"Dobro se spomnim usodnega dne 15. januarja 2006. Star sem bil 14 let in s starejšim bratom sva nameravala nastopiti na tekmovanju v smuku. Ker je bila proga nevarna, je mama nasprotovala nastopu, zato sva ostala doma. Brat se je šel učit, jaz pa sem očeta prepričal, da greva smučat na vaško smučišče v Žažarju. Neštetokrat prevožena 300 metrov dolga proga, ki tudi približno ne spominja na večja smučišča, je bila poligon za vse norosti na smučeh, o katerih smo takrat sanjali zimski navdušenci," nam je zaupal danes 30 letni Aleš Sečnik.
Po celodnevni smuki je že sedel v avtu in sezul pancerje, potem pa se je med čakanjem na odhod domov odločil za še eno vožnjo. "Ko sem se spuščal proti vlečnici, sem zavil izven smučarske proge, saj sem vedel, da je pred mano skok. Precenil sem hitrost, razmere in svoje sposobnosti. Po skoku me je vrglo predaleč in sem z velike višine namesto na klancu s celim snegom pristal na ravnini, ki jo je steptal teptalec snega. Kljub temu, da sem pristal na nogah, sem si zaradi sunka zlomil vratna vretenca," se spominja Sečnik, ki po padcu ni čutil telesa od vratu navzdol.
"Sreča v nesreči je bila, da sem ostal pri zavesti in sem lahko poklical na pomoč, saj bi v nasprotnem primeru zelo verjetno končal na smučišču," je prepričan Sečnik. "Zadnje, kar se spomnim, zaradi podhladitve in utrujenosti, je, ko so me naložili v helikopter in odpeljali proti Kliničnem centru v Ljubljani. Nato me je zmanjkalo. Sledili sta dve zahtevni operaciji in leto dni dolgo okrevanje. Vsaj tisto uradno okrevanje, kajti taki poškodbi se okrevanje pravzaprav nikoli ne konča," je pojasnil Sečnik.
Največ smučarskih poškodb je na začetku sezone
Po podatkih Letnega poročila o prejetih zapisnikih o ogledu nesreče na smučišču v smučarski sezoni 2020/2021 se število smučarskih nesreč z leti zmanjšuje. V sezoni 2010/2011 so zabeležili 1170 smučarskih nesreč, v lanski sezoni pa 318. V njih je bilo udeleženih 322 oseb, zgodile pa so se na 17 smučiščih. Od skupno 322 udeležencev jih 20 ni bilo poškodovanih, 238 se jih je lahko telesno poškodovalo, 63 hudo telesno poškodovalo, en smučar je dobil posebno hudo telesno poškodbo. Iz analize vrste poškodb je ugotovljeno, da je največ (136) udeležencev dobilo udarnine oziroma podplutbe (42 %), 73 udeležencev je utrpelo zlom (23 %), 72 udeležencev zvin (22 %), sledijo izpahi (3 %), odrgnine (3 %) in ureznine (2 %).
Travmatolog dr. Anže Kristan, ki je bil dolga leta sodelavec za alpske discipline pri Smučarski Zvezi Slovenije, poudarja, da je zadnja leta največ poškodb kolen. "Poleg tega tudi zlomi golenic, še več pa je udarcev ali zvinov, ki nimajo dolgotrajnih posledic," je povedal Kristan. V svoji karieri je imel tudi primere, ko se je smučarska nesreča končala z invalidnostjo, pa tudi s poškodbami, ki lahko vodijo v smrt.
"Obravnavali smo poškodbe vratne hrbtenice, ki lahko pripeljejo do tetraplegije, tudi smrti, poškodbe nižjih delov hrbtenice, ki vodijo v paraplegijo, pa hujše poškodbe medenice, ki prav tako lahko vodijo v smrt. Nevarne so tudi poškodbe glave. Vsako leto pa se zgodi tudi, da kdo pade s sedežnice in tudi v teh primerih gre po navadi za zelo hude poškodbe," je povedal Kristan in opozoril, da se nesreče največkrat zgodijo v začetku sezone in sicer pri prvi vožnji, ko še nismo ogreti ter pri zadnji, ko smo že precej utrujeni.
"Smučarji se premalo zavedajo, da na smučišču niso sami"
Po mnenju sodnega izvedenca za varnost in reševanje na smučiščih Romana Šturma je najpogostejši vzrok za nesreče na smučiščih, da se smučarji premalo zavedajo, da na smučišču niso sami in da posledično hitrosti in načina smučanja ne prilagodijo razmeram na smučišču in svojemu znanju. Podrobnejša analiza Letnega poročila o prejetih zapisnikih o ogledu nesreče na smučišču v smučarski sezoni 2020/2021 (Poročilo) prav tako kaže, da je najbolj pogost vzrok za nesrečo hitrost. Med najpogostejšimi vzroki Poročilo izpostavlja še pomanjkljivo smučarsko znanje, padce ter utrujenost. S tem se strinja tudi Kristan, ki dodaja: "Če je prisoten še alkohol, se hitro zgodi nesreča."
"Smučar je tudi deskar, telemark smučar, 'fun carver'. Vsak izmed njih se mora zavedati razlik med njimi in smučati tako, da se lahko pravočasno odzove glede na značilnosti smuči," pa opozarja Šturm.
Veliko smučarskih nesreč lahko preprečimo
Na vprašanje, kaj lahko sami storimo, da se zaščitimo pred nesrečo pri smučanju, Roman Šturm odgovarja: "Smučanje je šport in zato je pomembna psihofizična priprava že pred zimsko sezono in ogrevanje pred samim začetkom smučanja. Zaradi lastne varnosti in varnosti drugih si je vredno zapomniti misel italijanske smučarske publicistike, ki jo je v knjigi Slovensko smučarsko pravo in varnost na smučiščih zapisal avtor Tomaž Marušič: "Vsak šport zahteva od tistega, ki se z njim ukvarja, športni duh, to je vljudnost, korektnost, odgovornost in poznanje lastnih meja in fizičnih sposobnosti. Zapomnimo si, da je smučanje predvsem veselje in zabava. Izbirajmo proge po svojih sposobnostih. Ni koristno, je celo nevarno, biti ovira ali tvegati 'eno črno', če sam nisi na stopnji dobrega smučarja. Priznati lastno stopnjo pripravljenosti je del športnega obnašanja in je znak spoštovanja do samega sebe in drugih." Prav tako si je dobro ogledati 10 pravil mednarodne smučarske zveze (FIS), ki jih bodo tudi v letošnji smučarski sezoni, že devetič po vrsti, dobili vsi udeleženci akcije Šolar na smuči 2023 in so opremljena z ilustracijami Mikija Mustra.
Nevarno smučanje izven urejenih prog
Alešu Sečniku je smučanje izven urejenih smučarskih prog za vedno spremenilo življenje, pravi pa, da se njegov pogled na smučanje ni kaj dosti spremenil. "Le da od takrat raje navijam za naše smučarje in skakalce kar doma pred televizijskim zaslonom," je povedal. Vsem smučarjem toplo priporoča, da imajo zaščitno opremo, se držijo označenih smučarskih površin in ne precenijo svojih sposobnosti. Tudi travmatolog Kristan opozarja, da se več smučarskih nesreč zgodi ravno na neurejenih strminah. Aleš Sečnik je imel srečo, da je sploh preživel in se je, kot pravi, z veliko odpovedovanja in stiskanja zob na telovadnih blazinah spravil nazaj na svoje noge, pa čeprav le delno. "Moč sem črpal iz krivde, da sem svoji družini s tem skokom uničil življenje, da bom vedno breme in da bo vedno nekdo moral skrbeti zame. Tako sem se motiviral, da sem skozi proces rehabilitacije vsak teden pokazal napredek. Hvaležen sem, da sem uspešno prebrodil to trnovo pot skupaj z družino in da na ta način danes živim polno življenje. Ko daš nekaj takega skozi, se res požvižgaš na vsakodnevne probleme današnjega človeka, ki to niso," je še zaključil Sečnik.