Pred kratkim je pri Založbi Zala izšel roman Tine Vallès z naslovom Spomin na drevo, ki sledi odnosu med enajstletnim dečkom Janom in njegovim dedkom. Dedek Joan doživlja progresivno izgubo spomina, pripoved pa je sestavljena iz kratkih drobcev iz življenja protagonistov, ki nazorno pokažejo na drobne razlike in velike spremembe. Roman je izšel leta 2017 in prejel nagrado Llibres Anagrama, preveden pa je bil že v 18 jezikov. Ob svetovnem mesecu Alzheimerjeve bolezni smo se pogovarjali z avtorico romana Tino Vallès.
Gre za roman o spominu in izgubi spomina, obenem pa tudi o odnosu med dedkom in dečkom; temu se sproti odkrivajo pasti bolezni, ki jim postopoma podlega njegov dedek. Videti je, kot da gre za kriminalko, v kateri deček sproti odkriva simptome bolezni in se z njimi spopada. Kaj je razlog za takšno obliko romana?
Želela sem pisati o tem, kako se gradijo prvi spomini, in o tem, kako se ustvarja naša identiteta. Takoj sem pomislila, da moram za to razložiti odnos med starimi starši in vnuki. Tako sta se pojavila Joan in Jan, dedek in vnuk, in bolezen, vendar ne kot tema, temveč kot sredstvo, ki hkrati pove, kako se gradi spomin in s tem Janova identiteta, medtem ko se spomin in s tem Joanova identiteta razgrajujeta. Jasno mi je bilo, da mora to povedati otroški glas, Janov, ker bi se glas odrasle osebe bolj osredotočil na dramo bolezni in ne bi mogel opisovati Janovega razvoja, ko ta zbira namige, da bi razumel, kaj se dogaja z dedkom. Od tod tudi struktura kratkih poglavij, ki so posvečena posameznim podrobnostim, ki jih Jan opazi.
Roman je napisan na specifičen način: je dovolj preprost za mladostnika, a obenem skriva dovolj pomenskih plasti, da je v osnovi namenjen tudi odraslim. Zdaj je od izida minilo več kot pet let. Kako je z odzivi mlajšega in starejšega bralstva na knjigo?
Sprejem je različen. Mladi se osredotočijo na lik dedka in v njem takoj zagledajo lastne stare starše. Imela sem srečo, da sem se lahko pogovarjala s številnimi mladimi bralci v srednjih šolah, šolah in knjižnicah, in vsi so mi pripovedovali o svojih starih starših. Po drugi strani pa so odrasli pozornejši na celotno družino, na to, kako se vsi soočajo z boleznijo in kako dogajanje razume Jan. Tisti najbolj poglobljen, najbolj "skrit" del vidijo vsi, mladi in stari, a vsak glede na svojo starost in življenjske razmere. Ko sem roman pisala, se mi ni zdelo, da bo zanimal tudi mlado občinstvo, saj gre za "počasen" ali bolje rečeno "umirjen" roman, je pa res, da se z njim lahko poistovetijo tudi mlajši, saj pripoveduje o položaju, ki ga doživljajo mnogi med njimi, torej bolezen starih staršev, in se jih to dotakne.
Joan, Janov dedek, je po poklicu urar. Čas ima v romanu pomembno vlogo. Knjiga je, kot pravite, zelo počasna, posamezni motivi se v njej ves čas ponavljajo in spreminjajo. Kot da bi želeli doseči izkušnje počasne potopitve v tok časa.
Da, čas ima skorajda vlogo dodatnega protagonista knjige. Res je, da dogodki v knjigi tečejo počasi, skorajda obotavljivo, saj Jan iz dneva v dan ugotavlja, kaj se dogaja. Je tudi roman o času, času življenja. Čas na Janovi uri se je komaj dobro začel vrteti, medtem ko bo Joanova ura kmalu prenehala delovati. Je tudi roman o krožnem času, pa o družini in njenih ponavljanjih. Vse to kliče po umirjenem pripovedovanju, z zamikom, ponavljanje, dobro preračunano, pa sem uporabila za označevanje tega ritma. Skoraj urarsko delo je bilo najti ritem tega romana. In tudi sama prihajam iz družine urarjev.
Pri motivu domin in drevesa, ki se ves čas prepletajo s protagonisti romana, gre denimo tudi za nekakšno človeško fluidnost, ki se nam v življenju ves čas podira: kot mladi odraščamo, se spreminjamo, kot starejši zbolimo in se poslavljamo, a drugačni, kot smo nekoč bili ...
Ti motivi so pomembni: vsi temeljijo na vsakdanjih stvareh, a hkrati dobivajo nenamerno poetičen pomen. Pravim, da nehote, ker je Jan le skoraj 11-letni deček, ki želi izvedeti, kaj se dogaja z njegovim dedkom, vendar ima omejen svet in besedni zaklad in se mora za opisovanje novega zateči k slikam, ki nehote postanejo drobne pesniške poteze. In potem je tu še Joan, dedek, ki se prostovoljno igra s slikami, da bi Janu povedal, kaj se dogaja. Pogovori med vnukom in dedkom so polni podob, ponazoritev, saj eden, vnuk, še nima besed, s katerimi bi opisal dogajanje, drugi, dedek, pa raje uporablja druge, manj eksplicitne, da pove, kaj se mu dogaja.
Dandanes otroci niso izpostavljeni težkim tematikam. Lahko bi rekli, da so v svojem otroškem svetu zelo zaščiteni. Še več, odrasli navadno o tem z njimi sploh ne govorimo, čeprav otroci in mladostniki razumejo precej več, kot si mislimo. Kakšna je vaša izkušnja glede tega in kakšen pomen je to imelo za nastanek romana?
Zame je to pomembna tema romana: kako otrokom povemo, kaj se zgodi, ko je to, kar se zgodi, resno in vpliva nanje. Težko je kot odrasel prevzeti to vlogo, saj tudi sami trpimo in naši trenutki z malčki doma postanejo nujna oaza, da vse to lahko prenesemo. Zavedamo se namreč, da bo tisti trenutek, ko bomo o tem povedali otrokom, oaza izginila in da bo to, kar se dogaja doma (bolezen, ločitev itd.), dejansko postalo resnično. Zato včasih predolgo pripovedujemo izmišljene zgodbe svojim otrokom, vnukom ... Ker tudi mi potrebujemo proces sprejemanja in nikoli ne pomislimo, da bi ta proces preživeli z roko v roki z otroki. Vsekakor bi bilo to zelo zanimivo izkusiti; pravzaprav nas lahko otroci spopadanja s temi stvarmi tudi učijo, saj s seboj ne nosijo toliko čustvene prtljage kot odrasli.
Zadnji stavek romana je: “Dedek pravi, da se spomini ne morejo ponoviti.” Pa vendar so spomini del nas. In prav izkušnja dečka Jana kaže nasprotno. Tudi pisatelji se po svoje ukvarjate s spomini; kakšen pomen ima ta za vaše pisanje?
Zato da pišem, je zame spomin prav tako pomemben kot domišljija. Pravzaprav mislim, da sta spomin in domišljija povezana, da ju je napak ločevati, spreminjati v protipomenke; zame sta to dva dela iste stvari, se pravi ustvarjanja. Glede spominov, ki se ne ponavljajo, je bilo pomembno, da je bila to podoba ali ideja, ki je zaključila roman, saj bi se drugače zdelo, da mora Jan postati nova različica Joana, in kar se Jan nauči od svojega dedka, v svojem življenju ne ponavlja, ampak razume. To se mi je že večkrat zgodilo: odvisno od situacije so mi na misel prišle besedne zveze starih staršev ali staršev, ki so mi služile, da ne delam tako kot oni, ampak da vem, da so oni nekaj podobnega doživeli in potem o tem govorili ... To je dediščina, izkušnje starejših, destilirane v besedne zveze, v ideje, da bi lahko zaživele po svoje.
Roman prikazuje zelo osebno zgodbo. Ta je vezana na manjši krog protagonistov. A tudi v svetu opazujemo hitro izgubo zgodovinskega spomina, potvarjanja in želje po spremembah. Je tudi v tem smislu Spomin na drevo sodoben roman?
No, ne vem, ali sem jaz tista, ki bi lahko odgovorila na to vprašanje. Zame sta zgodovinski spomin in družinski spomin različna in hkrati enaka. Zgodovinski spomin bi bil v nekem smislu vsota mnogih individualnih, družinskih spominov. In v tem smislu se zdi, da gremo ravno v smeri ponavljanja nekaterih resnih napak. Izgubljanje izvora izpred oči, njegovo neupoštevanje nas vodi v brezciljno premikanje naprej, saj nihče ne more živeti brez identitete. Zanikati preteklost pomeni zanikati sebe in tisti, ki nam vsiljujejo ta način "življenja" v realnosti, želijo izbrisati naš spomin, našo identiteto.
Roman je bil preveden v številne jezike, pred kratkim tudi v slovenščino. Kako nanj gledate po petih letih?
Da, in to v kar 18 jezikov! No, roman ni več moj. Kot da se je osamosvojil od mene. On ima svoje življenje. In ko lahko, ga spremljam. Spoznala sem, da je tisto, kar sem napisala kot neko zelo drobno, lokalno osebno zgodbo, postala zgodba, ki se bere enako v vseh državah. Doslej sem obiskala Francijo, Italijo in Portugalsko, kjer sem roman tudi predstavljala, in komentarji bralcev so si bili zelo podobni, kar pomeni, da roman presega prostorske in jezikovne omejitve in da so prevajalci očitno zelo dobro opravili svoje delo. Zaradi vsega tega sem zelo srečna.