki so jo zame pripravili moji nekdanji učenci, počasno vračanje v svet samostojnosti (zdravljenje nevropatskih bolečin v tujini, nakup avtomobila, preselitev v prilagojeno stanovanje, zaposlitveno in poklicno rehabilitacijo, izdajo prve slikanice Lev Rogi – sreča v nesreči). Vsi ti dogodki so zame predstavljali majhne zmage, ki so ugodno vplivale na moje psihično počutje. Med njimi sta me najbolj zaznamovali dve: zmanjšanje nevropatskih bolečin in dobrodelna prireditev mojih učencev. Po nesreči sem trpel zaradi izjemno hudih bolečin, ki jih naši zdravniki na žalost niso uspeli ukrotiti. Šele poseg v Avstriji mi je pomagal, da sem se lahko posvetil rehabilitaciji in uresničevanju želje po samostojnem življenju. Dobrodelna prireditev pa me je napolnila z izjemno energijo in voljo. Včasih pravim, da še vedno letim na krilih tega, kar so zame storili moji bivši učenci in njihovi starši.
Zagotovo pri tem pomagata tudi rehabilitacija in domače okolje. Kako je bilo s tem v vašem primeru?
Rehabilitacija v bolnišnicah je vsekakor pomembna, vendar se tista prava začne šele, ko se vrneš v domače okolje. Takrat se moraš znajti in iz dneva v dan reševati težave, ki jih prinaša življenje s paraplegijo. Velikokrat ni enostavno. Sploh ko se je treba soočati z bolečinami, dvomi in zdravstvenimi težavami, ki nastanejo kot posledica poškodbe osrednjega živca. V pomoč so mi bili nekateri kolegi paraplegiki z veliko izkušnjami. Ob strani so mi stali tudi vsi moji prijatelji in mnogi sorodniki. Prijatelji so zame začeli zbirati denar, ki ga je bilo na koncu s pomočjo dobrodelnih prireditev in sponzorjev dovolj, da sem lahko kupil povsem nov avto. Starši so zame prilagodili pritličje hiše in mi tako omogočili, da sem se lahko po koncu rehabilitacije vrnil k njim, čeprav sem pred nesrečo živel povsem neodvisno in samostojno.
Vam je pri tem pomagala tudi literatura? Vse od pisanja slikanic o levu Rogiju do izredno podrobnega avtobiografskega romana Ne domišljaj si!, ki natančno razgalja različne plati paraplegije. Na kakšen način je nastajala ena in druga vrsta pisanja?
Besedilo za mojo prvo slikanico Lev Rogi – sreča v nesreči je nastalo spontano in po naključju. Moji bivši učenci na OŠ Bojana Ilicha Maribor so zame pripravili dobrodelno prireditev. V zahvalo sem na koncu vsem, ki so na prireditvi sodelovali in jo organizirali, prebral omenjeno besedilo. Želel sem jim sporočiti, kaj se mi je pravzaprav zgodilo in kako si želim nadaljevati svoje življenje. Pri Založbi Pivec iz Maribora so v sozaložništvu z Zvezo paraplegikov Slovenije moje besedilo z otroškimi ilustracijami mojih bivših učencev izdali praktično nespremenjeno. Izid te slikanice je presenetljivo zaznamoval moje življenje, saj so me kolegi učitelji začeli vabiti na svoje šole, da bi tudi njihovim učencem predstavil zgodbo o levu Rogiju. V desetih letih sem tako opravil približno 200 predstavitev mojih knjig.
Avtobiografski roman Ne domišljaj si! pa je nastal z namenom osveščanja odraslih o posledicah poškodbe hrbtenjače. Ugotovil sem namreč, da večina ljudi ne ve, s kakšnimi težavami se vsak dan soočamo paraplegiki in tetraplegiki. Poleg tega se mi je v dveh letih po nesreči zgodilo toliko zanimivih, tragičnih in neverjetno srečnih stvari, da se mi je zdelo škoda, če te zgodbe ne bi zapisal.
Sicer pa se na področju literarnega ustvarjanja nisem dodatno izobraževal, niti si ne domišljam, da so moje knjige literarno umetniški presežki. Po poklicu sem učitelj, kar se odslikava tudi v knjigah. Njihov namen je bralce osveščati o invalidnosti in drugačnosti ter pomagati krepiti vrednote solidarnosti, strpnosti, medsebojnega razumevanja in prizadevanj za zdravje.
Že zelo kmalu po nesreči ste se odločili za to, da bo vaše življenje čimbolj samostojno. Sedaj živite v svojem stanovanju v Lenartu, poučujete, pišete. Katere stvari so v zadnjih enajstih letih, kolikor je minilo od nesreče, pripomogle k vaši samostojnosti?
Ključni sta bili dve. Avtomobil mi je vrnil ogromno osebne svobode, saj lahko z njegovo pomočjo znova opravljam svoj poklic, obiskujem sorodnike in prijatelje, potujem … Drugo pa je lastno prilagojeno stanovanje. Živim v novejšem bloku v Lenartu v Slovenskih goricah, ki je brez arhitektonskih ovir. Parkiram v garaži pod blokom, kar je v primeru dežja in snega ključno, saj se v avto presedem, ne da bi se pri tem zmočil. Seveda pa lahko živim samostojno tudi zaradi redne zaposlitve. Če bi bil finančno omejen zgolj na invalidsko pokojnino, najverjetneje ne bi mogel vzdrževati stroškov samostojnega bivanja. Če pa že, bi bila kvaliteta bivanja bistveno slabša.
Trenutno poučujete v bolnišnični šoli, podružnici OŠ Bojana Ilicha, ki deluje na Kliničnem oddelku za pediatrijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. Kako vidite delo z otroki?
Že od nekdaj sem si želel postati učitelj in tako sem hvaležen in vesel, da lahko kljub paraplegiji opravljam svoj poklic. Rad poučujem v bolnišnični šoli, saj je takšno delo zame velik izziv. Največ se ukvarjamo z učenci na Oddelku za otroško in mladostniško psihiatrijo, ker so tam hospitalizacijske dobe najdaljše. Naša družba, predvsem naši otroci, imajo na področju mentalnega zdravja vedno večje težave. Pogoste se npr. motnje hranjenja, psihoze, samopoškodovalno vedenje, različne odvisnosti, fobije in poskusi samomorov. Zdi se mi, da naši mladostniki niso pripravljeni na izzive, ki jih prinaša življenje, saj jih starši in šola niso opremili za spoprijemanje z neuspehi in za vztrajnost pri doseganju ciljev. Kot učitelj sem mogoče kateremu od učencev v vzgled. Pri pouku pa se trudim učno snov predstaviti čim bolj zanimivo in poučno.
Večina vaših slikanic je namenjenih osveščanju otrok o paraplegiji in življenju na vozičku. Kakšni so odzivi otrok pri predstavitvah? Se vam zdi, da bi lahko bil na tem področju storjenega še več?
Mislim, da bo delo na področju osveščanja o invalidnosti potrebno, dokler bodo obstajale različne oblike hendikepiranosti. Velikokrat srečam v trgovini ali drugje otroke, ki svoje starše sprašujejo: »Zakaj je stric na vozičku?« Nekaterim staršem je nerodno in vprašanje ignorirajo, drugi suvereno in prijazno odgovorijo, največkrat primerno in pravilno. Najdejo pa se tudi taki, ki rečejo, da »strica noge bolijo« ali pa »stric ne more hoditi«, potem pa namerno pozornost otroka usmerijo drugam, čeprav je jasno, da so to teme, ki otroke zanimajo.
Moje predstavitve se otrok in učiteljev pogosto močno čustveno dotaknejo. Odkrito spregovorim o svoji nesreči in pri tem nikoli nimam težav s pozornostjo poslušalcev. Res pa je, da nastop prilagodim starosti publike. Predstavitve so multimedijske, kar je učencem in mladostnikom še posebej všeč. V teh letih sem posnel kar nekaj video posnetkov, ki me prikazujejo, kako se presedem v avto, kolesarim, vozim avto, potujem … Sicer pa na področju osveščanja še daleč ni bilo narejeno dovolj. Parkirna mesta za invalide so še vedno pogosto neupravičeno zasedena, med odraslimi pa so prisotni številni stereotipi in predsodki o invalidih.
Zadnja knjiga nosi naslov Rogi in Edi na paraolimpijskih igrah. V njem govorite o športu invalidov – kaj vam predstavlja šport?
Na predstavitvah sem ugotovil, da otroci in odrasli o športu invalidov ne vedo veliko. Še posebej je stanje pereče med učenci v osnovni šoli. Večina ne ve, komu so namenjene paraolimpijske igre. Šport je zame temelj prizadevanj za lastno zdravje. Na invalidskem vozičku je skrb za lastno zdravje eksistencialno pomembna. Namesto sedežne garniture imam v dnevni sobi mizo za fizioterapijo, na kateri vsak dan telovadim. Zelo rad kolesarim in potujem.
Zdi se, da je bilo prejšnje in letošnje leto za vaše mladinsko pisanje kar pomembno: pred kratkim je namreč izšla tipanka za slepe in slabovidne o levu Rogiju v treh različnih jezikih, obenem pa bodo v kratkem vaše knjige izdali tudi v ZDA. Kako je prišlo do tega in kaj si nadejate od izdaj v ZDA?
Do sodelovanja z ameriško založbo Holiday House je prišlo po naključju. Na knjižnem sejmu v tujini so predstavniki založbe videli slikanici o levu Rogiju in se nato odločili, da bodo zgodbi v nekoliko prilagojeni obliki predstavili angleško govorečim otrokom. Očitno smo v Sloveniji pri osveščanju otrok o invalidnosti in športu invalidov pred Američani. Letos bo izšla slikanica Lucas at the Paralympics, drugo leto pa še Lucas makes a comeback. Kakšnih posebnih pričakovanj od izdaje v ZDA nimam. Si pa želim, da bi mi ti dve izdaji pomagali odpreti vrata na še kakšen trg. Zanimivo bi bilo izdati slikanico na Kitajskem, Japonskem ali pa recimo v Braziliji.
Pred kratkim ste se odpravili tudi v Afriko, kar je bila vaša življenjska želja. To je bil gotovo zahteven podvig.
To je bilo res fantastično potovanje. Po nesreči se mi ni zdelo verjetno, da bi bilo mogoče z vozičkom obiskati Masaje ali v živo videti Kilimandžaro. A očitno se včasih uresničijo tudi najbolj nenavadne in neverjetne želje. V navdihujočem spominu mi je ostal obisk ene največjih afriških znamenitosti: kraterja Ngorongoro. Za vedno si bom zapomnil tudi srečanje z Masaji in srčno družbo dveh prijateljev, Vesne in Nenada Gubeljaka, ki sta me spremljala na lastne stroške.
Boste bogate izkušnje iz Afrike prenesli tudi v svet pravljičnih junakov?
Seveda. Naj tudi otroci izvedo, da je invalidski voziček ovira le, če mu to dovoliš. Besedilo slikanice Lev Rogi v Afriki je že napisano. Trenutno Urška Stropnik Šonc ustvarja ilustracije. Knjigo pa bomo nadgradili še s fotografsko prilogo in povezavo do zanimivih videoposnetkov, nastalih v Afriki. Upam, da nam uspe ustvariti slikanico, ki bo otroke in njihove starše navdušila. Mogoče pa bo zanimiva tudi za tuji trg, saj se le redkokateri paraplegik odpravi na safari.
To, da lahko vsakdo sanja in da ne sme obupati, predstavlja srž vaših slikanic za otroke. To pa je verjetno tudi vaše vodilo v življenju, mar ne?
Življenje je polno izzivov. Srž mojih knjig je gotovo tudi to, da je treba vztrajati, si kaj drzniti in se potruditi najti rešitve, ne za težave, ampak za življenjske izzive. Moje vodilo pa je tudi to, da se je treba truditi biti dober človek. Ker biti dober osrečuje.