Živa Lavrinc
Datum rojstva: 31. 5. 1989
Stanujoč: Lozana
ijske discipline: tarčno lokostrelstvo
Tekmovalni razred: ukrivljeni lok
Invalidnost: paraplegija
Dosežki:
SP: 2022 – 4. mesto (mešane ekipe), 2023 – 7. mesto
EP: 2022 – 5. mesto (mešane ekipe), 2024 – 8. mesto, 2024 – 5. mesto (mešane ekipe)
SP (svetovni pokal): 2024 – 3. mesto (posamično), 5. mesto (mešana ekipa)
Svetovni rekord (“Recurve Women Open”): dvoransko lokostrelstvo na 25 metrov (januar 2024)
Kaj vas je navdihnilo za ukvarjanje s profesionalnim športom in kako vas je vaša pot pripeljala do paraolimpijskih iger v Parizu 2024?
Profesionalni šport, hehe, mar niso to plačani športniki? Nakaj malega mi še manjka do tja. Za začetek bi lahko začela s podpisom kakšne sponzorske pogodbe, ki bi mi omogočil nakup celotne opreme. Kakorkoli, tu se želim zahvalit paralimpijskemu komiteju Slovenije, ki nam z svojimi sponzorji vestno stoji ob strani in najde kakšna sredstva za (so)financiranje tekem, priprav ali opreme, ki jo potrebujemo.
Res je, da se kar resno ukvarjam s športom. Pozimi z bobom po zaledenelih stezah in poleti z lokostrelstvom. Do slednjega sem prišla povsem po naključju, če le ta obstajajo. Zaradi koronavirusa je bil svetovni pokal leta 2021 prestavljen iz kitajskega Šanghaja v švicarsko Lozano, kjer sem takrat živela. Iskali so prostovoljce in, kot si lahko predstavljate, niso povsem dobro vedeli, kaj bi mi dodelili. Dandanes na strelišču namreč še sama rabim pomoč, da mi nekdo puščice pobira. V kuhinjo me tudi niso mogli poslati, saj bi jim bila bolj v napoto kot pomoč. Pristala sem na info točki, kje me je našel takratni direktor centra Juan Carlos Holgada. "Mar ne bi prišla še sama poskusit streljat?" In tako je tudi bilo. V centru so me kasneje povezali tudi s selektorico slovenske paralokostrelske reprezentance Brino Božič, ki me je še istega leta povabila na priprave skupaj s slovenskimi parašportniki v Medulin.
S katerimi izzivi ste se soočali pri treningih in pripravi na paraolimpijske igre v Parizu 2024, in kako ste jih premagali?
Z zmago (smeh). Malo za hec in malo zares, a vendarle: v sklopu priprav na Paralimpijske igre v Parizu 2024 sva se s partnerjem Manfredom odločila, da družinsko obiščemo mednarodni pripravljalni tabor, organiziran s strani Angležev v njihovem nacionalnem športnem centru v Lilleshallu. Imela sva direkten let do Manchestra in letalski družbi je uspelo izgubiti vse 3 kose naše prtljage, odložene na "oversized luggage": nahrbtnik z medicinskimi pripomočki, otroški avtosedež ter lokostrelski kovček. Nič, kar bi zares potrebovali, mar ne? Tu naj omenim, da se lokostrelska oprema od lokostrelca do lokostrelca zelo razlikuje. Je karseda persionalizirana, da odgovarja tekmovalcu. Za ročaj loka je bila čakalna vrsta v tem letu na primer kar nekaj mesecev, saj je imel proizvajalec v tem olimpijskem letu toliko naročil in nekaj težav z dobavljivostjo surovin za izdelovanje le-teh. Kakorkoli že, ni takšna zadeva, po katero greš lahko kar tako v trgovino. Dolga zgodba na kratko: Avtosedež smo si izposodili pri izposojevalcu avtomobilov, medicinske pripomočke mi je priskrbela medicinska sestra angleške paralokostrelske reprezentance in, kar nadvse cenim, prijazni Anglež David mi je posodil vso svojo opremo! A njegov lok je kar za 5 funtov močnejši od mojega. Tehnika je trpela, da o mišicah niti ne izgubljam besed. Ker se je to dogajalo ravno v času, ko so imeli po Evropi težave z nekimi posodobitvami, je naša izgubljena prtljaga potrebovala kar 5 dni, da je ponovno našla pot do nas. Ves ta čas sem streljala s tujim lokom in se krepila. Tako telo kot glavo, saj puščice nikakor niso želele leteti tako, kot sem si to želela jaz. Ko sem se v petek ob 5h popoldan že nekako sprijaznila z mislijo, da vendarle lahko prestavimo ponedeljkov let na dan kasneje, počakamo še en dan v Angliji, da nas končno že najdejo naše 'izgubljene' zadeve, sem dobila klic: "Vaše izgubljene kovčke smo dostavili v center". Komu in kam v center, mi niso prav dobro znali povedati. Za vikend smo imeli že prej planirano eno izmed lokalnih lokostrelskih tekem v okolici. In ... nazaj s svojim lokom, ki se mi je sedaj zdel izredno lahek, sem kar za 26 krogov izboljšala svoj osebni rekord! Poleg tega sem zasedla 1. mesto tudi dan kasneje, ko je bila tekma z izločilnimi boji.
Katero sporočilo bi želeli deliti z nadobudnimi športniki, ki sanjajo o tekmovanju na prihodnjih paraolimpijskih igrah?
uŽIVAjte! LA28 že kliče (smeh). Če je uspelo že tolikim, zakaj ne bi še tebi?
Paralokostrelstvo
Paralokostrelstvo je eden od prvih športov za invalide. Že od nekdaj je bilo del paraolimpijskega gibanja in z nastankom paraolimpijskih iger tudi stalnica programa iger. Namenjeno je športnikom z različnimi gibalnimi ovirami, ki so po opravljenem procesu klasifikacije razdeljeni v kategorije oziroma pridobijo pravico do uporabe pomožnih naprav na tekmovanju.
Klasifikacijo lahko pridobijo osebe z oslabljeno mišično močjo, zmanjšanim pasivnim obsegom giba, amputacijami, povečanim mišičnim tonusom, ataksijo in slepoto ali slabovidnostjo. Kategorija OPEN je namenjena lokostrelcem z invalidnostjo v spodnjih udih. Nekateri lahko uporabljajo voziček, drugi stolček ali streljajo stoje – odvisno od zmožnosti vzdrževanja ravnotežja. Kategorija W1 je namenjena lokostrelcem, ki so lahko na vozičkih (uporablja se lahko povsem vsakodnevne vozičke in nakup športnega ni potreben) ali stolčkih. Uporabljajo prilagojeno lokostrelsko opremo, ki ni po standardnih pravilih. Kategoriji V1 in V2/3 je namenjena slepim in slabovidnim lokostrelcem. Športniki V1 morajo uporabljati pokrivalo za oči. Vsi slepi in slabovidni lokostrelci uporabljajo taktilno merilno napravo. Na paraolimpijskih igrah nastopajo lokostrelci v kategorijah W1 in OPEN, individualno in v dvojicah.
Paralokostrelci so razdeljeni po lokostrelskih slogih – ukrivljeni ali sestavljeni lok in po spolu. V Sloveniji je paralokostrelstvo povsem integrirano v običajne klube in tekmovanja. Je šport, s katerim se lahko začnemo ukvarjati v kateremkoli življenjskem obdobju, primeren tako za rekreacijo kot za tekmovalni in vrhunski šport. V poletnih mesecih treningi potekajo zunaj, po ravnem terenu na urejenih lokostrelskih vadbiščih, pozimi pa v športnih in šolskih telovadnicah.
Lokostrelska zveza v sodelovanju s klubi stremi k zagotavljanju ustrezne športne infrastrukture za invalide, Zveza za šport invalidov Slovenije-Slovenski paralimpijski komite pa s svojimi programi in sredstvi podpira paralokostrelsko reprezentanco, ki bo imela drugič zapored predstavnika (letos kar dva) na paraolimpijskih igrah.