Vsak tretji četrtek v maju je namenjen ozaveščanju o dostopnosti (GAAD - Global Accessibility Awareness day), zato so Zavod A11Y.si, Evropski center virov o dostopnost AccessibleEU, Zavod Beletrina in Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije (NSIOS) združili moči in pripravili celodnevno konferenco, na kateri so podali množico informacij s področja dostopnosti informacij, prostora in storitev. Letos je dogodek potekal drugič, organizatorji pa upajo, da postane reden, tradicionalen. "Gre za zelo pomembno temo, zato bomo z njo nadaljevali. Dostopnost je osnovni predpogoj, da lahko uživamo zelo širok nabor drugih temeljnih pravic. Če omenim le izobraževani proces – ta ni možen, če ne moremo dostopati do izobraževalne ustanove, nemoteno uporabljati gradiva in slediti učnemu procesu," je poudarila predsednica NSIOS Mateja Toman. Prepričana je, da bi večina ljudi, če jih vprašate, kaj je dostopnost, odgovorila, da je to odsotnost stopnic. "A dostopnost je mnogo več kot arhitektonske ovire – od taktilnih oznak do indukcijske zanke. Pomembna je tudi dostopnost do informacij za osebe s kognitivnimi težavami. In seveda vedno bolj pomemben digitalni svet, do katerega moramo imeti vsi možnost dostopanja." Dr. Matjaž Debevc iz Accessible EU se dogodka ni mogel udeležiti, je pa sporočil, da je Slovenija na evropski ravni ena najnaprednejših držav na področju dostopnosti, ki se v letošnjem letu lahko pohvali z 21 primeri dobre prakse na tem področju.
Pravice oseb z različnimi invalidnostmi – kaj je na voljo in kam se obrniti v primeru kršitev?
Dostopnost lahko razdelimo na fizično, ki zajema dostopnost javnih stavb, urbane infrastrukture in javnih storitev, med katere spada tudi javni prevoz, in digitalno dostopnost. Spletne strani in mobilne aplikacije javnega sektorja bi morale biti po zakonu dostopne že od leta 2018, a žal še vedno večina ni ustrezno prilagojenih. Prihodnje leto pa bodo morale biti dostopne tudi nekatere spletne strani in mobilne aplikacije zasebnega sektorja. Maša Malovrh iz Beletrine je poudarila, da je družba tista, ki mora omogočati dostopnost. "Ni nekdo oviran, ker je na invalidskem vozičku ali zato, ker ne sliši, ampak zato, ker družba zanj ne poskrbi. Torej je nedostopnost posledica neozaveščenosti družbe in države," je povedala Malovrhova. V Sloveniji so za različna področja (ne)dostopnosti zadolžene različne institucije. V primeru digitalne nedostopnosti je pristojen Inšpektorat za informacijsko družbo na Ministrstvu za digitalno preobrazbo. "V primeru, da ne morete kupiti proizvoda v spletni trgovini, se lahko pritožite na Tržni inšpektorat, pritožbe na področju telekomunikacijske nedostopnosti obravnava Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (AKOS). Če ne morete na trajekt, se obrnite na upravo RS za pomorstvo. V primeru težav z letalskim potniškim prometom vam bo pomagala Javna agencija za civilno letalstvo RS, na področju avtobusnega prevoza pa inšpektorat za infrastrukturo. Za nedostopne bančne in plačilne storitve je pristojna Banka Slovenije, za trg vrednostnih papirjev pa Agencija za trg vrednostnih papirjev," je naštela Malovrhova.
Prva slovenska analiza navad invalidov in starejših pri uporabi spleta
Tilen Škraba iz Zavoda A11Y.si je predstavil prvo slovensko analizo navad in prioritet oseb z oviranostmi in starejših pri uporabi spleta. "Že 15 let se namreč sklicujemo na tuje vire. Zelo malo podatkov je na voljo, večina jih je omejenih zgolj na slepe osebe, ki med vsemi invalidi predstavljajo le majhen delež uporabnikov spleta," je pojasnil Škraba. V anketi je sodelovalo 130 oseb z invalidnostjo, starih več kot 20 let. Med njimi je bilo 71 gibalno oviranih, 43 slepih in slabovidnih, 26 starejših, preostali so imeli druge oviranosti. Dobra polovica anketirancev je bila upokojenih, dobra tretjina pa zaposlenih.
"Presenečeni smo bili, ker uporabniki ne poznajo obveze izjave o dostopnosti. Skoraj polovica jo pozna slabo, tretjina pa je sploh ne pozna. Zato jih kar 85,4% nikoli ali redko preveri izjavo o dostopnosti," je povedal Škraba. Posledično večina uporabnikov nikoli ali redko opozori lastnike spletnih strani na nedostopnost. "Prepričani smo, da bi se več delalo na dostopnosti spletnih strani, če bi se več ljudi pritoževalo. Morda bi bilo pritožb več, če bi bilo njihovo oddajanje lažje. A ne glede na to, da jih uporabniki ne opozarjajo, so lastniki dolžni zagotoviti dostopnost spletnih strani," je opozoril Škraba. Anketa je še pokazala, da imajo uporabniki največ težav pri prepoznavanju tabel, dokumentov in slikovnih vsebin, ki nimajo ustreznih alternativnih opisov. "Če vam je težko narediti alternativni opis, zbrišite sliko, pa bo stran dostopna. To se sliši kruto, a tako je," je dejal Škraba. Zaključil je z ugotovitvijo, da kar 73 odstotkov anketirancev v primeru, da na neki spletni strani ne more nadaljevati želenega opravila, stran enostavno zapusti. "Kaj pa, če stran nujno potrebuješ, denimo e-davke? To pomeni, da je 73% ljudi v velikih težavah," je še zaključil Tilen Škraba.
E-davki – primer nedostopne aplikacije za slepe
Kaj se zgodi, ko se slepa oseba znajde na spletni strani e-davki, je ponazoril Jožko Gregorc. Zapletlo se je že na samem začetku, saj spletna stran nima pravilno označenih gumbov, prav tako ni označeno, kateri element na strani je pasiven, kateri pa aktiven. "Skratka na vseh bananinih olupkih, na katerih bi jim lahko spodrsnilo pri pripravi te spletne strani, jim je!« je ocenil Gregorc. Ko je izpolnil okvirček, ki zahteva vnos davčne številke, so se težave nadaljevale. "Ker so polja za vnos pin kode oblikovana tako, kot so, traja izjemno dolgo časa, da popraviš vnos, če se slučajno zmotiš,« je ponazoril. Tudi zadnji korak je izjemno zahteven, saj uporabnik prejme sms sporočilo s kodo, ki jo mora vnesti v za to določena polja. "Kako naj slep naredi zadnji korak pri registraciji e-davkov, če mu bodo poslali kodo po sms-u? Bo moral skenirati dokument? Slep uporabnik ne more uporabljati te aplikacije. Se pa močno veselim dneva, ko ne bom več mogel demonstrirati tako nedostopnih aplikacij," je zaključil Gregorc, ki je sicer zelo napreden in vešč uporabnik spleta, kljub temu, da je popolnoma slep. Tilen Škraba pa je še dodal: "Predvčerajšnjim se je vlada pohvalila, kako je naredila nove e-davke, ki so dostopni vsem uporabnikom, kot smo videli to ne drži in potrjuje, da ljudje, ki to spletno stran prilagajajo, ne vedo, kaj delajo."
(Ne)dostopnost spletnih trgovin
Bogdan Cerovac iz Zavoda A11Y.si je predstavil stanje na področju dostopnosti spletnih trgovin leto pred uveljavitvijo zakona, ki določa, da morajo biti dostopne vsem. V raziskavi so vključili 20 spletnih trgovin, ki imajo več kot 2 milijona evrov prometa oz. več kot 10 zaposlenih in so z veliko verjetnostjo narejene v Sloveniji. "Pregledali smo domačo stran, kako iščemo izdelke, kako jih damo v košarico in kako priti do kontakta prodajalca. Najbolj dostopna spletna trgovina je imela 13 napak, dve najmanj dostopni pa kar 20 od 26 napak, ki smo jih preverjali," je razkril Cerovac.
In katere so najpogostejše napake, ki so jih odkrili v prav vseh spletnih trgovinah? "Nebesedilna vsebina, informacije in povezave, kontrast in statusna sporočila. Če sem slep in dam nekaj v košarico ter me pričaka tišina, potem imam težavo, saj moram ročno iskati to informacijo, kar mi vzame 15, 20 minut časa," je pojasnil Cerovac. Pri eni izmed trgovin je potrebnih kar 350 pritiskov na tipkovnici, da pridemo do glavne vsebine, še vedno je veliko registracij prek slik oz. captche, ki je za slepe popolnoma nedostopna, težave so odkrili tudi pri uporabi aplikacij nekaterih spletnih trgovin na manjših mobilnih telefonih.
Preverili pa so tudi, kako dostopne so spletne strani bank v Sloveniji. "Najboljša je imela 7 napak, ostale pa od 9 do 13, kar pomeni, da so spletne strani bank zelo nedostopne. Kar je dobro, je, da sta se samo 2 banki odločili za vtičnik. Več podrobnosti bomo kmalu objavili na spletni strani Zavoda A11Y.si," je še napovedal Cerovac.
(Ne)dostopnost grajenega okolja
Podobno kot na spletu je tudi pri dostopnosti grajenega okolja še veliko ovir. Ena od težav, ki jo je izpostavila dr. Andreja Zapušek Černe iz Zavoda Dostop, je, da to področje ni sistematizirano. "V Sloveniji področje ni regulirano in so naročniki precej prepuščeni sami sebi. Moj nasvet je, da se v primeru, če gradite ali prenavljate, obrnete na nekoga, ki ima evropsko licenco." Opozorila je tudi, da velikokrat ugotovijo, da se delajo prilagoditve prostora, ki pa za uporabnike niso primerne. "Novogradnje so že takšne, kot morajo biti, je pa problem pri že zgrajenem okolju, ki se prepočasi prilagaja,« pa je opozoril Aljoša Škaper, ki tudi sam uporablja invalidski voziček.
"Razumljivo je, da hodeči ne razmišljajo o lončku za rože sredi pločnika. A ravno to je največji problem, da ljudje ne pomislijo na nas. To se mora spremeniti," je poudaril Škaper. Z njim se je strinjala arhitektka na Ministrstvu za naravne vire in prostor Pavli Koc, ki je podobno kot Andreja Zapušek Černe opozorila na neprimerne prilagoditve: "Vsaka klančina ne pomeni dostopnosti, lahko je prestrma, lahko je narobe narejena, lahko ovira koga drugega. Mi projektante izobražujemo pri strokovnih izpitih, a bi moralo to izobraževanje biti že na prvi ravni." "Kaj nam pomaga dostopen muzej, če pa pot od avtobusne postaje do muzeja ni dostopna?" pa se je vprašal predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica Igor Miljavec, ki je predstavil, kako sodelovanje stroke in uporabnikov, ki dajejo uporabniško izkušnjo v svojem okolju, lahko obrodi sadove. "Po štirih letih dela je Nova Gorica vzor, kako se s sodelovanjem da doseči resnično dostopnost. Zdaj se že drugi prihajajo učit k nam," je povedal Miljavec.
Konec leta 2025 bodo morale biti dostopne tudi starejše stavbe in objekti, ki niso v javni rabi
Področje dostopnosti grajenega okolja urejata Gradbeni zakon in Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI), "ki pa med seboj nista povezana, saj gradbeni zakon naslavlja objekte, ki se bodo gradili, ZIMI pa govori o že zgrajenih objektih. Za novogradnje imamo pravila, standard, projektanti morajo to upoštevati, nadzorniki nadzirati, investitorji pa plačati. V ZIMI-ju pa ni jasno, kaj točno pomeni prilagoditev. Ko bo konec leta 2025 začela veljati določba, da morajo biti tudi obstoječe stavbe prilagojene, bi bilo dobro, da bi vedeli, na kakšen način," je skrb izrazila Pavli Koc in dodala, da bo gradbeni zakon moral dobiti predhodne določbe, v katerih se bo opredelilo, kaj je tisto, kar se mora nujno prilagoditi. Slobodan Genov z Inšpektorata za naravne vire in prostor pa je zagotovil, da bodo po uveljavitvi teh določb v ZIMI-ju izvajali nadzore. "Seveda bomo morali upoštevati načelo sorazmernosti – pri frizerskem salonu nekje na vasi bomo lažje razumeli, da ni dvigala do drugega nadstropja, med tem ko pri upravnih enotah, zdravstvenih domovih in podobno ne bomo oklevali." Ob tem je dodal, da so se razmere v 15 letih precej izboljšale. "Vedno več je nadzorov univerzalne gradnje. Problem so tudi objekti, ki so zaščiteni kot kulturna dediščina. Naslednje leto bomo zasuti s prijavami, saj ni mogoče, da bi do konca prihodnjega leta vse prilagoditi," je še prepričan Genov.
Vsi sogovorniki so se strinjali, da dostopnost pokriva področje prostora, informacij in storitev. "Vse te tri dostopnosti so zelo povezane. Imamo veliko izzivov, smo na preizkušnji tudi kot družba. V našem prostoru smo zelo rigidni in se držimo svojega področja, dostopnost pa je sistem. Zato se moramo začeti povezovati, se pogovarjati z uporabniki, vendar na ustrezno strukturiran način. Zakonodaja pa je tista, ki mora zagotoviti to strukturo," je še zaključila dr. Andreja Zapušek Černe.
(Ne)dostopnost javnega prometa
Dostopnost do grajenega okolja je tesno povezana tudi z dostopnostjo do potniškega prometa. Ta je znotraj mest precej dostopen, povsem drugače je na medkrajevnih relacijah. "O pravi dostopnosti ne moremo govoriti, zato se včasih poslužujemo prevozov, ki jih zagotavljajo nekatere invalidske organizacije, a te ne morejo pokriti vseh potreb. Invalidi so tako prisiljeni v to, da so manj mobilni, kot bi bili sicer. To pa seveda vpliva na vse aspekte življenja," je pojasnila Mateja Toman. Na Geodetskem inštitutu Slovenije zato analizirajo, kakšne so potrebe invalidov. "Vključili smo gibalno ovirane, slepe in slabovidne, gluhe in naglušne in starejše, zdaj bomo vključili še osebe s težavami v duševnem razvoju," je pojasnil mag. Roman Rener z Geodetskega inštituta Slovenije. Namen projekta je narediti katalog ovir, ki jih je potrebno odpraviti, da bi invalidi lahko načrtovali pot, "Ta hip smo jih zaznali okoli 5.100. Dve tretjini površine smo torej že pregledali" je pojasnil Rener. Sočasno poteka tudi pilotni projekt 'Prevozi na klic', s katerim želijo ugotoviti, kje se vozijo invalidi, koliko vozil je na voljo in kaj manjka. "Imamo dve nalogi – prilagoditi infrastrukturo med večjimi mesti in nato najti rešitve še za bolj odročna manjša mesta. Če ta pilotni projekt uspe, ga bomo realizirali," je še povedal Rener.
Miran Sečki iz Družbe za upravljanje javnega potniškega prometa pa je razkril, da bo s prvim julijem začel po celi Sloveniji veljati nov vozni red, "ki smo mu dodali povezave tam, kjer jih ni bilo dovolj. Verjamem, da bo potnikom ponudil veliko več," je dejal Sečki ter napovedal prenovo javnega potniškega prometa, v katerega bodo poskusili vključiti tudi prevoze na klic, v kolikor se bodo ti izkazali za uspešne.
Precej težav imajo invalidi tudi pri uporabi železniškega potniškega prometa, ki je po besedah Tomanove kljub sodobnejšim vlakom še vedno otežen ali celo onemogočen zaradi neprimerne infrastrukture. "Peroni niso jasno označeni, ne delujejo dvigala do peronov. Tako imajo nekateri uporabniki, ki preizkušajo novosti, kar nekaj neprijetnih izkušenj, a upamo, da bo bolje. Želimo si tudi večjo fleksibilnost sistema, da ne bi bilo potrebno vnaprej najavljati naše prihoda," je naštela Tomanova. "Posluh je, sredstva imamo. Stvari se ne naredijo čez noč, smo pa zagotovo na pravi poti,« je zaključil Sečki. Časa imajo do konca leta 2025, ko bo tudi železniški potniški promet moral biti dostopen vsem.