Zakon o izenačevanju možnosti invalidov določa, da morajo biti vse stavbe v javni rabi do konca leta 2025 dostopne gibalno in senzorno oviranim osebam. Tri leta pred iztekom roka ni podatka o tem, koliko stavb v javni rabi je še vedno nedostopnih za osebe, ki uporabljajo invalidski voziček. Tega podatka nimajo ne na Ministrstvu za infrastrukturo ne na ministrstvu za okolje in prostor. Ministrstvo za pravosodje je preverilo dostopnost sodišč, trenutno naj bi Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport preverjalo razmere na šolah in univerzah. Imate morda vi kakšno oceno – koliko stavb v javni rabi je še vedno nedostopnih invalidom?
Sam točnega podatka žal nimam, sodelujem pa pri projektu Multimodalna mobilnost oseb z različnimi oviranostmi Geodetskega inštituta Slovenije kot izvajalca in Ministrstva za infrastrukturo. Pri tem preverjamo dostopnost občin, pešpoti in tudi stavbe, toda žal je vključenih le približno 60 občin, verjetno zato še ni natančnih podatkov. Pri pregledih določenih občin pa žalostno opažam, da so stavbe v javni rabi ponekod še vedno nedostopne! Tu mislim tudi na zgradbe državne uprave, ponekod celo upravne enote ali občine, sodišča, notarji in odvetniki ter drugi uradi, centri za socialno delo itd.
Katere stavbe v javni rabi so najpogosteje nedostopne? Po podatkih gradbene inšpekcije je največ pritožb zaradi nedostopnosti gostinskih lokalov. Tem prijavam sledijo prijave, ki se nanašajo na zagotavljanje parkirnih mest za invalide, izbris parkirnega mesta za invalide in prodajo parkirnih mest za invalide neinvalidnim osebam. So vaša opažanja podobna?
Nekatere sem že omenil, če pa gledamo na vse stavbe v javni rabi, pa vsekakor bari in restavracije. Ti žal ne vidijo dodane vrednosti v tem, da bi si postavili klančino (ki je, mimogrede, lahko prenosna, zelo poceni, in je celo lična na pogled). Tudi veliko trgovin ni dostopnih. Pogosto je ovira samo ena stopnica, kar se da preprosto rešiti s prej omenjeno klančino, a ni interesa ... Verjetno zato, ker lastniki nimajo osebne izkušnje. Ponekod je to lahko krasno rešeno, in ko to pokomentiraš, zaposleni takoj povejo, to so naredili bodisi zaradi določenega gosta ali gostov bodisi ker poznajo nekoga na vozičku. Ključna je torej osebna izkušnja.
S parkiriščem oz. s tem, da kdo brez kartice parkira na prostoru za invalide, imam tudi sam večkrat težave. Za prodajo parkirnih mest neinvalidnim osebam pa še nisem slišal in me kar razjezi, če se to v resnici dogaja! Ljudje še kar ne vedo, da potrebujemo širše parkirno mesto, da odpremo vrata na stežaj in si lahko zložimo voziček ven in noter. Večkrat me je že kdo zaparkiral ob strani, da nisem mogel niti odpreti vrat, tako da nisem mogel v avto. In kaj potem? Ja, nič, čakaš ...
Verjetno dostopnost preverjate na terenu, saj se lahko zgodi, da nekdo navede, da je dostop za invalide, potem pa se na kraju samem izkaže, da je dostopno le za navadne, ne pa tudi za električne invalidske vozičke, ali pa je dostopno pritličje, višja nadstropja pa ne. Nam poveste, kaj ste že vse doživeli na terenu, kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin?
Ravno tak primer se mi je zgodil, ko sem pred časom preverjal dostopnost ladjice na Ljubljanici. Vse smo se vse dogovorili po telefonu. Prišel sem na Mesarski most, ki naj bi imel stopniščni vzpenjalnik. Ob prihodu je gospod pokomentiral: "Oooo super, na ročnem vozičku si, z električnim ne bi šlo, ker ima nosilnost 120 kg." Halo?! Res sama sreča, da sem na ročnem! Če bi bil morda na električnem, bi samo vrgel stran nekaj ur svojega življenja, a to tako in tako ni pomembno, mi na vozičkih itak nimamo življenja, sem si mislil. Povrhu ta rešitev očitno ni dobra za nekoga malo težjega, ki je prav tako na ročnem vozičku. Za aplikacijo sem preverjal tudi manjši dizajnerski hotel v Ljubljani. Ko so mi pokazali kopalnico, sem omenil ročke. "Seveda, seveda, vemo, da je to še treba vgraditi, ampak žal na trgu nismo našli nobenih ličnih, ki bi pristajale noter," so mi pojasnili. Videz pred funkcionalnostjo, torej. Tega je že nekaj let, kontaktirali me še niso, očitno ročk še nimajo. Žal jih niti brezplačen vpis v aplikacijo in zastonj reklama ne ganeta.
Primerov je žal še kar nekaj. Trdijo, da so dostopni, imajo namreč dvigalo, pozabijo pa omeniti, da do dvigala vodi pet stopnic ... Nekoč sem tako v Italiji že imel rezervirano stanovanje, videti je bilo ogromno, tudi kopalnica, dvigalo, vse. Ko sem pristal na letališču, pa je lastnica napisala, da se ji zdi, da so vrata dvigala preozka. In res so bila! Ves teden sem se tako presedal z vozička na stol v dvigalu, ki mi ga je žena prinesla dol, se pripeljal gor, ona je odvlekla voziček po stopnicah, in mi ga nastavila. Enako za dol ... In to sva počela ves teden – s tem, da sem se res komaj presedel v tisto malo dvigalo.
Preverjate dostopnost po vsej Sloveniji ali večinoma v Ljubljani? Kje je dostopnost najslabša – katero mesto, regija?
Ljubljano res poznam, ker živim tukaj, in tudi zaradi aplikacije jo temeljito pregledam večkrat na leto, tako kot še kar nekaj drugih občin, bi pa težko ocenjeval oz. primerjal. Ljubljana je res lahko vzor glede dostopnosti samega mesta, znižanih pločnikov itd. Po drugih občinah je to tudi praksa, a ne vsepovsod, na vsakem prehodu. Nekateri objekti so žal nedostopni vsepovsod, ne samo v Ljubljani (tam sploh stari del mesta, veliko trgovinic in barov). Primerjati je res nehvaležno, na splošno pa lahko rečemo, da so pešpoti po Sloveniji že kar dostopne, stavbe in tudi storitve, sploh javni prevoz, pa žal še daleč od tega.
Pred štirimi leti ste s finančno pomočjo Zavoda Turizem Ljubljana razvili aplikacijo Ljubljana by Wheelchair. Kje ste dobili idejo zanjo? Načrtujete kaj podobnega tudi za druge kraje po Sloveniji?
Sam sem na vozičku od leta 2013; v tem času sem kar precej prepotoval, in kot opažam, je največja težava pomanjkanje informacij. Toda ne kakršnih koli, temveč verodostojnih. Veliko je ponudnikov, ki zatrjujejo, da so dostopni za invalidski voziček, pa to ne drži. V resnici mogoče niti ne poznajo problematike: potrebujemo tudi urejeno okolico oz. dostop do objekta (kaj pomaga na primer dvigalo v hotelu, če so na glavnem vhodu stopnice), dostopen prevoz do nastanitve, popolno dostopnost v objektu, dovolj široka vrata v sobi, prostorno kopalnico. Tu je seveda še prilagojena soba, predvsem kopalnica – ročke ob WC-ju, ročke za pomoč pri tuširanju, in neki stol ali deska čez banjo za tuširanje. Pa sploh ne omenjam splošne dostopnosti kraja, kamor potuješ, ali so restavracije in turistične znamenitosti, plaže, prilagojene, kakšna je splošna dostopnost mesta, se da iti "peš" z vozičkom.
Tako sva se pri aplikaciji z ženo postavila v vlogo popotnika na vozičku, ki želi obiskati naše glavno mesto, in poskušala zbrati vse ustrezne informacije na enem mestu – o javnem transportu, splošni dostopnosti mesta, kje ti lahko popravijo voziček, o javnih straniščih … Aplikacija omogoča tudi iskanje dostopnih mest po več kategorijah – prenočišča, bari, znamenitosti. Izhajala sva iz osebnih izkušenj in upava, da sva v aplikaciji zbrala vse, kar bi tudi naju zanimalo, ko prvič prispeva v neko mesto.
Aplikacija res vsebuje samo preverjene informacije, vezane na Ljubljano. Že več let so aktualne želje razširiti aplikacijo na druga mesta, občine, regije, pa žal do zdaj še ni bilo posluha v občinah, TIC-ih itd.
Kaj vse pa preverimo na vašem spletnem portalu pridem.si? Ima veliko uporabnikov, se je stran "prijela"?
Tudi pridem.si se je začel na podlagi lastne izkušnje. Nesreča 23. 3. 2013 mi je povsem spremenila življenje, začel sem uporabljati voziček. In ena prvih stvari, ki se jih začneš spraševati, je, "kam sploh še lahko pridem". Sam sem to začel premišljevati že med rehabilitacijo in na prvih popoldanskih izhodih. "Ali imajo stopnice, klančino, kaj pa parkirišče? Pa stranišče ..." Ker je danes že vse na internetu, sem začel poizvedovati, ali obstaja kakšna spletna stran, ki bi vsebovala vse meni dostopne točke. Ker tega pri nas še ni, sva začela z ženo razvijati idejo o portalu www.pridem.si, spletnem imeniku vseh dostopnih lokacij – restavracij, gledališč, frizerskih salonov itd. Ne želim biti omejen zgolj na svojo okolico, ker tam točno vem, kam pridem, in kam ne, in to potem pomeni, da bi hodil le v tistih nekaj bližnjih trgovin in pekarn. Pridem.si mi omogoča toliko več: pregled vsega, kar mi je na razpolago, in možnost, da raziskujem svojo okolico, bližnjo in daljno, brez skrbi, kje bom parkiral, kje so prilagojene sanitarije, kje bom spal.
V Sloveniji je čedalje več uporabnikov invalidskih vozičkov. Pa ne gre zgolj za nas. Kaj pa mamice z vozički, starejši in vsi, ki imajo težave pri hoji? Namesto da hodimo vedno na iste kraje ali, še huje, ostanemo doma, si lahko na pridem.si pogledamo, kam lahko še gremo, kje lahko počitnikujemo ali zgolj pogledamo vse dostopne lokacije blizu nas. Ne glede na to, kje v Sloveniji smo.
Spletni portal je zaživel decembra leta 2015. Je prvi in še vedno edini tak iskalnik dostopnih objektov gibalno oviranim. Vsebuje daleč največjo bazo omenjenih objektov v Sloveniji. Na prvi strani takoj zagledate ta iskalnik, ki omogoča iskanje različnih dostopnih točk po krajih in/ali dejavnostih (avtošole, bencinski servisi, državne ustanove, evro ključ, gostinstvo, kultura, šolstvo, šport, trgovina in storitvene dejavnosti, turizem, zabava, zdravstvo). Pri kliku na Napredni iskalnik pa lahko iščete še po regijah, v svoji bližini in po simbolih (npr. za prilagojeno stranišče – objektov po Sloveniji z invalidskim straniščem je trenutno na strani že blizu 800!). Vseh dostopnih objektov je več kot 1700.
Stran se je lepo prijela, imela je tudi po več 1000 ogledov mesečno, sploh takrat, ko sem bil še aktivnejši pri pisanju člankov in na družbenih omrežjih. Dandanes je namenjena samo iskanju dostopnih lokacij, in čeprav za kak "hud" marketing zmanjkuje časa in sredstev, ima še vedno nekaj 100 ogledov mesečno.
Tudi sami zelo radi potujete – še vedno? Kako si pomagate pri organizaciji potovanja v tujino? Imajo tudi tam kaj podobnega, kot je vaša spletna stran? Kaj je najtežji del potovanja? Kaj vama z ženo povzroča največ težav? Kje ste bili do zdaj najbolj zadovoljni, kje je bilo najslabše?
Še vedno zelo rad potujem. Veliko več je brskanja, iskanja pravih informacij, branja forumov, blogov ... Žal na podobne strani ali aplikacije še nisem naletel, tako da največ časa in težav vzame prav to iskanje, preverjanje, organiziranje prevozov, prenočišča ... Pa še potem se večkrat zgodi, da objekt ni dostopen tako, kot so obljubljali. ZDA je v resnici "Amerika", kar se dostopnosti tiče. Vse, prav vse, pločniki, vsi objekti, stranišča v objektih, promet, vse. Taka stran ali aplikacija tam dejansko nimata namena. Amerika je dokaz, kako se da vse prilagoditi. Malo sem bil razočaran nad Brusljem in neznižanimi pločniki, ter nad vlaki na Nizozemskem, ki vsi niso prilagojeni (prej se moraš najaviti, da vse pripravijo). Zares slabo ni bilo nikjer, a to verjetno zato, ker nisem šel ravno nekam v puščavo ali na sneg. (smeh)
Menite, da se gibalno ovirane osebe prepogosto zaprejo med štiri stene? Kaj bi jim svetovali?
O tem pa res nimam pojma. Za kakšne takšne primere sem menda že slišal, ne poznam pa nobenega. Aja, verjetno zato, ker je vedno doma. (smeh) Malo šale, čeprav se s tem ni ravno šaliti ... Res iskreno upam, da takih primerov dandanes ni več. Kljub vsemu je še marsikaj mogoče doživeti, preizkusiti marsikateri šport, dejavnost ... Društva in organizacije imajo tudi več dogodkov, mogoče bi se morali še oni bolj angažirati pri tem in predstaviti svoje dejavnosti takim članom. Tako bi svetoval, da se mogoče najprej pobrska po spletu, pregleda možnosti – šport, kultura ipd.. –, ampak ljudje naj se nikar ne osredotočijo samo na "hendikep organizacije". Sam imam še vedno veliko hodečih prijateljev; seveda tudi vozičkarje, a se tudi oni družijo s hodečo populacijo. Družiš se pač s tistimi, ki ti ustrezajo. (smeh) In ni ti nujno imeti družbe na vozičku, če si sam na vozičku!
No, to so zdaj neki banalni odgovori in nasveti; ne poznam razlogov, zakaj je nekdo – če je – doma in ne hodi nikamor. Marsikateremu znancu je pomagala osebna asistenca, asistent, ki te pelje ven, na izlete, dogodke ... – ampak zunanji asistent. In ne tvoja mama ali drugi družinski člani. Ti te (vsaj v primerih, ki jih sam poznam) ne bodo nikamor vozili. Marsikoga je zunanji asistent čisto preporodil, mu odprl nov svet. Če pa so težave hujše, lahko svetujem še kakšno psihoterapijo, pogovor, iskanje pomoči, lahko tudi na Soči itd.
Če bi primerjali dostopnost Slovenije z drugimi državami v Evropi in tudi širše, kam bi jo uvrstili?
Zunaj Evrope razen Amerike poznam še Tajsko. Od njih smo boljši na večini področij – transport, stavbe ... Druge evropske države nimajo, kot že omenjeno, neke skupne platforme z vsemi informacijami za nekoga, ki je na vozičku. Glede konkretne dostopnosti pa, če primerjam slovensko prestolnico z drugimi večjimi mesti, Ljubljana ni tako slaba. Daleč od idealne, a tudi druga (zahodnoevropska) mesta, ki sem jih videl, niso popolna. Tudi drugod je daleč od tega, da bi bile vse stavbe dostopne, vsa stranišča, promet ... Nekako čez palec bi (po svojih izkušnjah) odgovoril, da smo v zgornji polovici, še vedno pa imamo pred sabo veliko veliko dela in prilagoditev. Nikakor pa pri nas ni vse slabo.
Kaj bi se po vašem mnenju moralo zgoditi, da bi dosegli cilj, ki ga določa ZIMI in bi vse stavbe v javni rabi morale postati dostopne do konca leta 2025? Je to sploh mogoče?
Po mojem mnenju, je – v teoriji. Če bi se zdaj, ampak res zdaj, to postavilo kot eno izmed državnih prioritet, bi kot zgled prilagodili vse državne stavbe, vzporedno bi morali imeti še močno marketinško kampanjo, opozarjali bi npr. lastnike trgovin, barov, kje, kako prilagoditi svoj vhod, opozarjali bi družbo, celotno ozračje, mediji in osredotočenost bi bili usmerjeni v to; tako bi bilo to mogoče vsaj za večino stavb. V praksi pa tega žal trenutno ne vidim in od tega cilja bomo najverjetneje daleč oddaljeni (a upam, da se motim!).
Za konec pa še o besedi "invalid". Že, že, ta beseda je razširjena v medijskem, političnem, družbenem svetu in tudi med samo našo skupnostjo! Smo pa tudi nekateri iz mlajše in srednje generacije, ki se ne poistovetimo s tem grdim izrazom. Vsi vemo, da ta v angleščini pomeni "neveljaven, nezmožen, nesposoben". Večina nas želi družbo prepričati o nasprotnem! Seveda sem realen, vem, da ta izraz bo še obstajal. Lahko pa ga vseeno začnemo opuščati. No, in kaj si potem, me utegne kdo kar malo jezno nazaj vprašati. Imam veliko zanimanj, sem športnik, ljubitelj tega in onega, če pa me že moraš po tem identificirati, preprosto reci – uporabnik vozička. To je to.