Primož Kirn je ime, ki ga ljudje z gibalnimi ovirnostmi dobro poznajo. Je oče dveh najstnikov, človek, poln optimizma in energije, velik strokovnjak na področju vadbe in treniranja oseb z oviranostmi. Prepričan je, da je za premikanje meja in fizično kondicijo teh oseb najpomembnejša lastnost, ki jo mora imeti kot trener, empatija. Lani je spoznal Američana Ryana Bachika, ki mu je, kot pravi, odprl vrata v svet nevrotreniranja. To ga je popolnoma prevzelo, zato želi Bachikovo metodo, ki ima po njegovih besedah izjemne rezultate, pripeljati v Slovenijo.
Nam za začetek lahko poveste nekaj več o sebi?. Kdaj ste se začeli ukvarjati z vadbo za osebe z invalidnostjo in zakaj prav za to skupino ljudi?
Prihajam s fakultete za šport, kjer sem magistriral iz športnega treniranja. Moja trenerska pot se je začela z reprezentanco gluhih in naglušnih leta 2000, ko sem jih pripravljal za olimpijske igre gluhih in naglušnih. Takrat sem se povezal s Paralimpijskim komitejem, štiri leta pozneje pa je sledila pot na paraolimpijske igre v Atene. Velika prelomnica je bilo moje srečanje z Gorazdom Veckom, športnim direktorjem, ki zdaj že nekaj let dela v Angliji. On me je povezal s paraolimpijsko brazilsko reprezentanco namiznega tenisa. To je bilo med letoma 2014 in 2016. Moje delo se je ves čas prepletalo z invalidi. Vmes sem imel stranke s cerebralno paralizo, po kapi in raznih poškodbah. Tako sem že dobri dve desetletji povezan s treniranjem ljudi s posebnimi potrebami.
Med epidemijo ste se odločili, da boste na University Lincoln Collegeu v Kuala Lumpurju vpisali še doktorat. Kaj raziskujete?
Zdaj delam doktorat iz zdravstvenih znanosti. Preučujem, kako vpliva ravnotežje na paciente s fibromialgijo – kroničnim mišično-skeletnim sindromom. Za to sem se odločil iz osebnih razlogov, saj ima to bolezen moja mama. Dokler ni zbolela, nisem vedel, da ta bolezen obstaja. Osebe s fibromialgijo imajo bolečine po vsem telesu, so kronično utrujeni, tesnobni in depresivni. Še najtežje pa je bolezen odkriti, to po navadi traja zelo dolgo, kar pomeni, da te osebe medtem trpijo. Vsak dan se zbujajo z bolečinami, utrujeni in zmedeni, in ne vedo, kaj je vzrok za njihovo stanje. Kakovost življenja se močno zmanjša, trpijo družina in prijatelji. Prej je bila fibromialgija »ženskega spola«, saj so največkrat zbolevale ženske po 40. letu starosti. Danes pa prizadene tudi moške in mlade. To kaže na to, da je lahko povezana z življenjskim stilom, stresom, tudi hudimi travmami, denimo po operaciji. Poveča se hipersenzoričnost v mišicah, mišice delajo s polno paro in bolijo. Zdaj sem v drugem letniku doktorata, pred mano je še veliko dela. Ob službi, družini in 12-urnem delavniku je študij precej velik zalogaj.
Pred dobrimi štirimi leti ste ustvarili platformo za vadbo invalidov doma (disabledgym). Z njo ste želeli omogočiti vadbo invalidom po spletu, saj jim tako ne bi bilo treba hoditi v fitnes. Kaj se je zgodilo s platformo?
Zamrla je. Mogoče sem bil premalo aktiven. Sem »one man band« in počnem ogromno stvari. Poskušal sem doseči ljudi po različnih kanalih, vendar se ni prijelo. Ideja je bila izjemno zanimiva, zakaj se ni prijela, ne vem, verjetno je več razlogov, morda preprosto ni bil pravi čas.
S čim pa se trenutno ukvarjate?
Gostujem kot osebni in kondicijski trener in nevrotrener v različnih fitnesih. Če kot nevrotrener lahko delaš z ljudmi s posebnimi potrebami, potem je še toliko lažje delati z ljudmi, ki nimajo gibalnih oviranosti.
Lani ste se odpravili v Dallas v Združene države Amerike in se 14 dni izobraževali pri Ryanu Bachiku, ki je razvil posebno Bachikovo metodo za nevrotreniranje. Kakšne so vaše izkušnje od tam? Je njihov pristop drugačen od našega? Pišete, da podirajo meje v nevrotrenerskem svetu – kakšen svet je to, o kakšnih mejah govorite?
Ryana Bachika sem že dlje časa spremljal na spletu. On je ustanovil nevrokondicijski in nevroterapevtski center, kjer skupaj z ekipo dela z ljudmi, ki imajo poškodbe hrbtenjače, glave, strelne rane, multiplo sklerozo, cerebralno paralizo. Spremljal sem, kaj se tam dogaja, in si po tihem želel biti del te ekipe, saj delajo neverjetne stvari. Poslal sem e-pismo in skupaj z njegovo ženo Kendel, ki je invalidka, smo imeli sestanek na daljavo. Po tem prvem sestanku sem že bil na letalu. Septembra lani sem bil v Dallasu 14 dni, 5. februarja pa grem znova tja za dva tedna. Da pridobim njihovo licenco, potrebujem 500 ur dela. Poleg tega je pogoj visokošolska izobrazba na področju športa, fizioterapije ali delovne terapije. Najpomembnejše pa je, da ima nevrotrener empatijo. Biti moraš na kolenih, s telesom in srcem pri stvari; včasih rečem, da sem kot hobotnica, ker potrebujem vse štiri ude, da nekomu pomagam. In tam so vsi nevrotrenerji popolnoma predani svojemu delu, zato jih res občudujem.
Ryanova žena Kendel je imela prometno nesrečo in je paraplegičarka. Z Ryanom sta se spoznala, ko jo je treniral. Skupaj sta razvila Bachikovo metodo. Ko sem bil tam, sem bil v telovadnici vsak dan 10 ur. Naučil sem se pravilnih postavitev, kako dvigneš stranko, kako uporabljaš elastike, kje jih uporabljaš, predelali smo tudi teorijo njihovih štirih stebrov, ki pripeljejo do nevroplastičnosti. Nevroplastičnost je sposobnost nevronskih mrež v možganih, da se z rastjo in reorganizacijo spreminjajo. Možgani se pri tem preoblikujejo in začnejo delovati drugače, kot so delovali prej. Te spremembe segajo od posameznih nevronskih poti, ki ustvarjajo nove povezave, do sistematičnih prilagoditev, kot so kortikalne preslikave.
Kaj jih dela drugačne?
Srčnost. Empatija. Prva stvar, ki jo vidiš ob prihodu v Bachikov center, je, da so vsi strokovni, vsi vse delajo, predvsem pa ti pade v oči ta srčnost, ker so vsi ker so vsi z dušo in telesom v tem. Tudi jaz sem tak, ko pride stranka, vzamem njeno energijo, pa naj bo dobra ali ne. Tam sem videl, da je Ryan točno tak kot jaz. In takrat sem vedel, da je prav, da sem tam, in da je to pravo mesto zame. In dokaz je tudi to, da govorim z vami in da so me klicali še za en intervju. Očitno je to vse tako, kot mora biti.
Kakšni so njihovi rezultati, kaj dosežejo tisti, ki pridejo tja na vadbo? Po posnetkih, ki sem si jih ogledala, sem dobila občutek, da ti ljudje dosežejo gibe in položaje, za katere so mislili, da jih ne zmorejo. Kako to dosežejo? To jih verjetno opolnomoči tudi psihično, kajne? Kako vi doživljate njihove uspehe?
Tja prihajajo ljudje iz vse Amerike in z vsega sveta. Tega ni mogoče opisati, ko vidiš nekoga, ki ne čuti svojih stopal, ne čuti stika s tlemi. Po štirih tednih pa to začuti. Dobi stik, potem pa gre iz stopal naprej v stojo in hojo. Spomnim se 23-letnega Tobyja, ki ima danes zelo velike možnosti, da bi shodil. Pred nekaj leti, ko je bil star 23 let, je skočil v vodo in si zlomil vratna vretenca ter postal tetraplegik. Zdaj stoji, dela počepe, ima kontrolo mišic, da se lahko stegne, svoje telo drži v stoječem položaju in prek spazma – krčenja mišic – sta z eno od glavnih trenerk v Bachikovem centru že delala korake. To se je lahko zgodilo, ker so z vadbo Tobyjevi možgani začeli zaznavati novo sliko, našli so novo pot do gibov, ker prejšnja zaradi poškodbe ni več funkcionalna.
Kako pa oseba najde to novo pot?
Bachikova metoda vadbe temelji na štirih stebrih: to so aktivnost, povezava, ustvarjanje in udejanjanje. Naloga trenerja je, da poveže tri hormone, zato da pride do nevroplastičnosti. Od tega, da si pri stvari, da imaš stik z očmi, do dihanja, s katerim umirimo simpatični sistem, da pridemo v parasimpatičnega in se odpremo za novo pot, ki nas čaka. Na koncu pa je ta čarovnija, ki je odvisna tudi od spanja, regeneriranja. Vse te štiri komponente se združijo, potrdijo, utrdijo. Odgovor pa je seveda glava. Vsi ti ljudje, ki zaradi nesreče pristanejo na invalidskem vozičku, padejo v črno luknjo, iz katere se je težko izvleči. Iz te luknje jih lahko povlečeš z empatijo, po drugi strani pa moraš ohraniti distanco. Naš cilj je, da jim pomagamo, jih usmerjamo in vodimo, ampak to pot morajo prehoditi sami. Ryan in njegova žena sta zato popolna kombinacija, saj je ona na vozičku in resnično razume, kaj vse je potrebno za rezultate, Ryan pa je visoko strokoven in ima ogromno praktičnega znanja. Iz te sinergije se je rodila Bachikova metoda in prav zato je tako uspešna.
In kakšen je odziv teh ljudi, ko napredujejo?
Znova zaživijo. Včeraj nečesa nisi mogel, danes pa lahko. To je nekaj več. Samo osnovne funkcije – danes si šel s kolesom po cesti, bum, padeš, star si 50 let in postaneš paraplegik, odvisen od drugih. In potem ti uspe premakniti roko ali pa postaneš bolj gibalno sposoben, to je noro. Toby, ki si je zlomil vrat, in zdaj dela počepe. Ena izmed mojih strank, ki ima primarno lateralno sklerozo, je te dni sama na tleh naredila obrat telesa s trebuha nazaj na hrbet. To so trenutki sreče tako za tistega, ki vadi, kot tudi za trenerja. Takrat skačeš v zrak, evforičen postaneš. Ampak to je tisto, kar te žene – pa tudi izčrpa. A tudi to se naučiš obvladovati. Naježim se, ko mojim vadečim nekaj uspe. Ko vidim, da sem nekomu pomagal, dobim smisel življenja.
Koliko nevrotrenerjev pa imamo pri nas? In kako draga je vadba z nevrotrenerjem?
Iskreno povedano, ne vem, koliko jih je v Sloveniji, mislim pa, da bolj malo, saj ne poznam nikogar. Problem je, ker je to precejšen finančni zalogaj. Invalidi največkrat prejemajo nizko državno pomoč, zato si nevrovadbe velikokrat ne morejo privoščiti. Pri meni stane ura nevrovadbe od 35 do 50 evrov, medtem ko je to v Ameriki 150 evrov, torej kar 4-krat več.
Pa si jo tam lahko vsi privoščijo?
Zagotovo ne, imajo pa v Ameriki veliko donacij. Poznam primer policista, ki so ga ranili v glavo in povozili, pri Ryanu Bachiku pa je shodil. Sredstva zanj je zbirala fundacija. Poznam tudi primer iz Slovenije, ko je direktor podjetja svojemu zaposlenemu dvakrat na teden plačal vadbo z mano. Še vedno verjamem v ljudi. Malo se moramo odpreti.
Kakšni pa so vaši cilji za naprej, boste ostali v Sloveniji ali vas vleče v tujino?
Ryan Bachik mi je ponudil službo v njegovem centru, pogodba je pripravljena. Družina me podpira – če se odločim za Ameriko, bodo šli z menoj in po svoje se spogledujemo s to idejo. A če sem čisto odkrit, bi rad ostal v Sloveniji. Potrebujem prostor, ki bi ga rad opremil in omogočil vadbo vsem. Za to potrebujem finančno podporo države, invalidskih organizacij, društev. Pred leti sem to že poskušal, a ni bilo posluha. Društva niso bila pripravljena financirati prostora in opreme, ki je precej draga, čeprav sem jim ponudil, da bi njihova društva imela nekaj časa brezplačno vadbo. Jaz delam samo z rokami, nimam denarja za posebne naprave, ker ena stane tudi 25 tisoč evrov. Moje sanje so, da bi se lahko popolnoma posvetil nevrotreniranju po Bachikovi metodi. Želel bi si sodelovanja z zdravniki, fizioterapevti, s celotnim timom. Iščem poti, da bi prišel do tja, in srčno upam, da mi bo uspelo.