Čeprav smo pred osemnajstimi leti sprejeli Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika in ga pred tremi leti vpisali v nesnovno kulturno dediščino, ta še vedno ni priznan kot samostojni in avtohtoni jezik v Sloveniji.
Pri nas izobraževanje gluhih obstaja 120 let, vendar se še vedno ne izobražujejo v svojem jeziku. Znakovni jezik trenutno obsega 18.000 kretenj, kar predstavlja besedni zaklad slišečega sedmošolca.
Jeziki izumirajo vsak dan; če umre slovenski znakovni jezik, pa bo skoraj 1500 gluhih ostalo brez jezika, v katerem bi se lahko sporazumevali. Da se to ne bi zgodilo, je Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije v Državni zbor vložila pobudo za vpis slovenskega znakovnega jezika v Ustavo.
Kako bi to popravilo krivice, ki so jih stoletja doživljali gluhi Slovenci, skozi osebne zgodbe treh karizmatičnih posameznikov razgrinja dokumentarni film scenaristke Tine Grošelj in režiserja Marka Kumra Murča.
Film Jezik enakopravnosti
Samo je najboljši gluhi športnik vseh časov. Bil je pravi šampijon, osvojil je šest olimpijskih medalj, danes pa za minimalno plačo pomiva posodo in dostavlja hrano.
Medtem ko se Samo s svojo usodo nikakor ne more sprijazniti in poskuša postati to, kar si je od nekdaj želel – asistent učitelja športne vzgoje –, pa se Špela pripravlja na novo življenjsko obdobje. Vstop v srednjo šolo je zanjo velika prelomnica, ovita v številne negotovosti, predvsem glede tega, ali bo pri pouku sploh imela tolmača, ali pa bo prepuščena sama svoji tišini. In tu je Meri, prijetna gospa v začetku osemdesetih, ki je kot sedemletna deklica iskala svoj izgubljeni sluh s kričanjem na travniku. Vse življenje je posvetila razvoju in priznanju znakovnega jezika, ki je na pragu izumrtja. Meri, Špela in Samo so trije izmed približno 1500 gluhih Slovence, ki se vsak na svoj način borijo, da se to ne bi zgodilo.
“Kljub temu, da sem med pripravami na snemanje izvedel veliko o problemih gluhih, so me med samim snemanjem vseeno pretresle njihove zgodbe. Včasih se mi je življenjska situacija, v kateri so naši glavni protagonisti, zdela precej žalostna in brezizhodna. Na primer takrat, ko so Špeli (tudi) na srednji šoli zavrnili spremstvo tolmača za celoten čas pouka. To me je močno vznemirilo, saj v praksi pomeni, da bo pouku težje sledila kot njeni sošolci, temu primeren bo tudi njen splošni učni (ne)uspeh. Večina od nas si ne more predstavljati, kakšna frustracija je biti v izolaciji gluhote,” je ob filmu zapisal režiser Marko Kumer – Murč.
Vabljeni k ponovnemu ogledu filma Jezik enakopravnosti v nedeljo, 15. novembra, ob 22.15, na 1. programu TV Slovenija.