Murskosobočan Marino Kegl je teniški lopar prvič vzel v roke avgusta 2003, ko je končal prvi razred osnovne šole. Kot rad pove, je na začetku imel tenis predvsem zelo rad. Zanj je bil ta šport sprostitev brez kakršnih koli ambicij in ciljev. Svoj prvi mednarodni turnir je osvojil pri petnajstih letih. Zadnji vidnejši uspeh je 5. mesto na svetovnem prvenstvu gluhih v tenisu posamično v Antaliji v Turčiji, ki mu je prineslo 3. mesto na svetovni lestvici gluhih teniških igralcev in tudi naslov športnika gluhih leta 2019.
S katerimi težavami se športniki spoprijemate ob epidemiji koronavirusne bolezni 19? Tekmovanja so odpovedana, tudi največja, kaj je vaš trenutni športni cilj?
Največja težava je v tem, da ne moremo trenirati in tekmovati. Za nas gluhe teniške igralce največje letošnje tekmovanje – evropsko prvenstvo, ki bi moralo biti konec julija v Hamburgu – za zdaj še ni odpovedano. Čakamo. Mogoče bo prestavljeno na jesen ali pa ga ne bo. To bomo videli. Moj športni cilj je nadaljevati dobro začeto teniško sezono. Od treh slovenskih teniških turnirjev slišečih sem dosegel en četrtfinale, en polfinale in en finale. Trenutno sem 19. igralec slovenske teniške lestvice. Sezono gluhih začenjam s tretjega mesta na svetu.
Kako teniški igralci sploh lahko trenirate in ohranjate svojo formo?
Vsak trenira zase. Formo je seveda nemogoče zadržati, saj je tenis šport, pri katerem je vsak dan brez igranja zamujen. Potrebno je kar nekaj časa, da »pridemo notri«. Leta 2015 sem imel reimplantacijo polževega vsadka in nisem mogel trenirati več kot tri mesece. Pa sem se s trdim delom hitro vrnil, tako da tudi zdaj ne vidim razloga, da se tudi tokrat ne bi. Sem optimist.
Kdo vam pomaga pri treningih?
Moj matični klub je sicer ŽTK Maribor, imam pa to srečo, da je moj glavni trener moj oče. On mi je pripravil program dela v teh kriznih okoliščinah. Popolnoma mu zaupam.
Kako je trenirati v teh novih okoliščinah?
Seveda ni lahko. Sistem dela se mi je porušil. Od 13. marca nisem imel v rokah loparja, ne smem izgubiti natreniranih občutkov za igro. Pri meni je, žal, vse naučeno. Delam vaje za trup in okončine, vaje za obkostne, to je male mišice, vaje za sklepe in najpomembnejše vaje, vaje za ravnotežje. Ker doma ne zapuščam, za telesno pripravljenost vsak dan tečem na traku. Ko se bo vreme umirilo, ko bo bolj toplo in ne bo vetra, bom pred hišo začel delati še koordinacijske vaje in vaje za aktivacijo.
Športniki ste zelo sistematični ljudje in v vaš urejeni sistem je nepričakovano vstopil koronavirus. Kako to psihološko vpliva na vas?
Moral sem se prilagoditi razmeram. Zavedam se nevarnosti virusa in podpiram vladne ukrepe. Vem, kaj bi pomenila množična okužba za naš zdravstveni sistem. Mama je zdravnica in o tem veliko ve. Sprejel sem omejitve, ki so nam naložene. Gre za vse nas in kakršen koli egoizem ima lahko katastrofalne posledice. Navsezadnje imam doma babico, staro 84 let, druga jih ima 85.
Kako preživljate dneve?
Dneve preživljam v ustaljenem ritmu. Pospravljanje in druga domača vsakodnevna opravila, igre PS4, peka kruha, slaščic, trening, zvečer tek na traku. Treba je potrpeti.
Kako bosta vsesplošna prekinitev tekmovanj in omejitev treningov vplivali na vašo nadaljnjo športno pot?
Kakor je z menoj, tako je tudi z drugimi. Smo v istem čolnu. Vsi po svoje začenjamo znova. Ta prekinitev sezone, ki bo najverjetneje trajala kakšne tri, štiri mesece, na mojo nadaljnjo športno pot nima prav nobenega vpliva. Star sem 24 let in moja najboljša športnotekmovalna leta šele prihajajo. x