V Parizu 2024 se veselijo tudi vrnitve v športno normalnost. To je namreč na zadnjih igrah v Tokiu pred tremi leti prekinila koronska kriza. Igre so Japonci izvedli z enoletno zamudo, a ne olimpijske ne paraolimpijske igre niso imele tistega pravega športnega duha - manjkali so navijači na tribunah v sterilnih športnih okoljih in varnostnih mehurčkih.
Največje tekmovanje športnikov invalidov je v sodobnem času postalo povsem enakovredno olimpijskim igram. Paraolimpijske igre, ki jih kot krovna organizacija vodi IPC (Mednarodni paraolimpijski komite), za športnike invalide enakovreden Moku pri olimpijskem gibanju, so se po logistiki, številu udeležencev in zahtevnosti izvedbe že pred leti močno približale olimpijskim.
Napredek pri dostopnosti
Športnikov bo v Parizu sicer manj kot na olimpijskih igrah (približno 4500), a je izvedba paraolimpijskih iger na marsikaterem področju še zahtevnejša. Mnogi športniki potrebujejo spremljevalce ali pa prilagoditve za dostop do objektov. Vsi pa si želijo, da bi imeli tudi podobno odmevnost v svetu športa. Na tem področju so v zadnjih letih in desetletjih sicer dosegli velik napredek, a stremijo k še boljšemu statusu.
Pot do prepoznavnosti
Po tekmovalni plati so bile zadnje igre v Tokiu uspešne, za korak naprej pa se vsi udeleženci strinjajo, da bo velik dosežek že vrnitev gledalcev. Potem ko so številna olimpijska prizorišča razprodali in so v Parizu in okolici lahko uživali v pravem športnem duhu, si nekaj podobnega obetajo tudi konec avgusta in v začetku septembra. Vstopnic so prodali že milijon in pol, veliko bo tudi prostovoljcev, ki bodo udeležencem in gostom pomagali na več področjih.
A pot do sedanje enakovrednosti in prepoznavnosti ni bila lahka. Začetku so bili zelo skromni, je pa tudi Slovenija že zelo dolgo del tega paraolimpijskega dogajanja. Prvič so slovenski športniki invalidi še v ekipi tedanje jugoslovanske reprezentance nastopili v Heidelbergu leta 1972.
Zgodovina paraolimpijskih iger
Zgodovina paraolimpijskega gibanja sicer sega v leta po drugi svetovni vojni. V britanskem mestu Stoke Mandeville so leta 1948 pripravili prvo tekmovanje invalidnih športnikov.
Po letu 1960 in igrah v Rimu se je športno gibanje invalidov vse bolj širilo. Na vsakih naslednjih igrah je bilo več udeležencev in več različnih športnih panog. Po Rimu so sledile še igre v Tokiu 1964, Tel Avivu 1968, Heidelbergu 1972, Torontu 1976 in Arnhemu 1980 ter v Stoke Mandevillu in New Yorku 1984. Naslednji pomembni mejnik je bilo leto 1988. Tega leta so bile igre v južnokorejskem Seulu, prvič so jih priredili na istih tekmovališčih, kjer so pred tem potekala olimpijska tekmovanja. Od Seula 1988 je postalo samoumevno, da vsak kandidat za olimpijske igre predstavi tudi kandidaturo za paraolimpijske, brez te ne bi mogel dobiti iger.
V novejši zgodovini paraolimpijskih iger so tako prizorišča vselej ista kot pri OI - Barcelona 1992, Atlanta 1996, Sydney 2000, Atene 2004, Peking 2008, London 2012, Rio 2016, Tokio 2020 in zdaj še Pariz 2024.
Na prihajajočih igrah v Parizu so skušali olimpijske in paraolimpijske igre povezati še bolj, kot so to delali prireditelji pred njimi. Med drugim tudi s parom maskot in medaljami, ki so na eni strani enake za obe tekmovanji, ločita pa ju drugačna druga stran in barva traku.
Maskoti Pariza 2024
Maskoti obeh iger sta značilni rdeči francoski čepici z imenom Phryge; olimpijska in paraolimpijska sta povsem enaki, loči ju le ena malenkost: paraolimpijska ima nožno protezo, kakršno uporabljajo tudi najboljši atleti. Na ta način so prireditelji iger nakazali, da so tudi športniki invalidi, čeprav nekateri uporabljajo proteze, enako hitri in spretni kot olimpijci.
Letošnje medalje
Pri medaljah pa so Francozi ubrali podoben način razmišljanja. Prva stran je enaka za obe tekmovanji, na njej pa je na podlagi ustrezne žlahtnosti (zlata, srebrna, bronasta) na sredi kovinski šestkotnik s prav posebno vrednostjo, saj je v vsaki medalji delček Eifflovega stolpa oziroma materiala, ki je ostal ob prenovah tega najbolj značilnega pariškega simbola.
Druga stran paraolimpijskih medalj pa grafično prikazuje prav poseben pogled na Eifflov stolp - od vznožja proti vrhu. Napisa Pariz in letnica 2024 pa sta zapisana tudi v Braillovi pisavi za slepe. Pa tudi barva traku je za paraolimpijske igre drugačna. Na olimpijskih je bila modra, na paraolimpijskih pa bo rdeča - to sta prvi barvi, s katerima je bil prebarvan Eifflov stolp.