Paraolimpijske igre so od svojih skromnih začetkov prehodile dolgo pot. Prvo organizirano tekmovanje za športnike invalide je potekalo leta 1948, ko je sir Ludwig Guttmann v bolnišnici Stoke Mandeville v Angliji organiziral športni dogodek za veterane druge svetovne vojne s poškodbami hrbtenjače. Ta dogodek, znan kot Stoke Mandeville Games, velja za predhodnika paraolimpijskih iger.
Prve paraolimpijske igre so potekale leta 1960 v Rimu, na njih pa je sodelovalo 400 športnikov iz 23 držav. Od takrat so paraolimpijske igre eksponentno rasle, vsaka izvedba pa je pokazala neverjeten športni duh in odločnost. Igre zdaj potekajo vsaka štiri leta, vzporedno z olimpijskimi igrami, in so postale pomembna platforma za spodbujanje vključevanja in dostopnosti v športu.
Šport v Parizu 2024
Paraolimpijske igre v Parizu leta 2024 obetajo spektakularen dogodek z 22 športi, ki poudarjajo raznolikost znanja in sposobnosti športnikov invalidov.
Paralokostrelstvo
Paralokostrelstvo je eden od prvih športov za invalide. Že od nekdaj je bilo del paraolimpijskega gibanja in z nastankom paraolimpijskih iger tudi stalnica programa iger. Namenjeno je športnikom z različnimi gibalnimi ovirami, ki so po opravljenem procesu klasifikacije razdeljeni v kategorije, oziroma pridobijo pravico do uporabe pomožnih naprav na tekmovanju. Klasifikacijo lahko pridobijo osebe z oslabljeno mišično močjo, zmanjšanim pasivnim obsegom giba, amputacijami, povečanim mišičnim tonusom, ataksijo in slepoto ali slabovidnostjo.
Kategorija OPEN je namenjena lokostrelcem z invalidnostjo v spodnjih udih. Nekateri lahko uporabljajo voziček, drugi stolček ali streljajo stoje – odvisno od zmožnosti vzdrževanja ravnotežja. Kategorija W1 je namenjena lokostrelcem, ki so lahko na vozičkih (uporablja se lahko povsem vsakodnevne vozičke in nakup športnega ni potreben) ali stolčkih. Uporabljajo prilagojeno lokostrelsko opremo, ki ni po standardnih pravilih Kategoriji V1 in V2/3 je namenjena slepim in slabovidnim lokostrelcem. Športniki V1 morajo uporabljati pokrivalo za oči. Vsi slepi in slabovidni lokostrelci uporabljajo taktilno merilno napravo. Na paraolimpijskih igrah nastopajo lokostrelci v kategorijah W1 in OPEN, individualno in v dvojicah. Paralokostrelci so razdaljeni po lokostrelskih slogih – ukrivljeni ali sestavljeni lok in po spolu.
Paraatletika
Atletika je večinoma individualni šport razen štafetnih in ekipnih tekmovanj. Je ena od najstarejših oblik športnih tekmovanj.
Pri paraatletiki ločimo atlete glede na poškodbo invalidnosti. Tisti, ki so na invalidskem vozičku se odločajo za discipline metov (krogla, disk, kopje). Imajo pa tudi možnost tekmovati na vozičkih, v različnih razdaljah na atletski stezi in tudi v cestnem teku maraton. Ostali atleti z različno stopnjo invalidnosti in tudi slepi se lahko odločajo za naslednje discipline: teki – od šprintov do maratona, skoki – v višino in daljino.
Vsako leto je eno veliko tekmovanje kot npr. evropsko prvenstvo, svetovno prvenstvo in paraolimpijske igre. Med prvenstvi pa različna domača prvenstva in tuji mitingi.
Parabadminton
Tako kot pri badmintonu se tudi parabadminton igra s peresno ali plastično žogico, in sicer na pravokotnem igrišču, ločenem z mrežo. Cilj je z loparjem udariti žogico v polje nasprotnika z namenom, da nasprotnik naredi napako in tako osvojiti točko.
Športniki tekmujejo v disciplinah posamično (moški/ženske), dvojice (moški/ženske) in mešane dvojice. Pravila klasifikacije določajo, da obstajajo različne oblike invalidnosti, ki jih je mogoče klasificirati. Te med drugim delimo na okvaro hrbtenice, skoliozo, multiplo sklerozo, amputacije, cerebralno paralizo, okvaro kolkov, razliko v dolžini nog, amputacijo zgornjih okončin in pritlikavost.
Boccia
Boccia je paraolimpijski šport, namenjen gibalno oviranim osebam. Igra se s šestimi rdečimi, šestimi modrimi balini in belim balinom. Cilj igre je barvni balin (rdeči ali moder) čimbolj približati belemu balinu. Igralci lahko mečejo baline z roko, nogo ali s pomočjo posebne naprave – rampe. Igra se odvija v telovadnici na igrišču dimenzij 6 x 12,5 metrov. Tekmuje se posamično (BC1, BC2, BC3, BC4), v parih (BC3, BC4) in ekipno (BC1/BC2).
Glede na stopnjo gibalne oviranosti in diagnozo so igralci razporejeni v štiri kategorije: BC1 – igralec, ki sam balina ne more prijeti, zato mu pomaga asistent; BC2 – igralec, ki lahko igra brez pomoči asistenta; C3 – igralec, ki igra z rampo in pomočjo asistenta; BC4 – igralec, ki lahko igra brez pomoči asistenta. V kategoriji BC1, BC2 in BC 3 večinoma nastopajo igralci s cerebralno paralizo, v kategoriji BC4 pa nastopajo igralci z mišično distrofijo, paraplegijo in podobnimi stanji.
Parakajak
Kajakaštvo je pestra športna panoga, ki se v različnih disciplinah odvija na vseh tipih voda. Izbira kajaka je vedno prilagojena glede na zmožnosti uporabnika. Na začetku se vesla v širokih in stabilnih kajakih, ki omogočajo učenje brez strahu, da bi se kajak prevrnil. Sčasoma, s pridobivanjem znanja, izkušenj in zaupanja v svoje sposobnosti, se odpira več možnosti in širši izbor disciplin, pri katerih je mogoče veslati.
Prve paraolimpijske medalje so bile v parakajaku podeljene leta 2016 v Riu de Janeiru. Tekmovanja v parakajaku potekajo na 200-metrskem odseku mirne vode. Glede na stopnjo invalidnosti se tekmovalci razvrščajo v tri kategorije (KL1, KL2 in KL3). KL1 – tekmovalci ki niso zmožni premikati trupa ali je njegova funkcija močno omejena, premikajo se pretežno z rokami; KL2 – tekmovalci z delno funkcijo nog in trupa, vendar potrebujejo dodatno oporo za sedenje; KL3 – tekmovalci s funkcionalnim trupom in delno funkcijo nog, zmožni samostojnega sedenja.
Parakolesarstvo
Paraolimpijski šport, s katerim se lahko ukvarjajo športniki najrazličnejših vrst invalidnosti. Glede na svoje sposobnosti kolesarji vozijo običajno cestno kolo, ročno kolo, tricikel ali tandem. Zaradi različnih oblik gibalne oviranosti so parakolesarji klasificirani v ustrezne tekmovalne skupine, in sicer glede na obseg tekmovalnih zmožnosti, ki izhajajo iz njihove oviranosti. Športniki z okvaro hrbtenjače ali z amputiranimi spodnjimi udi kolesarijo z ročnimi kolesi (H1-H5), športniki z nevrološkimi ovirami oziroma poškodbami glave uporabljajo tricikle (T1, T2), športniki z nevrološkimi okvarami in amputiranimi okončinami kolesarijo s prilagojenimi cestnimi kolesi (C1-C5), slepi in slabovidni športniki pa skupaj s partnerjem tekmujejo na tandemih (B). Pri cestnem parakolesarstvu poznamo cestne dirke in vožnjo na čas (kronometer), ročni kolesarji pa se pomerijo tudi v štafeti. Dirke na velodromu so omejene zgolj na kolesarje na cestnih kolesih in tandemih, ki se pomerijo v šprinterskih in vzdržljivostnih disciplinah.
Parakonjeništvo
Parakonjeništvo je paraolimpijski šport, ki vključuje samo paradresuro. Ta disciplina poudarja harmonijo med jahačem in konjem, pri čemer so športniki ocenjeni glede na natančnost, kakovost jahanja in umetniški vtis. Tekmovalci se delijo v pet kategorij glede na vrsto in stopnjo invalidnosti, od tistih s hudimi omejitvami gibanja do športnikov z okvarami vida. Tekmovanja vključujejo individualne preizkuse, ekipne nastope ob glasbi in individualne proste sestave.
Nogomet za osebe z okvaro vida
Nogometno ekipo sestavljajo štiri igralci na igrišču in vratar. Tekme trajajo dva polčasa po 20 minut in potekajo na igrišču, ki meri 40 x 20 metrov. Ob stranskih črtah so ograje, da žoga ostane v igri. Žoga ima vgrajene ropotuljice, ki omogočajo igralcem, da jo slišijo.
Vratar, ki je lahko videč ali slaboviden, daje obrambne usmeritve, medtem ko v napadu igralcem pomaga vodnik za nasprotnikovim golom. Igralci na igrišču morajo biti popolnoma slepi in nositi preveze čez oči, da vzpostavijo enake pogoje. Pri igranju se igralci zanašajo na zvok, zato morajo gledalci ostati tiho, dokler ni dosežen gol, ko lahko prosto navijajo. Igralci na igrišču morajo biti klasificirani kot B1 (zelo nizka vidna ostrina in/ali brez zaznave svetlobe), medtem ko je vratar lahko brez okvare vida ali slaboviden (B2 ali B3).
Golbal
Golbal je šport za slepe in slabovidne, ki se igra s posebnimi očali in posebno zvenečo žogo. Skozi očala igralci ne vidijo ničesar, žoga pa ima v notranjosti zvončke, ki pri gibanju oddajajo zvok, zato jo lahko med igro slišimo. Igra je torej osnovana na slušnem zaznavanju. Zato je golbal šport, pri katerem lahko športniki dosegajo vrhunske rezultate kljub slepoti oziroma slabovidnosti.
Na vsaki strani igrišča so trije igralci in gol. Ekipi si podajata žogo z ene strani igrišča na drugo, njun cilj pri igri pa je ubraniti svoj gol in na drugi strani zadeti gol nasprotnika. Vsak met je tako tudi priložnost za gol. Na tleh so taktilne oznake, s pomočjo katerih se igralci orientirajo in tako najdejo svoje mesto na igrišču. Igrišče ima enake zunanje mere kot odbojkarsko. Meri 18 metrov v dolžino ter 9 metrov v širino. Devet metrov je širok tudi gol. Tekma se igra v dveh polčasih po 12 minut. V ekipi je lahko največ 6 igralcev, tako da so trije na igrišču in trije na klopi, najmanjša ekipa pa mora imeti vsaj 3 igralce.
Parajudo
Parajudo je ena izmed dveh borilnih veščin na paraolimpijskih igrah (druga je parataekwondo). Prakticirajo ga športniki z okvaro vida in sledi enakim pravilom kot olimpijska različica. Judoke se zanašajo na otip, da občutijo gibanje nasprotnika, njegovo dihanje in prijem na oblačilih. Judoke morajo med dvobojem držati nasprotnikovo oblačilo; če izgubijo prijem, sodnik ustavi dvoboj. Cilj je vreči nasprotnika na tla, ga imobilizirati ali prisiliti v predajo. Tekmovalci so razvrščeni glede na težo, ne glede na stopnjo slabovidnosti.
Parapowerlifting
Parapowerlifting je tekmovanje v potisku na klopi, ki zahteva moč zgornjega dela telesa. V powerliftingu je samo ena športna disciplina, vendar športniki tekmujejo v različnih težnostnih kategorijah.
Dviganje uteži, ki je bilo predhodnik powerliftinga, je svoj paraolimpijski debi doživelo na igrah v Tokiu leta 1964. Kot paraolimpijski šport je bilo powerliftanje prvič vključeno 20 let pozneje, leta 1984. Šele na igrah v Sydneyju leta 2000 je bilo na paraolimpijskih igrah uvedeno žensko tekmovanje v powerliftingu.
Paraveslanje
Veslanje je na paraolimpijskih igrah v Pekingu leta 2008 debitiralo s štirimi disciplinami, ki so vse potekale na tisoč metrov. Na paraolimpijskih igrah v Tokiu 2020 leta 2021 se je ta razdalja podaljšala na 2 tisoč metrov, kar je enaka razdalja kot pri olimpijskem veslanju.
Na paraolimpijskih igrah je pet veslaških disciplin, od katerih so tri mešane (dve v dvojnem veslanju PR2 in PR3 ter ena v dvojnem četvercu PR3). Čolni so opremljeni s fiksnimi sedeži za veslače brez funkcije nog.
Parastrelstvo
Parastrelci in parastrelke so razdeljeni v dve kategoriji, glede na vrsto invalidnosti. V kategoriji SH1 nastopajo parastrelci, ki lahko samostojno držijo orožje in lahko streljajo v disciplinah s pištolo ali puško. V kategoriji SH2 nastopajo parastrelci, ki zaradi vrste invalidnosti ne morejo sami držati orožja, zato uporabljajo posebno stojalo. Parastrelci v kategoriji SH2 streljajo le s puško. Poznamo 17 tekmovalnih disciplin, od tega je 12 olimpijskih. Parastrelci nastopajo tako v posamični kot ekipni konkurenci treh parastrelcev. Na tekmovanjih najprej potekajo kvalifikacije, iz katerih se najboljših osem parastrelcev uvrsti v finale. Še zanimivost: oddaljenost tarče je 10, 25 ali 50 metrov, odvisno od discipline. Pri streljanju z zračno puško je središče tarče veliko le 0,5 milimetra kar od športnika zahteva izjemno natančnost. “Čisti zadetek” v sredino tarče prinese 10.9 krogov.
Parastrelstvo je najuspešnejši slovenski paraolimpijski šport, ki se lahko pohvali z največjim številom kolajn z velikih tekmovanj po letu 1992. Parastrelci so kolajne osvojili na sedem zaporednih paraolimpijpijskih igrah (od Atlante 1996 do Tokia 2021). V 25 letih so domov prinesli devet paraolimpijskih kolajn: po štiri Franček Gorazd Tiršek in žal pokojni Franc Pinter, eno pa Veselka Pevec, paraolimpijska prvakinja v Riu de Janeiru leta 2016.
Odbojka sede
Odbojka je svetovno znana igra, ki so jo spremenili in prilagodili nivoju, ki omogoča igranje odbojke tudi invalidom. Odbojka sede vpliva na razvoj točno določenih sposobnosti, povečuje razvoj in kontrolo velikih ter finih mišic, dovoljuje igralcem pridobivanje mentalne pozornosti, vzpodbuja socialno zavedanje in potrebo po fair-playu.
Odbojka sede zahteva gibanje na tleh z uporabo rok in hitre reakcije zavzemanja položaja za učinkovito igranje. To zahteva zadostno treniranje osnovne tehnike, ogromno igre in razvoja očesne in telesne koordinacije. Za dobro igranje odbojke sede na osnovni ravni morajo biti dobro razvite osnovne gibalne sposobnosti. Odbojko sede lahko igrajo tako invalidi kot neinvalidi.
Odbojka sede je šport, primeren za vsakogar, še posebej pa za osebe z amputacijami oziroma prirojenimi napakami spodnjih in zgornjih okončin, poškodovanimi kolenskimi vezmi. Ženska reprezentanca odbojke sede bo na paraolimpijskih igrah igrala četrtič: do sedaj je dvakrat osvojila 4. mesto (v letih 2004 in 2008), enkrat pa šesto (2012).
Paraplavanje
Paraplavanje je zelo priljubljen paraolimpijski šport, v katerega se lahko vključijo vse specifike invalidnosti. Tako kot na olimpijskih tudi na paraolimpijskih igrah plavalci plavajo v disciplinah prosto, hrbtno, prsno, delfin in mešano. Paraplavalci so razdeljeni po skupinah, in sicer glede na njihovo funkcijsko sposobnost za nastop v vsaki disciplini.
Paraplavanje vodi Mednarodni paralimpijski komite (IPC), organizirata pa ga IPC za paraplavanje in tehnični komite, ki upoštevata vsa pravila Mednarodne plavalne zveze (FINA). Glede na vrsto invalidnosti so paraplavalci razvrščeni: deset funkcijskih skupin (1-10); tri skupine slepih in slabovidnih (11-13); skupina plavalcev z intelektualnimi ovirami (14). Skupine se gibljejo od paraplavalcev z majhnimi zmožnostmi (S1, SB1, SM1, S11) do tistih z večjimi zmožnostmi (S10, SB9, SM10, S13). Gluhi plavalci (S15) ne tekmujejo na paraolimpijskih igrah, se pa udeležujejo tekmovanj na mednarodni ravni ter olimpijskih iger gluhih.
Predznaki skupine: S pred skupino predstavlja discipline prosto, hrbtno in delfin, SB predstavlja prsno, SM pa individualno mešano.
Paranamizni tenis
Paraolimpijski šport, s katerim se lahko ukvarjajo športniki najrazličnejših vrst invalidnosti. Glede na svoje sposobnosti lahko igrajo tako stoje kot sede na invalidskem vozičku. Namizni tenis sodi med najhitrejše igre z žogo.
V paranamiznem tenisu športnike invalide delimo v tri skupine: sedeči igralci paranamiznega tenisa (skupina sedečih igralcev 1 do 5), stoječi igralci (skupina stoječih igralcev 6 do 10) paranamiznega tenisa in igralci z lažjo duševno motnjo (igralci skupine 11).
Pravila igranja paranamiznega tenisa se razlikujejo le v skupini sedečih igralcev paranamiznega tenisa, ki narekuje pravilo, da mora pri začetnem udarcu (servisu) žogica prečkati zadnjo linijo nasprotnikove igralne mize in ne sme skozi stransko linijo mize. Vse ostala pravila igre so enaka kot pri igralcih namiznega tenisa neinvalidov.
Parataekwondo
Parataekwondo je na paraolimpijskih igrah v Tokiu debitiral leta 2021 in postal drugi kontaktni šport v paraolimpijskem programu 33 let po tem, ko je bil dodan judo.
Kyorugi je paraolimpijska disciplina taekwondoja za športnike z okvaro zgornjih okončin, razdeljena v dva športna razreda. Obstaja pet težnostnih kategorij za moške in pet za ženske.
Parataekwondo je razmeroma nov šport, ki je bil zasnovan leta 2005 in od takrat raste. Prvo svetovno prvenstvo je potekalo leta 2009, šport pa je bil nato leta 2017 dodan v paraolimpijski program.
V parataekwondoju potekajo tekme v enem krogu, ki trajajo do pet minut. Športniki nosijo zaščitno opremo in "senzorske nogavice", ki določajo, ali se ob zadetku nasprotnikovega trupa doseže točka.
Paratriatlon
Paratriatlon je razmeroma mlad šport, ki pa se zaradi priljubljenosti in dobrega razvojnega načrta mednarodne triatlonske zveze skokovito razvija. Tako je danes praktično že integriran v vsa večja triatlonska tekmovanja na svetu.
Trenutno poznamo 5 tekmovalnih kategorij za športnike invalide, ki tekmujejo na sprint triathlon razdalji in sicer: 750 m plavanje, 20 km kolesarjanje (handcycle, tandem) in 5 km tek (voziček).
ITU vsako leto organizira serijo tekmovanja ITU series z zaključkom s svetovnim prvenstvom. Vsako leto je organizirano tudi Evropsko prvenstvo pod organizacijo ETU (European Triathlon Unit). Paratriatlon je paraolimpijski šport od leta 2016.
Košarka na vozičkih
Eden najpopularnejših paraolimpijskih športov, v katerem se lahko preizkusijo športniki z vsemi vrstami invalidnosti. Vsak igralec prejme klasifikacijsko oceno (1–4.5) glede na vrsto telesne okvare. Igralci z oceno 4.5 imajo najmanjšo invalidnost: lahko hodijo ali imajo amputirano okončino. Nižja kot je klasifikacijska ocena, večja je tekmovalčeva invalidnost.
Maksimalen seštevek klasifikacijskih točk peterke na igrišču je na mednarodnih tekmovanjih 14.0, na državnih pa 14.5. To ekipo prisili v to, da niso na parketu samo igralci, ki so fizično najbolj sposobni. Če je v peterki ženska igralka, lahko na mednarodnih tekmovanjih igrajo s 15.0 točkami, na državnih pa s kar 16.0.
Pravila so zelo podobna pravilom košarke, le da pri košarki na vozičkih ne poznamo dvojnega vodenja, koraki pa se dosodijo takrat, ko igralec požene voziček več kot dvakrat, ne da bi vmes žogo odbil od igralne podlage.
Sabljanje na vozičkih
Sabljanje na invalidskih vozičkih je statična disciplina, v kateri športniki tekmujejo na invalidskem vozičku v posebnem okvirju, ki je trdno pritrjen na tla. Sabljači se ne morejo premikati naprej ali nazaj in so z nasprotnikom vedno v neposredni bližini, kar zagotavlja zelo intenzivne dvoboje.
Sabljanje na vozičkih je razvil Ludwig Guttmann v bolnišnici Stoke Mandeville po drugi svetovni vojni, da bi s krepitvijo mišic in izboljšanjem ravnotežja pomagal pri okrevanju bolnikov s poškodbami hrbtenjače. Sabljanje na vozičkih je hitro postalo priljubljeno in leta 1960 je bila ta disciplina uvrščena na prve paraolimpijske igre.
Pravila sabljanja na vozičkih so na splošno enaka pravilom za olimpijsko različico, vendar se razlikujejo po tem, da sabljači med borbami uporabljajo le zgornjo polovico telesa. Razdalja med dvema sabljačema se določi glede na to, kateri od njiju ima krajši doseg rok. Sabljača sta postavljena glede na to, ali sta desničarja ali levičarja. Med bojem sabljač drži svoje orožje z eno roko, z drugo pa se drži vozička med napadom in vračanjem.
Ragbi na vozičkih
Ragbi na vozičkih je šport mešanih ekip, ki ga igrajo športniki in športnice z določeno stopnjo paralize vseh štirih okončin. Je alternativa košarki na vozičkih in igralcem s tovrstno invalidnostjo omogoča enakopravno sodelovanje.
Ragbi igra ekipa štirih igralcev na posebej zasnovanih ročnih invalidskih vozičkih in združuje elemente ragbija, košarke in rokometa. Zato se ragbi na vozičkih igra z okroglo in ne ovalno žogo.
Ragbi na vozičkih, ki so ga prvič razvili v Kanadi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je kot športna panoga z medaljo debitiral na paraolimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000.
Tekme so razdeljene na štiri osemminutne četrtine. Ragbi na vozičkih se igra z uporabo modificirane žoge za odbojko na igrišču velikosti 28 x 15 m, razdeljenem na dve polovici s sredinskim krogom in črto za poskus na vsakem koncu. Cilj igre je prenesti žogo čez nasprotnikovo poskusno črto in preprečiti nasprotniku, da bi storil enako na drugem koncu igrišča.
Tenis na vozičkih
Tenis na vozičkih, ki je nastal leta 1976 in je bil prvič predstavljen na paraolimpijskih igrah v Barceloni leta 1992, je zelo priljubljen šport. Tenis na vozičkih se igra na vseh štirih turnirjih za grand slam, turneja ITF za tenis na vozičkih pa zdaj vključuje več kot 150 dogodkov.
Upravljanje invalidskega vozička je bistvena spretnost za igralce tenisa na vozičkih, ki se morajo hitro prilagoditi, da se postavijo v položaj za vračanje teniške žogice in pokrijejo celotno igrišče. Tenis na vozičkih se ravna po pravilih tenisa z eno ključno izjemo: žogica se lahko dvakrat odbije, preden jo igralec odbije nazaj.
Športniki so razdeljeni v dve kategoriji: razred "Open" je namenjen športnikom s trajno okvaro ene ali obeh nog, vendar z normalnim delovanjem rok, razred "Quad" pa je namenjen športnikom z dodatnimi omejitvami v igralni roki, ki omejujejo sposobnost rokovanja z loparjem in manevriranja z vozičkom.