Valter Čučkovič se je rodil leta 1959 v Mariboru. Že pri dveh letih se mu je močno poslabšal vid. V otroštvu je prestal številne očesne operacije, vendar izboljšave vida niso prinesle. Pozneje se je posvetil tudi poeziji. V letošnjem letu je izdal 2 pesniški zbirki. Z njim smo se pogovarjali o poeziji in kako na pisanje vpliva slepota.
V letošnjem letu ste izdali 2 pesniški zbirki, na začetku leta Noč v očeh, avgusta pa je pri Založbi Kulturni center Maribor izšla še Pobarvanka. Noč v očeh nosi podnaslov Izbrane pesmi o slepoti, Pobarvanka pa je izbor pesmi iz obdobja 2014-2021. Kako ste začeli s pesnjenjem in kakšni so bili začetki, kateri pesniki so najbolj vplivali na vaše pisanje?
Moje prve pesniške poskuse umeščam v drugo polovico osemdesetih let, resneje pa sem pričel pisati pesmi okoli leta 1998. Tako smatram to obdobje za dejanski začetek. Tedaj je bil še lep običaj, da smo sorodnikom in znancem pošiljali razglednice z dopusta. Znalo jih je biti toliko, da je zmanjkalo idej za besedilo, nakar se mi je porodila zamisel in vskočil sem z rimanimi štirivrstičnicami, smiselno vezanimi na trenutni kraj bivanja. Običajno je to bil Piran. Po povratku z dopusta me je moja partnerka Darinka pregovorila, da sem napisal prvo pesem (Pivnica), na začetku še vedno trajajočega obdobja pesnikovanja. Na tem mestu moram še omeniti leto 2010, ko sem na pobudo Aksinje Kermauner opustil rimo in pričel pisati v prostem verzu. Tako sem prebiral Šalamuna, Svetino, Zajca, Deklevo in druge podobne avtorje. Največji vtis pa je name naredil grški pesnik Elitis s svojo morsko motiviko.
Slepota, sploh v zbirki Noč v očeh, predstavlja eno osrednjih tem vaše poezije. "Razbijam mrk zapora z lastnim sonce,” zapišete v eni od pesmi. Zapišete tudi: "Za čelom so luči in barve in je vrvenje slik z bliskavico psihedelike, prekrižane z dotiki stvarnosti na situ tankočutnosti": kakšno je občutenje s slepoto, tu ne gre za črnino, temveč za to lastno sonce, o katerem pišete?
Premnogi polnočutni ljudje si predstavljajo slepoto kot črnino tam, kjer bi morala biti svetloba, slika, barve in vse ostalo, kar omogoča vid. Toda slepota je vse prej kot črnina, kar pa je v precejšnji meri odvisno od vsakega posameznika znotraj naših vrst. Življenjske okoliščine in notranji vzgibi terjajo od mene, da slepoto razsvetlim s soncem znanja, z barvami spomina in z nabirko lastnih ter tujih izkušenj. Zahvaljujoč dejstvu, da sem nekoč videl, je moj stik z videčim svetom nekoliki mehkejši.
Poezija, ki jo pišete, je izredno čutna, polna, spominja na starogrško poezijo in na poezijo francoskih poètes maudits, prekletih pesnikov iz 19. stoletja. Ti pesniki so stali na obrobju družbe in jo zrli z drugačnimi očmi: kako pa vi kot pesnik s slepoto gledate na svet okrog sebe, ga čutite in kako ga ponovno zgradite v svojih pesmih?
Ker so moje pesmi preplet stvarnosti, domišljije in spomina, filtrirane skozi izkušnjo slepote, so po svoje specifične, predvsem pa moje. V njih križam lastna občutenja in doživljanja z umišljenimi ali izkustvenimi podobami. Seveda pa slepota ni tako vsenavzoča v mojih pesmih, kot bi morda kdo pričakoval.
Slepi pesniki, Homer, John Milton, so v zgodovini poskrbeli za odmevna umetniška dela, pisali so o človekovi eksistenci in boju, ki se dogaja predvsem v notranjosti. Katere so osrednje teme, ki jih zasleduje vaša poezija, kaj vas najbolj zanima v tem smislu?
Moje pesmi temeljijo na štirih osnovnih stebrih. To so splošno uveljavljene teme: ljubezen, morje, vino in noč. Vsaka od teh tem lahko razburka domišljijo. Ko jih še začinim s slepoto, pa dobimo svojstveno liriko z epskim pridihom, kajti slepota je dokončna, torej epska. Pa vendar ne želim predozirati poezije s slepoto, ker se ljudje neradi soočajo s hibami. Tako je večina mojih pesmi polnočutno obarvanih in obrobljenih, tudi te nastajajo spontano.
Na koncu pesniške zbirke Noč v očeh zapišete, da praznujete 50 let slepote: kako se je v teh 50 letih spremenil svet za osebe s slepoto? Morda tudi kako se je spremenil svet za pesnike s slepoto, za vas kot posameznika?
V človekovem življenju pomeni petdeset let skoraj dve tretjini preživetega. Pri takšnem tempu, kot ga živimo danes, so spremembe vedno hitrejše in vedno več jih je – tako za polnočutne, kot za invalide. Brzimo iz pristnejšega v sintetično – vsi, brez izjeme. Ne bom ugibal, kam nas to utegne pripeljati, zagotovo pa je poleg minusov tudi nekaj plusov. Vsekakor je tovrstna presoja stvar slehernika. Osebno pogrešam pristnejši stik z naravo, ki mi je deloma onemogočen tudi zaradi slepote, a to na mojo poezijo nima večjega vpliva.
Kam vas pesniško pero vodi v teh časih, lahko v bodoče pričakujemo nove pesniške zbirke?
Moje pesniško pero oziroma moj Braillov pisalni stroj je bil letošnjo zimo in pomlad pod hudo obremenitvijo. Celo do te mere, da je moja sedma redna pesniška zbirka Morska vijolica ravnokar v grafični obdelavi. Predvidoma konec tega ali v začetku naslednjega leta bo izšla pri Kulturnem centru Maribor. Sedaj je čas za razmislek, kako naprej. Vmesno obdobje bom zapolnil s pisanjem aforizmov, katerih zbirka bi naj izšla prihodnje leto pri isti založbi.