Preden ste postali ravnateljica Centra Iris, ste bili zaposleni na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani (ZGNL). Katere so bistvene razlike med obema ustanovama?
Na ZGNL sem bila zaposlena 11 let. Zadnje leto in pol sem delala kot pomočnica ravnateljice srednje šole in doma, pred tem pa sem vsa leta poučevala strokovne predmete s področja računalništva v srednji šoli. V vseh teh letih sem se srečala s poučevanjem gluhih in naglušnih otrok, otrok z govorno-jezikovnimi motnjami ter otrok z avtizmom. Delo z otroki s posebnimi potrebami me je vedno veselilo in mi bilo v svojevrsten izziv. Med svojo strokovno potjo sem se večkrat spogledovala tudi s področji organizacije dela in že pred nekaj leti opravila šolo za ravnatelje. Center IRIS sem spoznala že v času študija inkluzivne pedagogike, tako da mi organizacija ni bila popolnoma tuja. Podobno kot ZGN izobražuje tudi otroke z avtizmom, s katerimi sem že imela izkušnje, spoznavanje slepote in slabovidnosti, pa mi pomeni dodatno rast in strokovni izziv.
Funkcijo ravnateljice Centra Iris opravljate šele nekaj mesecev. Kako ste se dela lotili in katere kratkoročne cilje ste si zastavili?
Funkcijo ravnateljice opravljam od 1. februarja 2022. Glede na to, da sem prihajala iz druge organizacije, sem v začetnem obdobju veliko časa namenila spoznavanju Centra IRIS, otrok, sodelavcev, dinamike samega dela.
Na splošno pa je v šolstvu tako, da ni veliko časa za prilagajanje in uvajanje. Kot velikokrat rečemo, smo vrženi v morje in potem plavaš ali potoneš. Okrog sebe imam res odlično ekipo sodelavcev, ki so mi in mi še pomagajo pri raziskovanju vseh področij, s katerimi se Center IRIS ukvarja. In teh ni malo. Center IRIS je edina vzgojno-izobraževalna ustanova za delo s slepimi in slabovidnimi otroki, kar želim ohraniti in utrditi. V Sloveniji ni dovolj tiflopedagogov, ki bi pomagali otrokom s slepoto ali slabovidnostjo pri premagovanju ovir, s katerimi se srečujejo. Tudi v Centru IRIS jih je premalo. Mislim, da je tudi na meni del odgovornosti, da poskrbim, da se za ta profil začnejo razpisovati mesta na naših univerzah.
Druga težava, ki jo je treba čim hitreje rešiti, je prostorske narave. Center IRIS ima svoje prostore na Langusovi 8 v Ljubljani v stavbi, ki je v zelo slabem stanju. Vsekakor je moj cilj prestaviti center v stavbo, ki bo varna, ustrezno prilagojena in dostopna za otroke s posebnimi potrebami, najsi bodo to slepi in slabovidni otroci ali gibalno ovirani mladostniki, ki se lahko izobražujejo v naših programih posebnega izobraževanja.
Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije je pred kratkim praznovala 100 let delovanja na Slovenskem. S stoletno zgodovino se ponaša tudi Center Iris.
Res je, Center IRIS ima že 100-letno zgodovino, a je velikokrat še nepoznan ali premalo poznan. V prihodnosti želim nadaljevati z dobrimi cilji, ki si jih je zastavila že moja predhodnica - postati strokovni center za pomoč in podporo slepim in slabovidnim (tudi z dodatnimi motnjami) ter gluhoslepim v vseh življenjskih obdobjih, njihovim staršem, sorodnikom, okolici, izvajalcem vzgojno izobraževalnih programov, delodajalcem ter širši javnosti, postati center, ki bo v svoje programe vključeval otroke glede na potrebe in ne na diagnozo, postati središče za izmenjavo in nadgradnjo znanj na področju vzgoje, izobraževanja in rehabilitacije slepih in slabovidnih, otrok z avtističnimi motnjami ter tudi gluhoslepih, postati prostor za raziskovanje in iskanje inovativnih rešitev na področju zgodnje obravnave slepih in slabovidnih otrok ter gluhoslepih otrok, na področju vzgoje, izobraževanja, specialno pedagoških pristopov, zaposlovanja ter tehnoloških rešitev.
Tudi to je eden od mojih dolgoročnih ciljev, seveda pa se ob tem trudim zagotoviti prijetno okolje, kjer se bomo vsi, zaposleni, otroci oz. mladostniki ter njihovi starši počutili varne, sprejete in razumljene.
Hitro spreminjajoči se družbi se morajo prilagoditi tudi izobraževalne ustanove. Kako se s temi izzivi spopada Center Iris?
Velikokrat smo z izzivi enostavno soočeni in nimamo časa razmišljati, ampak se enostavno prilagodimo. Tukaj seveda levji delež prevzamejo strokovni delavci, ki morajo včasih tudi v zelo kratkem času popolnoma spremeniti način poučevanja. To se nam je zgodilo pred kratkim. Vse te spremembe pa so najbolj stresne za otroke, predvsem za otroke s posebnimi potrebami, ki potrebujejo bistveno več časa za prilagajanje.
Niso pa vse spremembe slabe za naše otroke. Razvoj tehnologije je gotovo dobrodošla sprememba za otroke s posebnimi potrebami. Z omenjenim razvojem imajo danes otroci in mladostniki pripomočke, ki jim bistveno izboljšajo življenje in si jih še pred leti nismo znali predstavljati.
Vedno več slepih ali slabovidnih otrok se šola v inkluziji. Kakšno podporo jim pri tem nudi Center Iris?
Z uvedbo inkluzivnega izobraževanja smo na novo reorganizirali našo mobilno službo. Želimo v največji meri pomagati otroku v inkluziji, njegovim vrstnikom in učiteljem, da bo lahko tudi slep ali slaboviden otrok enakovredno spremljal pouk kot njegov videč sošolec. Hkrati smo v okviru strokovnega centra prvi pričeli s strokovnim prilagajanjem gradiv za slepe in slabovidne otroke v Centru in inkluziji.
V Centru se trudimo slediti potrebam družbe in se jim čim hitreje prilagajati. Zelo si želimo kadra, ki bi lahko raziskoval in iskal inovativne rešitve v izobraževanju. Na spremembe bi se tako lahko pripravili in jih ustrezno kvalitetno vpeljali.
Katere izobraževalne programe nudite?
V Centru izvajamo kar nekaj programov. Tako imamo:
· prilagojen program za predšolske otroke
· prilagojen program devetletne osnovne šole z enakovrednim izobrazbenim standardom za slepe in slabovidne
· prilagojen program devetletne osnovne šole z enakovrednim izobrazbenim standardom za učence z avtistično motnjo
· prilagojen program devetletne osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom
· posebni program vzgoje in izobraževanja
· prilagojen program poklicnega in strokovno-tehniškega izobraževanja z enakovrednim izobrazbenim standardom,
· vzgojni program doma za učence in dijake
To pa še zdaleč ni vse, s čimer se v Centru ukvarjamo. Z našo mobilno službo pokrivamo dodatno strokovno pomoč tiflopedagogov na področju celotne Slovenije. Že nekaj let zelo uspešno izvajamo program zgodnje obravnave, oceno vizualnega funkcioniranja, odvisno od potreb prilagajamo gradiva za slepe in slabovidne otroke v inkluziji, izobražujemo strokovne delavce v inkluziji, starše in otroke. Hkrati imamo mrežo tržnih dejavnosti, s katerimi obiskovalcem predstavimo slepoto, slabovidnost, našim mladostnikom pa omogočimo delovno izkušnjo.
Gospodarstvo pogosto opozarja, da izobraževalni sistemi ne sledijo potrebam gospodarstva. Kako se torej v Centru Iris odzivate na potrebe trga dela?
Naše osnovno izhodišče je čim bolje pripraviti naše dijake na trg dela. Obenem pa želimo tudi morebitne delodajalce izobraziti za delo s slepo oziroma slabovidno osebo.
Našim mladostnikom želimo v čim večji meri omogočiti delovne izkušnje, tako imajo možnost sodelovati v nekaterih tržnih dejavnostih, ki jih imamo v Centru. Že več let uspešno tržimo Večerjo v temi, kjer se pod vodstvom slepe mentorice slepi in slabovidni mladostniki lahko preizkusijo v vlogi natakarjev, v okviru projekta Spodbujanje socialne vključenosti otrok in mladih s posebnimi potrebami v lokalno okolje naša bivša dijakinja izvaja masaže, prav tako imamo frizerski salon, vrt čutil in v poletnih mesecih hostel Šest pik, ki pa ga v zadnjih letih, zaradi epidemije, nismo imeli odprtega. V vse te dejavnostih želimo vključiti naše mladostnike ter jih tako pripraviti na tg dela.
Kakšni pa so rezultati vaših prizadevanj? Kako zaposljivi so vaši učenci po zaključku šolanja? Na kakšne težave naletijo in kako jim skušate pomagati?
Šolski sistem je inkluzijo zelo uspešno vpeljal in jo tudi izvaja. Trudimo se vključiti otroke v domače okolje ter izobraziti in pripraviti okolje na osebo s posebnimi potrebami. Žal pa se prevečkrat dogaja, da te osebe po končani šolski obveznosti ostajajo nezaposlene. Delodajalci velikokrat ne znajo poiskati dodane vrednosti zaposlitve oseb s posebnimi potrebami. V Centru se z osveščanjem in izobraževanji trudimo to področje izboljšati. Z različnimi projekti dokazujemo, da so osebe s posebnimi potrebami zaposljive na najrazličnejših področjih. Opažamo pa, da v slovenskem sistemu manjka povezovalni člen med izobraževalno institucijo in delodajalci.
Pred kratkim ste zaključili tudi projekt Spodbujanje socialne vključenosti otrok in mladih s posebnimi potrebami v lokalno okolje, pri katerem ste sodelovali še z drugimi partnerji, kot so Center Janeza Levca, OŠ Gustava Štiha Maribor, Društvo Vesele nogice in Društvo Downov sindrom Slovenije. Projekt pa je bil financiran s strani Republike Slovenija in Evropske unije iz Evropskega socialnega sklada. Kaj je bilo bistvo projekta in katere cilje ste dosegli?
Dejstvo je, da brezposelnost med slepimi in slabovidnimi v zadnjih letih strmo narašča, zaposlovanja skorajda ni. Trend, ki ga zaznavamo na naši šoli je, da dijaki z okvaro vida po zaključku šolanja ostajajo doma in se dokaj hitro tudi invalidsko upokojijo. Tudi med študenti z okvaro vida ni veliko primerov, ki bi bili pri iskanju zaposlitve uspešni. Razlogi za to so različni – od manj možnosti izbire poklicev, prepričanja dijakov, da zaposlitev ni, predsodkov do slepih in slabovidnih ali nepoznavanja populacije s strani delodajalcev, zakonodaje, ki osebam z več motnjami trenutno ne dovoljuje zaposlitve itd. Osnovni cilj projekta je bil višanje stopnje zaposljivosti oziroma stopnje kakovosti življenja otrok in mladostnikov iz Centra IRIS. V okviru projekta smo med leti 2017 in 2022 izvajali različne dejavnosti na temo zaposlovanja. Na podlagi celostne ocene otroka in mladostnika smo pripravljali individualizirane tranzicijske načrte, da bi s tem postopoma razvijali karierno pot posameznika, sledili njegovim potrebam, mu omogočili razvoj socialnih in poklicnih kompetenc, dodatno osvajanje veščin, spretnosti ter znanj.
Katere dodatne projekte še izvajate v Centru Iris?
V Centru IRIS smo na področju projektov zelo aktivni. Tako smo pred kratkim zaključili pomemben projekt Z roko v roki poMOČ, katerega namen je bil krepitev kompetenc strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju na področju dela z otroki s posebnimi potrebam.
Izvajamo aktivnosti v okviru projekta SMILE TOO, kjer gre za nadaljevanje uspešnega projekta SMILE! programa izobraževanja za strokovne delavce, ki delajo na področju izobraževanja otrok z okvaro vida.
OpEye2 je projekt, v katerem želimo s partnerji izdelati aplikacijo, ki bo delovala na osnovi eye-tracking tehnologije, se pravi tehnologije, ki sledi gibanju oči.
Kot partnerji sodelujemo v projektu EQUAL, v okviru katerega je bil izdan priročnik z naslovom Strokovna podpora učiteljem slepih in slabovidnih učencev v večinskih šolah.
Najnovejša projekta pa sta BORDERS OF TANGIBLE, s katerim želimo pripraviti poenotena priporočila za prilaganje slikovnega didaktičnega gradiva za slepe, zbirko prosto dostopnega prilagojenega slikovnega gradiva za doseganje učnih ciljev in standardov znanja za slepe in slabovidne ter navodila za uporabo prilagojenih slikovnih didaktičnih gradiv in video predstavitev za učitelje slepih in slabovidnih otrok ter GLUHOSLEPOTA, v okviru katerega želimo izboljšati kompetence strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju ter pripraviti akcijski načrt za pripravo prilagojenega vzgojno-izobraževalnega programa za gluhoslepe otroke v Sloveniji.
Seveda pa Center sodeluje v raznih manjših projektih na nivoju države oz. institucij.
Ali se pri svojem delu povezujete tudi s podobnimi centri v tujini oziroma če primerjate način izobraževanja slepih in slabovidnih pri nas in v tujini, kaj opažate.
Za kvalitetno delo je nujno povezovanje s tujimi institucijami. V Sloveniji je Center IRIS edina izobraževalna ustanova za slepe in slabovidne, torej smo primorani prakso in izkušnje iskati v tujini. Izoblikovano imamo že določeno mrežo institucij s katerimi redno sodelujemo in izmenjujemo izkušnje in znanja, se pa z veseljem povezujemo tudi z novimi partnerji.
Velikokrat ugotovimo, da naši šolski sistemi ne omogočajo direktne preslikave iz enega v drugega, vedno pa pridobimo nove izkušnje, ideje, ki jih lahko prenesemo v naš sistem. Imamo pa partnerje z zelo različnim načinom izobraževanja otrok s posebnimi potrebami.
Kako tudi ocenjujete vključenost oseb z okvaro vida v družbo, na trg dela, v svoje širše in ožje okolje?
Mislim, da imamo na nivoju Slovenije še kar nekaj dela, preden bomo lahko rekli, da smo družba, ki enakovredno sprejema in vključuje vse osebe, ne glede na to ali imajo posebne potrebe ali ne.
Kakšna je vaša vizija razvoja Centra Iris v prihodnje?
Trdno sem prepričana, da je za razvoj slepote in slabovidnosti nujno potreben strokovni center, ki pomaga, usmerja, izobražuje in svetuje vsem, ki takšno pomoč potrebujejo. Tukaj ne mislim samo učencev in staršev, ampak celotno družbo. To je naša prioriteta.
Seveda pa ostajamo vzgojno-izobraževalna institucija, ki bo tudi v prihodnje uspešno izobraževale otroke s posebnimi potrebami, ki ne zmorejo šolanja v večinski šoli. Želimo si, da bi nekoč lahko rekli, da izobražujemo vse otroke, katerim naša pomoč in način dela koristi pri osebnem izobraževalnem napredku ter da se ne bi bilo treba opredeljevati na posamezno motnjo. Do takrat pa bom poskrbeli za kvalitetno izobraževanje otrok s slepoto in slabovidnostjo ter otrok z avtizmom, katerim v zadnjem času posvečamo veliko pozornosti.
Naša vizija je, da otrok uspešno zaključi šolanje na nivoju, na katerem je uspel ohraniti lastno zadovoljstvo ter možnost razvijanja osebnosti.
Hvala za pogovor.