Kot otrok ste sanjali o tem, da boste uspešen alpski smučar, ukvarjali pa ste se tudi z drugimi športi. Na Havaje ste odšli pred osmimi leti in se preizkusili v deskanju na valovih. Kaj točno se je tam zgodilo?
Po zaključenih pripravah na ledeniku v Švici in končani šoli smo se odpravili na brezskrben dopust v ZDA. Naprej smo iz Slovenije poleteli proti San Franciscu in tam preživeli nekaj časa. Nato smo se odpravili na havajski vulkanski otok Kona in nato v Honolulu, glavno mesto Havajev.
Prvo jutro sem se zbudil in komaj čakal, da se odpravim na plažo srfat. Po zajtrku sta se brat in sestra že pred mano odpravila na valove. Malo za njima sem tudi sam odšel na plažo in si v srfarski šoli izposodil desko. Skupaj z bratom in sestro smo srfali kakih 30 minut. Ko sem se odločil, da zajaham še zadnji val, preden se odpravim nazaj na plažo, sem začutil rahlo bolečino v hrbtu in mravljince v nogah, ko sem se približeval obali.
To sem vzel za nekakšno opozorilo, da se moram malo spočiti. Normalno sem prišel iz vode, vrnil desko in se počasi odpravil na kosilo. Čutil sem rahlo utrujenost in bolečino v hrbtu, a nič kaj omembe vrednega. Po kosilu sem se odpravil v hotelsko sobo, se stuširal in se malo ulegel v posteljo, da si odpočijem.
Po kakih petnajstih minutah sem želel vstati, a sem padel čez rob postelje. Starši so najprej mislili, da me je ugriznila kakšna riba ali kaj podobnega. Hitro smo poklicali rešilce in ugotovili, da gre za srfarsko mileopatijo. Povedali so mi, da ne bom nikoli več hodil. Začeli so me takoj pripravljati za življenje na invalidskem vozičku, a tem delovnim terapijam sem se nemudoma odrekel. Prepričan sem bil, da vozička ne bom dolgo potreboval, in vedel, da se bom osnovnih veščin z vozičkom naučil sam.
Kaj je to srfarska mileopatija? Kako pogosta poškodba je to – vsem do zdaj se je pripetila na Havajih, kajne? Kakšna je diagnoza pri takšni poškodbi in ali vam je znano, da bi kdo po njej shodil, tako kot ste vi?
Srfarska mileopatija je zelo redka poškodba hrbtenjače, ki se zgodi samo na Havajih, samo profesionalnim športnikom in vsem prvi dan surfanja, moj primer je bil petnajsti v dvajsetih letih. Je zelo neraziskana poškodba. Ko sem v ležečem položaju na deski veslal in z ukrivljenim hrbtom čakal na valove, je zaradi hiperekstenzije prišlo do stiska žile, živci pa posledično niso dobili hranilnih snovi in so odmrli. Pri meni gre za veliko poškodbo od Th5 do L5, kar je skoraj 20 cm. Po dostopnih podatkih je le eden shodil po štirih dneh od poškodbe, drugi so vsi ostali na vozičku.
Se spomnite svojih občutkov takrat, kako so ste prišli v bolnišnico?
Vsekakor so to občutki, ki jih nikoli ne pozabiš. Najprej sem se malo prestrašil, ko sem v bolnišnici izvedel, da je moja poškodba zelo resna in najbrž ne bom več hodil. Tega nisem nikoli sprejel in sem kar čakal, da se bo kaj spremenilo. Zdravniki so omenili, da je eden od poškodovancev shodil po nekaj dneh – vseskozi sem to pričakoval in upal, da se bo hitro zgodilo. Žal se ni. V bolnišnici na Havajih me pravzaprav niso nič posebej oskrbeli, ampak so začeli rehabilitacijo in učenje, kako uporabljati invalidski voziček. Žal zdravila ali česa podobnega za takšno poškodbo ni. Srečo imam, da sem rojen v družini, ki mi je takoj priskočila na pomoč. Stopili smo skupaj in začeli iskati možnosti za okrevanje. Vesel sem, da nam je uspelo.
Kaj pa po vrnitvi v Slovenijo, ko je prvi šok minil – kako ste se pobrali? Verjetno ni bilo lahko?
Moji najbližji so mi pomagali tako prve dni kot po vrnitvi domov. Skupaj smo izvajali fizioterapijo, saj je bilo to naše edino upanje. Intenzivno smo iskali pomoč in nasvete, kaj bi še lahko naredili, da bi spet shodil. Kot sem že večkrat poudaril, se nisem nikoli obremenjeval z mnenjem drugih ljudi. Seveda je bil šok predvsem za okolico. Prihajam iz Slovenskih Konjic in v tem manjšem mestu se vsi dobro poznamo. Takrat sem obiskoval osnovno šolo, kjer ni bilo nobenega učenca na invalidskem vozičku. Spominjam se prvega dneva, ko sem se vrnil v šolo. Vsi so bili zelo začudeni in me spraševali o nesreči.
Danes ste študent Ekonomsko-poslovne fakultete v Mariboru, invalidskega vozička ne uporabljate več in si pri hoji pomagate s palico, z nordijskimi palicami celo tečete maratone, znova tudi smučate. Kaj vse še počnete, čeprav so vam zdravniki napovedali, da boste ostali na invalidskem vozičku? Kako vam je vse to uspelo?
"The power of mind", z močjo misli. Volja, vztrajnost, pozitivne misli, odrekanje in trdo delo so me pripeljali do sem, kjer sem danes. Počnem vse stvari, ki mi padejo na pamet. Vsak dan se preizkušam tudi v stvareh, ki jih pred poškodbo nisem nikoli poizkusil. Nimam nobenih omejitev, vendar moram vse oblike športa prilagoditi svojim možnostim in slogu. Zato mi skoraj nobene stvari ne uspe narediti v prvo, a sem vsak šport in vsako stvar, ki sem se jima posvetil, tudi usvojil. Toda tukaj ne mislim odnehati. Veliko načrtov imam za prihodnost in nikoli ne bom dovolil, da bi se ob prvem neuspehu ustavil. Vedno bom stremel k temu, da poizkusim in doživim čim več ter dosežem svoje cilje, za kar sem pripravljen še naprej trdo delati.
Kaj bi svetovali mladim in tudi vsem drugim, ki zaradi poškodbe pristanejo na invalidskem vozičku in se jim sesuje svet ter izgubijo voljo do življenja? Kako znova najti smisel?
Zelo težko je predlagati kaj, kar bi delovalo pri vseh. Mislim pa, da nikoli ne smeš odnehati. Še tako grozna stvar, ki te morebiti doleti, ti odpre nova vrata, skozi katera je treba pogledati in stopiti naprej.
Moj nasvet je tudi, da so vedno pomembni mali koraki. Tako si je treba zastaviti kratkoročne cilje, in ko te dosežeš, nadaljuješ in greš postopoma po poti uspeha, vse do končnega cilja. Za vse to sta potrebni notranja motivacija in samodisciplina.
Letos ste se začeli udeleževati maratonov, ki jih prehodite s pomočjo palic. Katerih tekmovanj oziroma maratonov ste se že udeležili in kakšne rezultate ste dosegli?
Od aprila do oktobra letos sem se udeležil petih maratonov: istrskega, ultra traila Logarska dolina, konjiškega, zagrebškega in ljubljanskega. Na vseh sem pretekel 10 kilometrov in jih končal v manj kot dveh urah. Najhitrejši pa sem bil v svojem domačem kraju, na konjiškem maratonu, ki sem ga prehodil v uri in 54 minutah. Poleg omenjenih pa sem prehodil tudi več kot sedem petkilometrskih maratonov.
Kako pa vas doživlja okolica? Letos se je na Ljubljanskem maratonu zgodil manjši incident, ko je asistentka Mojca Svetek z Ekonomske fakultete UL tvitnila: "Že pol ure čakam v koloni. Ceste so zaprte zaradi maratona, konkretno zaradi tekača z berglami (!!), jaz ne morem priti do volišča." Pozneje se vam je tudi javno opravičila. Ali se velikokrat soočate z nestrpnostjo okolice?
Kot sem že večkrat povedal, me takšni zapisi in opazke ne prizadenejo, saj se vse od nesreče z njimi srečujem vsak dan. Okolica me je najprej čudno gledala in me je imela za malo posebnega. Jaz sem vse to vzel kot nekaj pozitivnega, kljub temu da sem vedel, da verjetno edini tako razmišljam, hahaha. Zadnjega pol leta pa se čedalje pogosteje srečujem s pozitivnimi odzivi. Ljudje v meni vidijo nekakšen navdih in motivacijo. Zelo sem vesel in hvaležen za vso podporo, predvsem pa zadovoljen, da lahko s svojim trdim delom in napredkom motiviram tudi druge in jim dajem neko upanje, ko sporočam, naj nikoli ne odnehajo in se vedno borijo za svoje sanje in cilje.
Opozorilo: Odvetniška družba Zidar Klemenčič je v imenu gospe Mojce Svetek zahtevala objavo popravka navedb v zgornjem vprašanju intervjuja. Popravek smo objavili tukaj: https://www.rtvslo.si/dostopno/clanki/popravek-navedbe-v-intervjuju-rekli-so-mu-da-ne-bo-vec-hodil-danes-tece-maratone/650875
Pri treniranju vam je v veliko pomoč tudi raztegovalna naprava timson, ki ste jo sami ustvarili in patentirali. Za kakšno napravo gre?
Že od svojih prvih korakov, ko mi je uspelo stopiti iz invalidskega vozička, sem imel težave z mišičnim tonusom v zadnji loži. Zdravniki so dejali, da so edini način za zmanjšanje mišičnega tonusa zdravila, ki so imela hude stranske učinke, zato sem jih hitro opustil.
Zaradi teh težav sem s trenerjem Anžetom Mačkom začel raztegovati mišice. Želja po napredku je bila zelo velika, zato sem starša večkrat na dan prosil, da sta mi pomagala pri raztegovanju. Ker sta za to potrebovala veliko moči, jaz pa sem si zelo želel neodvisnosti, sem zasnoval preprosto raztegovalno napravo. Izdelali smo jo in s tem sem dobil možnost, da se sam večkrat na dan raztegujem. Po nekaj mesecih uporabe sem dosegel zelo dobre rezultate. Nad napravo so bili navdušeni tudi drugi športniki in terapevti in tako je prišla ideja o končnem produktu.
Povezali smo se z medicinsko fakulteto, da smo izvedli vse potrebne meritve. Preostale komponente smo sami razvili v podjetju. Gre za napredno raztegovalno napravo, ki s pomočjo krmiljenih motorjev in senzorike zagotavlja varno in učinkovito raztezanje mišic. Namenjena je vsem ljudem, tudi tistim, ki se ne ukvarjajo s športom in imajo podobne težave kot jaz, ko si moram vsako jutro raztegniti svoje mišice, saj drugače zelo težko hodim. Seveda pa je namenjena tudi vsem, ki si želijo boljšega počutja. Naprava bo na voljo za testiranje v prihodnjem letu, takrat tudi načrtujemo, da jo pošljemo na trg.
Kakšni pa so vaši cilji za naprej, kje se vidite čez pet let? Nedavno ste v enem izmed intervjujev dejali, da si želite znova iti na Havaje, kjer boste zagotovo spet deskali.
Haha, ja, prav gotovo si želim iti nazaj na Havaje, srfat na znano plažo Waikiki Beach, kjer sem se poškodoval. Ko sem paraliziran ležal v bolnišnici v Honoluluju, sem zdravnikom, osebju in svojim najbližjim povedal, da se bom vrnil in spet srfal. Takrat me niso najbolj resno jemali, ampak jaz sem vedno držal svoje obljube in prepričan sem bil, da mi bo kljub slabim napovedim in popolni paraliziranosti uspelo spet srfati. Zelo sem vesel in motiviran, da se lahko že spogledujem z izpolnitvijo zastavljenega cilja – ponovnim srfanjem na Havajih. Vseeno ostajam realen in živim z danes na jutri. Bi pa lagal, če bi dejal, da cilji za prihodnost niso veliki.