Melanija Lebreht je 85-letna upokojenka iz Ljubljane, ki je 33 let delala v tekstilni industriji, v podjetju Totra Ljubljana. Ko je leta 1962 nastopila delovno mesto, je, kot trdi, odlično slišala. Že po nekaj letih dela so se pojavile težave s sluhom. Prepričana je, da zaradi neznosnega hrupa, ki mu je bila vsakodnevno izpostavljena na različnih delovnih mestih znotraj podjetja. "Hrup je bil tako močan, da se nisi mogel pogovarjati. Sprva so nam za zaščito pred hrupom dali vato za v ušesa, ki ni kaj dosti pomagala, kasneje smo dobili plastične čepke, ki so bili zelo neprijetni za nošenje," se spominja Melanija Lebreht, ki je težave s sluhom zaznala leta 1978. "Takrat sem šla na pregled in dobila prvi slušni aparat," je pojasnila. Kot trdi, ni bila edina. "Dve sodelavki sta imeli podobne težave, a sta obe že pokojni," je povedala. Leta 1993 je šlo podjetje v stečaj, Lebrehtova pa v pokoj. ZPIZ ji je takrat priznal 6. stopnjo invalidnosti zaradi naglušnosti, nikjer pa niso zabeležili, da gre za poklicno bolezen. "Takrat se o poklicnih boleznih ni veliko govorilo, niti nisem vedela, da bi lahko zahtevala, da mi to priznajo," je povedala Lebrehtova. Lani, ko je v veljavo stopil nov pravilnik o poklicnih boleznih, ki dovoljuje ugotavljanje teh za nazaj, pa je Melanija Lebreht, ki ima potrjeno 98-odstotno izgubo sluha po Fowlerju, na Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa (KIMDPŠ) vložila vlogo za priznanje poklicne bolezni.
Pomanjkanje dokazov
Komisija KIMDPŠ (komisija), ki so jo sestavljale specialistka medicine dela prometa in športa ter predstojnica KIMDPŠ prof. dr. Metoda Dodič Fikfak, specialistka otorinolaringologije prof. dr. Saba Batellino in predsednica komisije, specialistka medicine dela, prometa in športa doc. dr. Alenka Škerjanc, je ugotovila, da gre v primeru Lebrehtove za sum na poklicno bolezen – naglušnost, vendar ji poklicne bolezni ni priznala. Kot razlog je komisija navedla pomanjkanje dokazov v obliki meritev hrupa v podjetju Totra in avdiograma ob začetku dela Melanije Lebreht v Totri. V zdravstveni dokumentaciji Melanije Lebreht je namreč po zagotovilih KIMDPŠ prvi dostopen avdiogram izmerjen leta 1977, kar je 15 let po nastopu delovnega mesta. Lebrehtovo so zato pozvali k dopolnitvi vloge.
Neobstoječa dokumentacija
S pomočjo nečaka Dušana Klobase se je Lebrehtova podala v iskanje podatkov o hrupu v podjetju Totra in ugotovila, da meritev ni nikjer več. "Stečajni upravitelj podjetja Boštjan Jurkošek me je napotil na Družbo za svetovanje in upravljanje (DSU), ta pa me je usmerila na podjetje Microcop, ki je nasledilo Totro, a je to zavrnilo mojo prošnjo, češ da ne najdejo ničesar," je naštel Klobasa, ki je iskanje nadaljeval na Združenju stečajnih upraviteljev. "Od tam so me napotili na Državni arhiv Slovenije, ki me je usmeril na Zgodovinski arhiv Ljubljane, ta pa na Okrožno sodišče v Ljubljani, kjer smo našli nekaj papirjev, ampak podatkov o meritvi hrupa še do danes nisem našel," je povedal Klobasa. Podatke o meritvah hrupa je iskal tudi na Zavodu za varstvo pri delu, a tudi tam, kot je zatrdil, iskanih podatkov nimajo. "Komisija KIMDPŠ ni naredila ničesar, vse smo morali iskati sami, to se mi zdi nezaslišano," je bil razočaran nad delom komisije Klobasa. "Povedali smo jim tudi, da lahko o hrupu priča Janez Grum, upokojeni varnostni inženir, ki je v tistem času delal v Totri, in tetin osebni zdravnik Miodrag Markovič, ki še vedno dela v Zdravstvenem domu Ljubljana," je povedal Klobasa in dodal, da žal ne z enim ne z drugim komisija pogovora ni opravila.
"Pravilnik je namenjen obstoječim delovnim mestom"
Kaj torej storiti, če zahtevane dokumentacije, ki je, kot nam je pojasnila predstojnica KIMDPŠ Dodič Fikfakova, ključna za ugotavljanje povezanosti med boleznijo in delovnim mestom in s tem priznanje poklicne bolezni, ni? "To ni stvar komisije. Mi smo se s predstavniki obeh ministrstev – Ministrstvom za zdravje in Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti – sestali in jih vprašali, kaj naj naredimo v takih primerih, ki jih ni pričakoval nihče, saj gre za ljudi, ki so že zdavnaj poklicno bolni. Njihov odgovor je bil: "Take primere morate jemati kot izjeme." To pa je po besedah Dodič Fikfakove izjemno zahtevno, "saj je pravilnik namenjen skrbi za zdravje na obstoječih delovnih mestih, ki jih tudi obiščemo in tudi opravimo meritve, če je to potrebno. Če pa podjetja ni več, potem je vse, kar lahko naredimo, to, da prosimo, da pacient podatke pridobi," je pojasnila Dodič Fikfakova.
Na izgubo sluha lahko vplivajo številni dejavniki
Iz zdravstvene dokumentacije Lebrehtove je jasno razvidno, da se ji je sluh med delom v Totri z leti slabšal. Zakaj torej Komisija potrebuje prav meritve hrupa in avdiogram ob nastopu delovnega mesta, da bi ji priznala poklicno bolezen? "Takšni so verifikacijski pogoji. Ta gospa ni edina, imamo še nekaj takih primerov," je priznala Dodič Fikfakova. "Avdiogram, ki mora biti posnet pred začetkom dela v hrupu, potrebujemo zato, da lahko s čim primerjamo kasnejše stanje. Kajti če ima nekdo ob začetku nastopa dela minimalno naglušnost, potem je to problem. Komisija mora preveriti tudi, ali obstaja družinska obremenjenost z naglušnostjo. Drugo vprašanje je, ali je ta oseba jemala antibiotike in katere, preden je nastopila delo. Tudi določena zdravila so ototoksična, kar pomeni, da povzročajo popolnoma enako naglušnost kot hrup. Tretja zadeva je izpostavljenost določenim kemijskim snovem, ki deluje enako kot hrup, kar pomeni, da je možno, da ima sinergijske učinke. Tukaj je cel kup dejavnikov, ki jih moramo izločiti. Za senzorično naglušnost je značilno, da se po večini neha slabšati, ko ni več izpostavljenosti. Zato se postavlja tudi vprašanje, kaj, če se sluh bistveno poslabša šele po tem, ko človek ni več izpostavljen hrupu. Vzrok za slabšanje sluha je lahko tudi starost, ki jo moramo prav tako upoštevati," je naštela Dodič Fikfakova.
»Ugotovitve KIMDPŠ so pomanjkljive«
Pravnik Andrej Pohar iz odvetniške družbe Čeferin in partnerji je po preučitvi primera Melanije Lebreht ugotovil, da so ugotovitve komisije KIMDPŠ, upoštevaje Pravilnik o poklicnih boleznih in Poslovnika o delu interdisciplinarne skupine strokovnjakov, pomanjkljive. "Ker so vsi člani interdisciplinarne skupine strokovnjaki ter kot taki razpolagajo z ustreznim specifičnim znanjem, je treba pravilnik in poslovnik razumeti tako, da je komisija KIMDPŠ pri ugotavljanju (ne)obstoja poklicne bolezni v ta namen dolžna izvesti relativno obsežen ugotovitveni postopek. Senat je bil dolžan pridobiti dodatno delovno in drugo dokumentacijo od delodajalcev, njihovih izvajalcev medicine dela, izbranega osebnega zdravnika, lečečega zdravnika, imenovanega zdravnika, zdravstvene komisije ZZZS, izvedenskega organa ZPIZ, strokovnega delavca za varnost pri delu, inšpekcijskega in drugega pristojnega organa ter vseh drugih pravnih in fizičnih oseb, ki razpolagajo z morebitnimi dokazi oziroma drugimi, tudi osebnimi, podatki za ugotavljanje dotične poklicne bolezni," je povedal Pohar. In še: "Tudi če podjetje Totra Ljubljana ne obstaja več in je ogled delovnega mesta zato nemogoč ter tudi če ni bilo mogoče pridobiti nobene meritve ravni hrupa v njenem delovnem okolju in, končno, tudi če v medicinski dokumentaciji ni zabeleženega avdiograma pred nastopom dela v delovnem okolju, je mogoče opraviti razgovor z varnostnim inženirjem Janezom Grumom in osebnim zdravnikom gospe Melanije Lebreht Miodragom Markovičem, ki je še vedno zaposlen v ZD Moste in je dobro poznal razmere v tovarni Totra Ljubljana." Poleg tega po njegovih besedah določil pravilnika in poslovnika glede metod in načinov ugotavljanja poklicne bolezni ni dopustno razlagati restriktivno, celo v škodo (nekdanjih) delavcev oziroma zavarovancev, kadar je poklicno bolezen mogoče potrditi še z uporabo drugih in drugačnih metod ter dokazil.
Ena od možnosti je sodna pot
Predstojnica KIMDPŠ prof. dr. Metoda Dodič Fikfak vztraja, da je naloga KIMDPŠ, da pridobi podatke o obstoječih podjetjih, in ne brskanje po preteklosti: "Mi smo trije zdravniki, to je dejansko vprašanje za ministrstvo. Mi vemo, da je bila tekstilna industrija takrat hrupna, vemo, da je bila glasnost vsaj 90 decibelov, ampak še enkrat, potrebujemo dokaz. Pri hrupu ni dovolj, da nekdo pove, da mu je bila oseba izpostavljena, moramo vedeti, kako dolgo je bila izpostavljena hrupu in kolikšnemu," je poudarila. Na vprašanje, ali bi komisija lahko upoštevala pričanje varnostnega inženirja Gruma, pa odgovarja: "Kar se mene tiče, če bi šlo za profesionalnega človeka, ki je opravljal meritve, in bi zapisal, kakšne so bile vrednosti na tem delovnem mestu, bi tak zapis upoštevala kot dokaz. A vedeti morate, da na koncu odločamo vsi trije člani komisije," je odgovorila in dodala, da imajo poleg dopolnitve vloge z manjkajočimi podatki Melanija Lebreht in njej podobni še eno možnost. "Lahko gredo na delovno in socialno sodišče in dobijo sodnega izvedenca, ki nikoli ne kliče članov komisije. In če sodni izvedenec reče: to je zame poklicna bolezen, je to bistveno višje od mnenja komisije," je pojasnila. "Za tožbo na sodišču potrebuješ nasprotno stran, to se pravi bivšega delodajalca, in ker tega več ni, tožba vsekakor ni smiselna," pa meni Klobasa, ki se bo še naprej boril, da njegova teta Melanija Lebreht dobi pošteno invalidnino za poklicno bolezen. "Gre za sistemsko težavo, ki jo mora ta država odpraviti. Sporno je predvsem dejstvo, da ni sistemskega nadzora nad hrambo delovne dokumentacije, in če bo potrebno, bomo pravico iskali na Evropskem sodišču za človekove pravice," je še povedal Klobasa.