Priznanja Stanka Bloudka so najvišja državna priznanja na področju športa v Republiki Sloveniji, ki se podeljujejo za delo in dosežke na področju športa. Podeljujejo jih že od leta 1965. Odbor za podeljevanje Bloudkovih priznanj je letos Bloudkovo plaketo za pomemben prispevek k razvoju slovenskega športa podelil tudi Janezu Hudeju. Hudej se je udeležil štirih paraolimpijskih iger, treh svetovnih in evropskih prvenstev, kasneje pa je bil tudi vodja ekipnega atletskega ligaškega tekmovanja pri Zvezi paraplegikov Slovenije.
V obrazložitvi priznanja je Odbor za podeljevanje Bloudkovih priznanj zapisal: "Janez Hudej je aktiven član društva paraplegikov in prostovoljec pri mnogih aktivnostih in dejavnostih društva vse od prometne nesreče leta 1981. V tem času je kot prostovoljec pri društvu razvil pomembne posebne socialne programe za osebe po poškodbi hrbtenjače, kot informatik je zelo poenostavil poslovanje društva in izvedbo športnih tekmovanj ter s tem mnogo prispeval k razvoju športa paraplegikov, predvsem atletike. Hudej je zgled tudi s svojo športno kariero, saj je udeleženec štirih paraolimpijskih iger, treh svetovnih in evropskih prvenstev in vodja ekipnega atletskega ligaškega tekmovanja pri Zvezi paraplegikov Slovenije. Veliko je pripomogel, da so se s športom začeli ukvarjati paraplegiki in tetraplegiki, ki so bili pozneje nosilci medalj iz največjih tekmovanj." Z njim smo se pogovarjali o razliki v parašportu pred 40 leti in sedaj, o njegovi športni karieri in pomenu športa, ki mu še danes veliko pomeni.
Prometno nesrečo ste imeli pred več kot štirimi desetletji, a že kmalu po rehabilitaciji ste se začeli ukvarjati s športom. Kakšen je bil parašport takrat in kako ga vidite z današnjega zornega kota, ko se ta vsako leto bolj razvija?
Parašport je bil v času, ko sem sam pristal na invalidskem vozičku, še v zgodnji fazi razvoja. Tvoriti so se pričele različne organizacije kot nosilke mednarodnega športa invalidov, se združevati in šele septembra leta 1989 je bil v nemškem Düsseldorfu ustanovljen Mednarodni paraolimpijski komite (IPC). Slovenci (takrat še Jugoslovani) smo se dokaj zgodaj pridružili tem dogajanjem, imeli smo malo športnih panog, velik izbor konkurenčnih tekmovalcev in zato bili športno izjemno uspešni. Danes je v Mednarodni paraolimpijski komite vključenih 183 držav, parašport je naredil neverjetni razvoj. Svetovni vrh se je razširil, za razvoj športa invalidov ni povsod enakih možnosti in Slovenci le stežka sledimo temu tempu. Poleg tega pa MPK ukinja nekatere discipline znotraj panog, kar še dodatno otežuje našo uspešnost.
Kako je prišlo do tega, da ste se začeli ukvarjati s športom, kakšni so bili začetki?
Šport mi je bil po svoje položen v bolniško posteljo. Že v bolnišnici me je obiskal mlad paraplegik, ki se je odpravljal na tekmovanje na Dunaj. Zelo sem bil navdušen nad tem, ker sploh nisem vedel, da lahko invalidi v vozičkih tekmujejo. Na Soči v Ljubljani je bila v času moje rehabilitacije zaposlena športna animatorka, ki me je 'potegnila' iz postelje v bazen in telovadnico. Spoznal sem, da je športna aktivnost boljša kot ležanje v postelji. Takrat so na Soči imeli naši reprezentanti tudi priprave in imel sem priložnost spoznati odlične atlete, nosilce paraolimpijskih medalj, ki so me zelo navdušili.
Kateri športi so bili tedaj dostopni za športnike na invalidskih vozičkih, kaj vse ste poskusili na začetku?
Po odhodu iz rehabilitacijskega centra sem se vključil v Društvo paraplegikov, kjer so že izvajali nekatere športno rekreativne vsebine, kot so košarka, streljanje, atletika in namizni tenis. V začetku sem se po malem ukvarjal z vsemi od naštetih športov.
Kako ste prišli do atletike in kakšna je bila pot do evropskega prvaka, četrtouvrščenega na paraolimpijskih igrah? Kako so potekali vaši treningi, glede na to, da ste bili ves čas zaposleni?
Kaj kmalu sem najboljše rezultate dosegal v atletiki. Moj dober prijatelj Jože Okoren je to opazil in mi omogočil nastop na mednarodnem tekmovanju na Dunaju, kjer sem uvidel, da brez dela in treninga vrhunskega rezultata ne morem pričakovati. Moja športna pot pa se je za tem za par let ustavila, ker sem dal prednost študiju, zaposlitvi in družini, a poleg teh obveznosti tudi vedno bolj treniral pod vodstvom trenerjev. Leta 1990 sem se udeležil svetovnih iger na Nizozemskem. Po nastopu v suvanju krogle pa sem si rekel, da je konec športnih tekmovanj, ker me je avstralski tekmovalec premagal za 100 %. Besede sem pozneje preklical, ker mi je v metu diska skoraj uspelo osvojiti medaljo. Leta 1992 sem pričel trenirati pod vodstvom Andreja Peterke, ki je od mene zahteval popoln atletski trening, ki je potekal tudi do 8-krat tedensko. V tem času so mi zelo pomagali v službi, kjer so mi omogočili dvakrat tedensko odsotnost. Treningi so bili ciljno usmerjeni in uspehi so se pričeli vrstiti. Zame največji uspeh je 4. mesto v peteroboju na paraolimpijskih igrah v Atlanti. Bil sem res odlično pripravljen, a sreča ni bila na moji strani in osvojil sem četrto mesto. Leta 1998 sem v Birminghamu v Angliji osvojil tretje mesto v peteroboju. Naslov evropskega prvaka pa je povezan z mestom Assen, kjer sem nameraval končati s športom. Za naslov sem namreč moral suniti kroglo več, kot jo je takrat avstralski tekmovalec. Sebe sem premagal za več kot 100 % in zato mi je ta zlata medelja še posebej pri srcu.
Paraolimpijske igre so sanje vsakega športnika, kako se jih spominjate in kaj se vam je najbolj ohranilo v spominu kot udeležencu 4 paraolimpijskih iger?
Paraolimpijske igre so največji športni dogodek, ki se odvija vsake štiri leta. Res je to za vsakega športnika čast, da lahko sodeluje z najboljšimi športniki iz celega sveta. Name so največji vtis napravile olimpijske igre v Barceloni. Ko si na stadionu, ko te obkroža 120 tisoč ljudi, ko se ugasnejo luči in se svečano prižge olimpijski ogenj, je to trenutek, ko ti zaledeni kri v žilah. Gre za veličino, ki je na drugih tekmovanjih ni.
Ob atletiki ste nekaj časa namenili tudi potapljanju, bili ste med prvimi v Sloveniji, ki so se ukvarjali s potapljanjem za invalide? Kako ste prišli do tega, kako je potekalo?
S potapljanjem se nisem veliko ukvarjal. Sem pa pomagal, da smo se pričeli v Sloveniji ukvarjati s potapljanjem po določeni metodi. Bil sem prvi, lahko bi rekli 'poskusni zajček'. Kasneje pa sem zaradi drugih obveznosti potapljanje opustil.
Po končanem tekmovanju sredi prvega desetletja novega tisočletja s športom niste opravili – kam vas je vodila pot po koncu aktivne športne kariere? Kako ste sodelovali z bodočimi slovenskimi parašportniki?
Že v času moje tekmovalne kariere sem organiziral različna tekmovanja, predvsem v atletiki. Moj trener nad tem ni bil najbolj navdušen, ker sem se na tekmovanjih ukvarjal z organizacijo namesto s svojim nastopom. Sam pa enostavno tega mojega udejstvovanja nisem mogel opustiti in danes mi ni žal. Morda sem zaradi tega izgubil kakšno medaljo, a so jo zato imeli priložnost dobiti drugi, ki so se na teh tekmovanjih sploh prvič srečali s športom. To jim je bila odskočna deska, pozneje pa so bili tudi dobitniki
medalj na največjih tekmovanjih.
Pred kratkim ste prejeli Bloudkovo plaketo za pomemben prispevek k razvoju slovenskega športa. Kakšni so občutki po prejemu tako pomembnega priznanja?
Bloudkovo plaketo sprejmem s spoštovanjem in s ponosom, ker sem eden od prejemnikov najvišjega državnega priznanja Republike Slovenije na področju športa. Resnično sem počaščen in štejem si v veliko čast, da sem prejel to visoko nagrado med mnogimi vrhunskimi športniki, olimpijci in
posamezniki, ki so dali izjemen prispevek k razvoju slovenskega športa.
Ob tem pa se moram zahvaliti Društvu paraplegikov jugozahodne Štajerske, Športni zvezi Celje in Zvezi za šport invalidov Slovenije, ki so
me predlagali in priporočili za podelitev Bloudkovega priznanja za leto 2022.
Še posebej pa se zahvaljujem odboru za podeljevanje Bloudkovih priznanj, ki so me mnogimi kandidati za prejem Bloudkove plakete izbrali kot enega izmed desetih prejemnikov plakete za leto 2022. Podeljena plaketa mi poleg izjemnega priznanja mojega dela hkrati tudi obvezuje, da še naprej aktivno delujem na področju športa invalidov.
Kako na šport gledate danes, kakšen vpliv ima na vaše življenje dandanes?
Po duši sem športnik. V življenju sem marsikaj podredil športu. Po drugi strani mi je omogočil, da sem videl velik kos sveta, ki ga sicer ne bi nikoli, doživel sem srečne in manj srečne trenutke. Moj pogled na šport se tudi zaradi tega ni niti malo spremenil. Še vedno sem del športnega dogajanja v športu invalidov in tako bo ostalo do nadaljnega. Športno udejstvovanje je pomembno za vsakega človeka, za invalidno osebo pa je še pomembnejše, če mu seveda to dopušča zdravje. Tako se najlažje enakovredno vključuje v družbo in si krepi psihofizično moč.