Gregor Selak že od leta 2016 tekmuje v paraplezanju, pred diagnozo multiple skleroze pa je bil član mladinske plezalne reprezentance. Kot sam pravi, mu izkušnja bolezni pomaga pri trenerskem delu. Z njim smo govorili o preteklih uspehih paraplezalne reprezentance in željah za prihodnost.
Po diagnozi multiple skleroze ste leta 2016 prestopili v paraplezalno sekcijo, na začetku leta 2022 pa ste postali trener in selektor slovenske paraplezalne reprezentance. Koliko je v tem času napredoval ali se spremenil šport, tako v Sloveniji kot tudi v tujini, kjer ste nastopali?
S paraplezanjem sem začel leta 2016. V tem času se je na tekmovanjih občutno povečalo število tekmovalcev. Tudi standardi razvrščanja v posamezne kategorije so se spremenili. Kategorije v času mojih paraplezalnih začetkov še niso bile izoblikovane na način, kot so danes. Zaenkrat imamo na primer kategorijo slepih s 3 podkategorijami, potem je kategorija za plezalce brez roke in za tiste brez noge, tudi paraplegiki imajo svojo kategorijo, kjer plezajo samo s pomočjo rok, nato je tu še kategorija plezalcev z nevrološkimi motnjami, ki se prav tako deli na različne podskupine. Če bi se disciplina uvrstila med paraolimpijski šport, bi standardi postali še bolj zaostreni. Kot paraplezalna skupnost smo namreč vložili vlogo za nastop na paraolimpijskih igrah leta 2028. Če bo vloga odobrena, bomo izvedeli januarja 2023.
Umestitev paraplezanja na paraolimpijske igre bi torej prinesla večjo profesionalizacijo športa in njegov razvoj?
To bi zagotovo pripomoglo k razvoju, saj bi se število tekmovalcev podvojilo, če ne potrojilo. Zaenkrat pri paraplezanju ni veliko denarja. V Sloveniji so stroški tekem pokriti, pokrijeta jih ZŠIS-SPK in PZS, v drugih državah pa temu ni vedno tako.
Na začetku sezone ste člane reprezentance povprašali po njihovih željah: kakšen je bil letošnji izkupiček in kako plezalke in plezalci napredujejo pod vašim vodstvom?
Na začetku našega sodelovanja sem jim povedal, kako bo potekalo delo in vsi so bili navdušeni, saj se je povečalo število skupnih reprezentančnih treningov. Skupni treningi so bile dvakrat na teden, enkrat v Celju in enkrat v Ljubljani. Prva 2 meseca sem opazoval, kakšne sposobnosti in pomanjkljivosti ima posamezen športnik, saj moram z vsakim reprezentantom delati individualno. Tanja Glušič in Jana Führer sta denimo slepi plezalki in jima preko zvočne povezave kot trener govorim, kako plezati. Že tu smo se morali navaditi drug na drugega, da smo se razumeli po slušalki. Matej Arh ima poškodovano 2. in 3. vretence in od spodnjih okončin čuti samo desno stegensko mišico, tako da mora imeti prilagojen trening. Manca Smrekar se je rodila z dismelijo, nima prstov, zato sva morala prilagoditi trening: če je želela viseti na rokah, je morala en oprijem nižje, da so bile rame v ravni liniji, na primer. Obenem pa so na začetku tudi plezalci opazovali mene, moj način dela. Morda so bili skeptični, če je takšna sprememba dobra, vendar so po nekaj mesecih ugotovili, da napredujejo in smo sedaj postali zares zelo dobra ekipa. Rezultatsko smo bili dobri: Tanja Glušič je v ZDA zmagala na tekmi svetovnega pokala, Manca Smrekar se je uvrstila v finale. Matej Arh je imel letos smolo s klasifikacijo, saj so ga uvrstili v kategorijo gibalno manj oviranih plezalcev, zato je bil težko konkurenčen, Jana Führer pa je imela težave s poškodbo. Vendar je bila letošnja sezona vendarle namenjena predvsem spoznavanju.
Torej poskušate na samem začetku vaše skupne poti vzpostaviti močno skupnost paraplezalne reprezentance.
Mi smo postali res močna ekipa. Naslednje leto bo precej lažje delati. Letos je bilo bolj spoznavno leto, tako zame kot za njih. Od tu dalje pa gremo lahko samo še naprej.
Tudi sami imate multiplo sklerozo. Imate zaradi tega drugačen vpogled na plezalce kot nekdo, ki oviranosti nima?
Meni je to zelo pomagalo. Sam sem že pred letom 2016 tekmoval v plezanju, bil sem član mladinske reprezentance, po diagnozi multiple skleroze pa sem odšel na prve tekme v paraplezanju in sem videl še drugo plat: kako invalidi plezajo in kako izgledajo njihove tekme. Bil sem presenečen nad temi tekmami, saj je na njih neverjetno veliko pozitivnosti, nobenega ni sram svojega hendikepa, vsi pridejo na tekmo in uživajo. Vzdušje je veliko boljše kot na tekmah plezalcev brez oviranosti. Že od prvih nastopov v paraplezanju sem se pogovarjal z drugimi paraplezalci in trenerji: kako trenirajo športniki s posamezno oviranostjo, kakšni so načini dela in tako naprej. S tem sem že takrat pridobil veliko izkušenj na tem področju.
Nekoč kot športnik, sedaj kot trener in selektor: se je zaradi spremembe funkcij spremenil tudi vaš pogled na plezanje?
Še vedno plezam, nisem samo trener, imam tudi svoje cilje v skali. Prej sem bil zelo tekmovalen in sem želel vse preplezati, danes pa gledam na vse skupaj bolj umirjeno. Kakšna stvar lahko počaka in pomembno je, da uživamo in da se ne priganjamo preveč.
Ste bili v paraplezanju tudi čez poletje aktivni ali ste si vzeli zaslužen počitek?
Manca Smrekar je bila pred nekaj dnevi še na tekmi v Kanadi. Udeležila se je prve tekme za invalide v seriji psicobloc: gre za tekmo na 10 metrov visoki steni brez vrvi, plezalce pa spodaj varuje voda. Matej Arh je plezal v skali. Po koncu sezone si plezalci vzamejo malo več časa za plezanje v skali in si tam poiščejo svoje cilje in poskusijo splezati čim več različnih smeri. Po tekmovalni sezoni so tekmovalci v zelo dobri formi in je to odlična priložnost za tovrstne podvige. Tanja Glušič in Jana Führer sta si vzeli odmor: Jana se je pred zadnjima 2 tekmama poškodovala, Tanja pa si vedno po tekmovalni sezoni vzame daljši odmor, saj je zanjo težje plezati v skali, ker ji v skali ne morem govoriti, kje so oprimki in kam naj postavi roke in noge …
Kakšni so cilji za naslednjo sezono, katera tekmovanja najbolj pričakujete, se obetajo kakšne večje spremembe?
Sezona se začne naslednje leto. Za vse je zagotovo glavni cilj svetovno prvenstvo, ki bo v Bernu v Švici. Cilj je, da vsi reprezentanti pridejo v finale, medalja pa je dosegljiva vsem.
Na kakšen način lahko pride do izboljšanja paraplezanja v Sloveniji, kaj bi najbolj pripomoglo k njegovemu napredku?
V Sloveniji imamo velik problem, ker primanjkuje ljudi, ki bi delali z invalidi pri športnem plezanju na rekreativni ravni, torej na najbolj osnovni ravni. V reprezentanci so namreč zbrani res najboljši med najboljšimi, selektor reprezentance pa tu ne more delati z invalidi, ki bi šele želeli poskusiti plezati. Za to v Sloveniji preprosto manjka ljudi. Vzpostaviti bi se morala skupina trenerjev, ki bi imeli željo delati z rekreativnimi paraplezalci, selektor pa bi iz tega bazena lahko izbral najboljše kandidate in kandidatke za paraplezalno reprezentanco. Zaenkrat v tej smeri precej govorimo o organizaciji vodenih vadb športnega plezanja za invalide.