V Avstraliji se je 29. januarja 2022 končalo prvo odprto prvenstvo Avstralije za gluhe teniške igralce. V močni mednarodni konkurenci, v kateri je nastopilo 10 najboljših igralcev in igralk na svetu, se je izkazal 27-letni Murskosobočan Marino Kegl, ki je osvojil drugo mesto. Pred kratkim sta se z očetom in trenerjem Darkom Keglom vrnila iz Avstralije in se že pripravljata za nadaljnja tekmovanja.
Marino, pred nekaj dnevi ste se vrnili iz Avstralije, kjer ste osvojili 2. mesto med najboljšimi gluhimi teniškimi igralci na svetu? Kakšni so občutki?
Marino: Občutki so fenomenalni. Ta dosežek je zgodovinski in sem nanj zelo ponosen, še posebno ker sem tam ugnal številko ena svetovnega tenisa gluhih. Dvoboj je trajal slabe tri ure, zato mi je za finale zmanjkalo nekaj moči. Ampak nič za to. V tenisu ni nič naključno in samoumevno. Moram pridno trenirati naprej in biti dobro pripravljen na nove izzive.
Ko smo se za Dostopno pogovarjali ob koncu prejšnjega leta, ste že nestrpno pričakovali OP Avstralije in s ponosom zrli na svoje nastope v Melbournu. S čim ste se ukvarjali, ko ste prispeli v Avstralijo, na kaj ste se morali privaditi?
Marino: Da, res sem težko pričakoval ta veliki dogodek, ko smo se zbrali le najboljši gluhi teniški igralci na svetu. V Melbourne sva z očetom prispela zelo utrujena, saj sva letela kar devetnajst ur, kar je največ do zdaj. Ko smo potovali v Brazilijo, sva letela samo petnajst ur. (smeh) Ker sva v hotel prispela ob enih zjutraj, sva šla takoj spat in zjutraj ni bilo nobenih težav, utrujenosti zaradi časovne razlike nisem čutil preveč. Potreboval sem od dva do tri dni za prilagoditev na drugačne razmere v Avstraliji, to pa je bila tudi edina težava. Četrti dan sem že normalno treniral po programu, ki sva ga sestavila.
Kakšna je bila organizacija turnirja, vam je tempo tekem ustrezal?
Marino: Turnir je bil izredno dobro organiziran. Vse je potekalo po protokolu. Pa tudi dobro je bilo poskrbljeno za igralce. Zatikalo pa se je s časom. Kakšen dan smo igrali tudi po tri dvoboje, kar je bilo precej naporno. Urnik je bil natrpan, in če so ga hoteli izpeljati, se je kar zavleklo.
Kako težavne so bile tekme? Na nekaterih ste glede na rezultate precej gladko zmagali …
Marino: Odigral sem pet dobrih in napornih dvobojev posamezno in enega v dvojicah. Tako gladko, kot so pokazali nekateri rezultati, seveda ni šlo. Odločale so malenkosti. Morda sem bil v ključnih trenutkih dvoboja mogoče malo bolj osredotočen od tekmecev. Psihološke priprave in taktika imata ključno vlogo. Lahko povem, da je moj oče (in trener) v tem pravi mojster.
Obenem je skoraj sočasno potekalo tudi odprto prvenstvo Avstralije za slišeče in tudi OP za gluhe so obiskali pomembni predstavniki teniškega sveta. Je tovrstno povezovanje recept za boljšo prepoznavnost tenisa za gluhe v svetu in doma?
Darko: Seveda je bilo tam veliko pomembnih ljudi iz teniškega sveta in iz sveta športa invalidov – torej paratenisa, tenisa ljudi z motnjami v duševnem razvoju in tenisa gluhih. Kar se tiče tenisa gluhih, se je na OP Avstralije v Melbournu pisala zgodovina. Upam, da bo ta turnir odprl vrata gluhim teniškim igralcem tudi na druge turnirje za grand slam. Odziv je bil nad pričakovanji. Sam sem se imel priložnost srečati z ljudmi, ki delajo na področju inkluzije ljudi s posebnimi potrebami v šport, ki ga imenujejo šport za vse. Avstralija je v tem segmentu daleč pred nami. Ko sem se pogovarjal z menedžerjem Talent Development Tennis Inclusion at Australia in mu razložil najino zgodbo, si sploh ni mogel predstavljati, ko sem mu omenil, da sem v tej zgodbi pravzaprav samorastnik, saj sem z vrha izobraževanja na področju tenisa deležen bolj prezira in omalovaževanja kot kakšne pomoči oziroma sodelovanja. Konkretno v tenisu gluhih se poti do uspeha in pristopi v samem procesu treninga precej razlikujejo od tradicionalnih pristopov, ki veljajo za slišeče. Treba je poznati pravilne postopke, da jih lahko potem z raznimi načini prilagodiš oziroma najbolje približaš. Toda da lahko v praksi iščeš še boljše rešitve, je seveda treba imeti sogovornika z dovolj širokim pogledom. In tega pri nas v izobraževalnem sistemu ni. V najinem matičnem klubu ŽTK Maribor s trenerji Iztokom Božičem, Matom Sušcem in Brankom Glogovcem hvala bogu izredno dobro sodelujemo in zdaj lahko povem, da toliko vemo o tem, da že lahko skupaj iščemo rešitve. To me osrečuje.
Že konec februarja Marina čaka turnir za gluhe v Le Havre v Franciji. Kakšen bo februar, deloma izmenjava regeneracije in treningov? Kaj vas čaka še zatem?
Darko: Marino bo ta mesec odigral še zadnji dve tekmi avstrijske zimske lige, kjer uspešno igra za TC KERN – Vogau, v torek, 21. februarja, pa potujeva na izredno močan mednarodni turnir gluhih v Francijo. Po vrnitvi iz Le Havra pa začneva priprave na poletno sezono, ki bo zelo pestra tako med gluhimi kot med slišečimi. Letos septembra je najpomembnejše tekmovanje gluhih svetovno prvenstvo, ki bo septembra v Heraklionu na otoku Kreta v Grčiji. To bo najin vrhunec sezone. Najin sistem in način dela je že tako dobro utečen, da ne bova ničesar spreminjala, le nekaj segmentov in tempo bova prilagajala posameznim okoliščinam.