Na okrogli mizi z naslovom Vzgoja in izobraževanje slepih in slabovidnih otrok - zaton ali pričetek nove ere je predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije (ZDSSS) Matej Žnuderl dejal, da Slovenija nujno potrebuje sodoben strokovni center za slepe in slabovidne, ki bo skrbel za razvoj, organizacijo in podporo vzgoje in izobraževanja slepih in slabovidnih. Kompleksnost te vrste invalidnosti terja zahtevno strokovno podporo različnih strok, je dejal. Po njegovih besedah zgodovina dokazuje, da je kombiniranje slepih in slabovidnih otrok z otroki z drugimi vrstami posebnih potreb neprimerno in nestrokovno, pri čemer je imel v mislih Center IRIS, ki poleg slepih in slabovidnih otrok izobražuje še otroke z motnjami avtističnega spektra in duševnimi motnjami. "Bojimo se, da se bo stroka, ki je bila namenjena razvoju pristopov in pripomočkov za slepe in slabovidne učence, sedaj morala ukvarjati s povsem novim področjem in bodo slepi in slabovidni učenci v drugem planu," je povedal Žnuderl in poudaril, da to nikakor ne pomeni, da tudi otroci s čustvenimi ali vedenjskimi motnjami ne potrebujejo pomoči. In kako ocenjuje izobraževanje večine slepih in slabovidnih otrok, ki se šolajo na rednih osnovnih šolah? "Otroci, ki so v inkluziji, so ves čas z otroki, ki imajo drugačne sposobnosti, praviloma boljše. In so ves čas v situaciji, ko potrebujejo pomoč. Zelo redko pa so v situaciji, ko lahko sami ponudijo pomoč komu drugemu. To pa je nujno za normalen osebnostni razvoj. Inkluzija da, vendar ne samo inkluzija. Morali bi se povezovati tudi s sebi enakimi. Drugi problem je, da ni pravočasno prilagojenih učbenikov, ni enakih možnosti pri tekmovanjih. Mislim, da tudi okolica še ni pripravljena na to in tu imamo še veliko dela." Opozoril je še na pomanjkanje kadra in se zavzel za kontinuirano izobraževanje tiflopedagogov, ki je ključnega pomena za zagotavljanje ustreznega procesa vzgoje in izobraževana slepih in slabovidnih otrok. Pri tem pričakuje ponovno uvedbo študija tiflopedagogike na terciarni ravni na eni od pedagoških fakultet.
Center IRIS se bo preselil v novo stavbo
V nadaljevanju je starše slepih in slabovidnih otrok zanimalo vse glede selitve Centra za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne Ljubljana (Centra IRIS) in izvajanja vzgojno- izobraževalnega dela v vmesnem času. Po predstavitvi centra, v katerega je vključenih 76 takšnih otrok, osem jih obiskuje srednje šole, je Polona Šoln Vrbinc z ministrstva za vzgojo in izobraževanje povedala, da se s 1. septembrom center seli v nadomestno stavbo na Tobačno in v Dijaški dom Vič na Gerbičevi. Predvidena sanacija centra naj bi potekala do 1. septembra 2027, ko je načrtovana selitev v nove prostore na Langusovi 8. V zvezi z združevanjem avtističnih otrok s slepimi in slabovidnimi pa je odgovorila, da ni seznanjena s tem, da se jih slepi in slabovidni otroci bojijo, na kar sicer opozarjajo starši. "Tudi slepi in slabovidni otroci imajo pridružene motnje. Glede na to, da so slepi in slabovidni otroci večinoma v inkluziji, je bilo v Centru IRIS zelo malo otrok, zato smo iskali rešitve, kako bi center ohranili. Na drugi strani pa število otrok z avtizmom narašča. Zato smo z vodstvom sklenili konsenz. Je pa to prioritetno center za slabovidne in tako bo tudi ostalo," je zagotovila Šoln Vrbinčeva.
Prepočasno prilagajanje učnega gradiva
Dragana Žunič iz Zavoda RS za šolstvo je spregovorila o prilagajanju učnega gradiva slepim in slabovidnim otrokom, ki se izobražujejo na vseh ravneh, pristojnostih zavoda in drugih javnih zavodov. V Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije namreč opozarjajo, da v začetku šolskega leta slepi in slabovidni otroci nimajo celotno prilagojenih učbenikov, ki jih potrebujejo za novo šolsko leto, zaradi česar so njihovim starši prisiljeni ure in ure svojega časa namenjati prilagajanju gradiva. "Veljavni pravilnik o potrjevanju učbenikov trenutno ne predvideva pogoja, da se učbenik potrdi na strokovnem svetu in da zavod poda pozitivno oceno le v primeru, če so prilagojeni za slepe in slabovidne otroke in tudi za druge otroke s posebnimi potrebami," je pojasnila. Zavod je po njenih besedah pripravljen jeseni sodelovati s pristojnimi pri spremembah. Podala je tudi sveže podatke o številu otrok, ki se trenutno šolajo na osnovnih in srednjih šolah pri nas. "Trenutno ima odločbo 382 učencev in dijakov, ki imajo primanjkljaje na področju vida," je povedala Žuničeva ter nadaljevala, da je od teh 24 učencev popolnoma slepih in prav tako 24 težko slabovidnih, največ -166 - je zmerno slabovidnih, preostali pa imajo druge okvare vida. Opozorila je, da v podatkih niso zajeti predšolski otroci in tisti, ki se izobražujejo v posebnih programih.
Pomanjkanje tiflopedagogov in učiteljev
Ravnateljica Centra IRIS Romana Kolar je starše slepih in slabovidnih otrok pomirila, da je strah, da zaradi selitve v nove prostore, ne bi bilo prilagojenih učbenikov, odveč. Tudi ona je na omizju prvič slišala, da je slepe otroke strah otrok z avtizmom in zagotovila, da vsem omogočajo varno okolje in pogoje za razvoj. Opozorila je na pomanjkanje kadra, predvsem tiflopedagogov in učiteljev. "Manko pokrivamo z izobraževanjem lastnega kadra. Imamo dolgoročne rešitve, a kaj, ko bi mi že zdaj potrebovali še 23 tiflopedagogov, imamo pa jih le 5. Dodatnih 10 tiflopedagogov potrebujemo za strokovni center," je naštela Kolarjeva. Poleg tega ni ustreznega kadra za področje matematike, fizike in kemije. Izrazila je še skrb glede sprememb zakonodaje, ki »ne govori o strokovnosti prilagojenih gradiv, ampak le o prilagoditvi. Tu imamo pomisleke, saj je izredno pomembno, da gradiva prilagajamo strokovno," je poudarila. S tem se je strinjala tudi tiflopedagoginja Eva Škrlec Velkavrh in dodala, da bi bila velika škoda, če se različni deležniki ne bi povezovali na tem področju. Glede pomanjkanja tiflopedagogov je izpostavila, da jih imamo okoli 20 in da je treba premisliti, kako ohraniti tiste, ki delajo na svojem področju in kako privabiti nazaj v stroko tiste, "ki so nam ušli." Strinjala se je s potrebo po ponovni izvedbi študija tiflopedagogike, a opozorila, da izvedba študija ni dovolj. Potrebno je, s strani zaposlovalcev, poskrbeti tudi za delovna mesta. "Ne bi rada, da bi se zgodovina ponovila. Ko pravijo, da bi jih danes zaposlili 15 … jaz mislim, da sem te besede slišala v prvem letniku faksa, potem pa ni bilo zaposlitev." Po besedah doc. dr. Ingrid Žolgar Jerkovič s Pedagoške fakultete v Ljubljani poteka priprava enovitega magistrskega študijskega programa »Specialna in rehabilitacijska pedagogika«, v okviru katerega se bo izvajala tudi smer »Tiflopedagogika in specifične učne težave«. Ob tem je tudi ona opozorila na pomanjkanje interesa za izpopolnjevanje strokovnjakov za delo s slepimi in slabovidnimi.
Podplačani spremljevalci slepih in slabovidnih otrok
Spremljevalka slepega petošolca iz Osnovne šole Poljane Eva Završnik, ki ga spremlja že tretje leto, je povedala, da ima zelo rada svoj poklic. "A je slabo plačan, ne moreš napredovati in ni strokovnega izpita. Vse to so razlogi, da poklic ni priljubljen in da spremljevalci iščemo druge službe," je pojasnila Završnikova. Poudarila je, da imajo spremljevalci tudi vlogo pedagoga, ki jim ni priznana. "Svojega dela si ne predstavljam brez znanja brajice in tehnik vodenja, ki sem jih morala nekje pridobiti. Ta znanja so zdaj razpršena, zato bi potrebovali center, kjer bi se lahko združevali, si izmenjevali dobre prakse in si pomagali," je še pozvala. Psihologinja na OŠ Poljane Ana Panjan je potrdila, da je pri inkluziji slepih otrok zelo pomembno sodelovanje s centrom IRIS, šolsko svetovalno službo, tiflopedagogom in starši. "Pri nas je sodelovanje s starši zelo dobro, so zelo angažirani in so pri vseh postopkih zraven," je povedala Ana Panjan. Izpostavila je še, da je zelo dobro, če ima otrok ves čas istega spremljevalca: "Otrok težko sprejema vedno znova nekoga drugega, ki se mora vse na novo naučiti. Mi se že v tekočem letu pripravljamo na prihodnje, ko bo šel naš učenec na predmetno stopnjo, in že razmišljamo o prilagoditvah. Izbrali smo gradiva, ki so na voljo, a kljub temu še niso pripravljena," je še dejala Panjan, ki je sicer zadovoljna in ponosna, da so učenci svojega slepega sošolca dobro sprejeli.
Šole in starši o inkluziji slepih in slabovidnih otrok
ZDSSS je ob koncu predstavila še dve anketi o izkušnjah rednih osnovnih šol z inkluzijo slepih in slabovidnih učencev ter o izkušnjah staršev slepih in slabovidnih otrok s šolami. Brigita Kosi z ZDSSS je povedala, da je v anketi sodelovalo 13 šol, ki imajo izkušnje z vključevanjem slepih in slabovidnih otrok. "Večina meni, da je bila vključitev zahteven proces, da so bili dobro podprti s strani strokovnjakov ter da je delo precej enakomerno razporejeno med učitelje, svetovalno službo in spremljevalce," je povedala Kosijeva. In kaj pogrešajo? "Ustrezno plačilo za spremljevalce, boljše prilagoditve in priprave učnega procesa, več sodelovanja staršev, več gradiv in pripomočkov, ki so zastareli. Po mnenju anketiranih šol je še vedno precej neznanja pri poučevanju teh otrok in uspeh je v precejšnji meri odvisen od iznajdljivosti učitelja ter podpore svetovalne službe. 24 staršev slepih in slabovidnih otrok, ki so odgovorili na anketo pa je izpostavilo, da bi si želeli večjo fleksibilnost pri odločbah, ki ne sledijo dovolj hitro spremembam otrokovih potreb, hitrejšo pripravo gradiv, ki zamujajo tudi do pol leta, ter več subvencij za izjemno drage pripomočke. "Profesorji ne dovolijo snemanja pouka, kar otežuje učenje, selitve iz učilnice v učilnico vzame ves odmor, zato otroci nimajo časa za socializacijo, učitelji, ki učijo otroke s posebnimi potrebami v inkluziji si zaslužijo dodatno finančno spodbudo," je pripombe staršev naštela Suzana Panić, predstavnica staršev slepih in slabovidnih otrok pi ZDSSS.