Med njimi je bil tudi štirikratni paralimpijec Janez Hudej, ki je otrokom med drugim predstavil voziček namenjen vožnji po tekaški progi – formulo. "Moja naloga je otrokom predstaviti paraatletiko, v kateri sem bil dolga leta aktiven član državne reprezentance. Danes predajam nekaj svojih bogatih izkušenj, predvsem pa želim mladim pokazati, da šport nima meja," je povedal Hudej, medtem ko se je okoli njega trlo otrok, ki so komaj čakali, da preizkusijo vožnjo v izjemno hitri 'formuli', ki lahko po Hudejevih besedah pri maratonu razvije hitrost več kot 30 kilometrov na uro. Radovednost mladih mu daje upanje, da bo v prihodnosti več interesa za paraatletiko. "Bojim se namreč, da je premalo mladih, ki se zanimajo za ta šport. Ko sem jaz nastopil na paralimpijskih igrah, nas je bilo samo v atletiki sedem tekmovalcev. In ravno ta tabor je eden izmed načinov, da pridobimo več tekmovalcev," je dejal Hudej. In kje vidi razloge za premalo zanimanja mladih za parašport? "Mi smo se za vsako stvar morali boriti, danes pa mladi mislijo, da je vse samoumevno. Predvsem mislim na razne pravice iz zdravstvenega in socialnega zavarovanja, tega nekoč ni bilo. Mi smo že samo zaradi vseh teh težav čutili potrebo po druženju in na ta način smo se 'zastrupili' tudi s športom. Danes pa se, tudi zaradi digitalizacije in svetovnega spleta, mladi dobro počutijo pred ekrani. V resnici pa to ni dobro," je opozoril in optimistično končal, da je prepričan, da imamo še ogromno mladih, ki so perspektivni parašportniki.
Tek za slepe in slabovidne
Kako slepi tečejo, sta demonstrirala trener Roman Kejžar in tekač Robi Kogovšek, ki bo 10. julija izvedel, ali bo nastopil v teku na 400 metrov na paralimpijskih igrah v Parizu.
"Odločitev je v rokah mednarodnega paralimpijskega komiteja, kamor smo poslali prošnjo za uvrstitev. Glede na to, da sem bil sedmi na svetovnem prvenstvu, imam dobre možnosti," je pojasnil Kogovšek, ki je pred tekom blestel v nogometu za slepe in slabovidne, gol-ballu. Tek je začel trenirati pred štirimi leti na prigovarjanje trenerja Romana Kejžarja, ki je v njem videl potencial. "Kar nekaj časa sem ga moral pregovarjati in upam, da mi je zdaj hvaležen," je dejal Kejžar, ki je najbolj izkušen tekaški trener za slepe pri nas. "Bil sem eden prvih, ki je bil povabljen v ekipo Sandija Novaka in priznam, da sem bil na začetku malo skeptičen. Ko je odpovedal Sandijev spremljevalec, so me povabili na maraton v Hannover in sem se praktično čez noč znašel v tej zgodbi," se je spomnil Kejžar, ki je leta 2016 s Sandijem Novakom dosegel osmo mesto na paralimpijskih igrah v Riu de Janeiru. Spremljevalec slepega tekača mora biti v vsaj deset odstotkov boljši formi od tekača, zato ima Kogovšek poleg Kejžarja še več tekačev, ki ga spremljajo. "Med njimi je tudi Žan Rudolf, državni rekorder na 800 in 600 metrov," je povedal Kejžar.
Namizni tenis za slepe – showdown
Gneča je bila tudi pri mizi za 'showdown' – namiznem tenisu za slepe, ki sicer ni paralimpijska kategorija, je pa zelo priljubljena igra, ki so jo izumili v Kanadi. "Koncept sta domislila dva Kanadčana, enega od njiju sem imel priložnost tudi spoznati. Se pa igra največ po Evropi, v Sloveniji ga igramo že od konca 80-ih let prejšnjega stoletja, je pojasnil trener slovenske reprezentance namiznega tenisa za slepe oz. 'showdowna' Peter Zidar, ki je bil leta 2010 tudi državni prvak. In kakšna so pravila te igre? "Nasprotnika, ki stojita vsak na svoji strani mize, podobne tisti za zračni hokej, imata vsak svoj lopar. Z njim morata žogico, ki je velikosti teniške žogice in ima znotraj zveneče kroglice, spraviti v nasprotnikov gol. Pri tem se žogica ne sme dotakniti prozorne plastične pregrade na sredini mize, ki je od mize dvignjena malo več od višine žogice," je pojasnil Zidar. Zanimanje za ta šport je bilo po njegovih besedah precej večje, ko se je več slepih in slabovidnih otrok šolalo v posebnih zavodih, kjer so imeli mize. V rednih šolah, kjer se trenutno šola večina slepih in slabovidnih, pa miz za 'showdown' ni. "Mize imamo v devetih krajih po Sloveniji in kdor želi trenirati, mora priti na lokacijo, saj se miz ne da tako lahko prestavljati," je še povedal Zidar, ki trenutno trenira 10 člansko ekipo, v kateri so tako moški kot ženske, kar je tudi eno od pravil igre.
Boccia
Maja Bobnar, selektorka boccie ali dvoranskega balinanja za gibalno ovirane, ki je sodelovala že na vseh šestih poletnih pa tudi na zimskem paralimpijskem taboru za družine, je povedala, da je eden pomembnejših ciljev teh taborov osveščanje javnosti o parašportu. "Boccia je bila prvotno namenjena osebam s cerebralno paralizo, kasneje so se priključile še ostale invalidnosti. Gre za prilagojeno dvoransko balinanje, ki ga trenutno igrajo osebe s cerebralno paralizo, distrofiki in tetraplegiki," je pojasnila Bobnarjeva in dodala, da se interes vsako leto povečuje. Tudi v boccii smo zelo uspešni, saj imamo možnosti, da se na paralimpijske igre uvrsti tekmovalka Nataša Bartol. "Nataša je bila 15. na svetu, ko so se zaključile kvalifikacije, in bo, v kolikor jo izberejo, prva udeleženka iz Slovenije, ki bo nastopila na paralimpijskih igrah v tej disciplini," je povedala Bobnarjeva, ki meni, da šport mladim invalidom pomaga na vseh področjih. "Ta tabor je zelo pomemben, da mladi, ki še niso športniki, spoznajo čim več različnih športov in ugotovijo, kaj jim najbolj ustreza."
Hokej na električnih invalidskih vozičkih
Igralca Matjaž Bartol in Andraž Velušček sta predstavila hokej na električnih vozičkih, ki trenutno še ni paralimpijska kategorija. "Se pa aktivno dela na tem, saj je to zelo atraktiven in tudi adrenalinski šport, pri katerem vozički 'šibajo' s hitrostjo do 15 kilometrov na uro. Žal pa tudi zelo drag šport, saj poseben voziček stane 10 tisoč evrov in več, zato se veliko igralcev odloči, da vozičke predelajo sami," je povedal Bartol. Naši reprezentanci se lani žal ni uspelo uvrstiti na evropsko prvenstvo, so pa že sodelovali tako na evropskem kot tudi svetovnem prvenstvu v tem izjemno hitrem športu. "Pravila so zelo podobna klasičnemu hokeju, toda s to razliko, da vratar in najmanj en igralec v polju, morata obvezno za igro uporabljati T-palico oz. t.i. križ, medtem ko ostali igralci uporabljajo palico, ki izhaja iz dvoranskega hokeja (floorball), od koder je tudi žogica," je opisal Bartol, ki hokej na električnih vozičkih igra že 25 let in priznal, da mu je šport veliko pomagal pri sprejemanju svoje bolezni, mišične distrofije. Njegov soigralec Andraž Velušček, ki aktivno igra tri leta in je otrokom tudi pokazal, kako hitro se med igro premika z vozičkom, je povedal, da so se na lanskih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo pomerili s Čehi, Italijani in Belgijci. Uvrstili so se slednji, a so bili vseeno zadovoljni, saj sta dva igralca prijela priznanje za najboljšega vratarja in igralca s T-palico.
"Komaj čakam na ples"
6. poletni paralimpiski tabor za družine je letos obiskalo 17 družin, med njimi tudi družina Popit, ki se poletnega tabora Zveze ŠIS-SPK udeležila že četrtič. Luka Popit, ki je star 24 let in ima cerebralno paralizo, je povedal, da mu je bilo najbolj všeč premagovanje poligona s pokritimi očmi.
Njegov oče Janez Popit pa je dogajanje na taboru povzel: "Na poletni tabor se vračamo, ker je 'fajn'. Smo med sebi enakimi, starši si izmenjujemo izkušnje, otroci se zabavajo, to je res odlična sprostitev in druženje." Med lovljenjem po telovadnici sem ustavila Nežo, Majo in Lauro. Vse tri so tabor obiskale prvič. Petletna Maja, ki ima zelo redko gensko bolezen okostja - sindrom Larsen, zaradi katere so vsi sklepi so zelo prožni, kosti ne rastejo pravilno, lahko jih je preveč ali premalo, je bila nedavno na operaciji kolen, ki so se ji ves čas izpahovala. Po telovadnici je z nogicami v mavcu šibala s hoduljo in mi povedala, da rada jaha. "Tukaj pa mi je bilo najbolj zanimivo metati žogice," je dejala. Njeni sestri Lauri, ki nima zdravstvenih težav, pa so bile najbolj všeč igre na prostem.
Njuna mama Alenka Fujs je pojasnila, da so za tabor izvedeli med rehabilitacijo na URI Soča in so izjemno zadovoljni. "Maja je polna energije, zato iščemo športno disciplino, ki bo najbolj primerna za njo, v kateri se bo našla in v kateri bo uspešna." Devetletna Neža, ki je nedavno prestala presaditev srca, je bila vesela, da se končno lahko druži in spoznava nove prijatelje. "Vse mi je všeč, vse igre in vsi športi. Pa zelo dobra hrana je tu. Komaj čakam na ples!" je zdrdrala Neža. Njena mama Urška Barbič je povedala, da je paraplegija pri Neži posledica zapletov po operaciji srca pred dvema letoma. »Neža je imela nenadno odpoved srca po zaključenem zdravljenju raka, zato so opravili transplantacijo srca. Še vedno prejema imunosupresivno terapijo in zelo moramo paziti nanjo, a tukaj resnično uživa."
Zadovoljni in polni vtisov
Udeleženci letošnjega tabora so se spoznali tudi s prvinami kegljanja, kolesarjenja in plavanja. Obiskal jih je tudi nekdanji evropski in svetovni paraplavalni prvak Darko Đurić. Spoznali pa so tudi košarkarja Gorana Dragića, ki je v nedeljo začel svoj košarkarski kamp v Laškem. "Poslanstvo tabora je otrokom in staršem predstaviti šport, jih seznaniti s tem, kakšne vse možnosti imajo njihovi otroci in s čim se lahko ukvarjajo. Da se potem otroci v nadaljevanju s temi športi tudi dejansko ukvarjajo. Otroci in starši so bili zadovoljni, to je ključno in osnovno. V teh štirih dneh se je vsem nam zgodilo veliko novih stvari, lepo je bilo," je dogajanje povzela vodja tabora Majda Kočar iz Zveze ŠIS-SPK.
"Na teh taborih resnično začutim ljudi, doživim šport v pravem pomenu besede in lahko poskusim stvari, ki jih drugače ne bi mogel. Ravno na teh taborih sem prvič plezal in smučal. To je res dragocena izkušnja, zato se jih bom še naprej udeleževal," pa je razloge za vsakoletno udeležbo na paralimpiskih taborih Zveze ŠIS-SPK naštel 33-letni Haris Muratović, ki voziček uporablja zaradi cerebralne paralize.
