Slogan letošnjega mednarodnega dneva ozaveščanja o poškodbah hrbtenjače pri nas, ki ga zaznamujemo vsako leto 5. septembra, je: Preprečimo poškodbe hrbtenjače! Kateri pa so najpogostejši vzroki za poškodbe hrbtenjače?
Moram poudariti, da je razlika med tem, koga sprejmejo travmatologi in koga sprejmemo mi. Travmatologi sprejmejo vsakogar po poškodbi hrbtenice, tudi tiste z lažjimi poškodbami hrbtenjače, na rehabilitacijo k nam pa pridejo le najtežje prizadeti, zato je pri nas to število nekoliko manjše.
Glede na statistiko zadnjih sedmih let so na prvem mestu poškodbe zaradi padcev. Vendar to niso visoki padci, temveč padci s stojne višine, se pravi padci, ki se zgodijo doma na preprogi ali zunaj, ko nekomu spodrsne na ravnem ali blagi klančini. Na drugem mestu po številu so prometne nesreče, v katerih se poškodujejo tako vozniki kot sopotniki. Predvsem pa bi poudaril, da imamo v zadnjem času veliko motoristov. Tega nikoli ni bilo. Danes motorista skorajda ne vidite brez čelade, a je padec na hrbet nazaj ali postrani še vedno lahko usoden za hrbtenjačo. Na tretjem mestu so športne poškodbe – te so letos znova v porastu, saj je koronavirusna bolezen stvari nekoliko postavila na glavo. Tako v letih 2020 in 2021 skoraj ni bilo nobene poškodbe, ki bi bila posledica športa. Zdaj pa se njihovo število spet povečuje. Znova smo zaživeli običajno življenje, gibamo se in temu primerno je večja pogostost poškodb zaradi športa. V svoji statistiki poškodb sem posebej ločil poškodbe hrbtenjače pri padcu z lestve, ki se zgodijo doma. Čeprav ves čas opozarjamo, pazite na lestvi, naj jo nekdo pridrži, dobro jo pričvrstite, se kar naprej dogaja, da k nam pridejo poškodovani, ki nam rečejo: "Kar speljala se je!" ali pa "Nazaj sem padel." Tega res ni malo. Na prvem mestu niso več prometne nesreče, ampak nesreče v domačem okolju. Predvsem pa bi rekel, da se poškoduje veliko starejših oseb. Ta starostna meja se pomika navzgor. Ljudje živijo dlje, so aktivnejši, več delajo doma in se tudi pogosteje poškodujejo.
Koliko pacientov s poškodbo hrbtenjače pride na rehabilitacijo v Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije Soča (URI Soča) in ali njihovo število narašča?
Da, žal število letos znova narašča. Letošnji podatek, 33 oseb, ki smo jih do danes sprejeli, je primerljiv z letoma 2020 in 2021, vendar je šele konec avgusta. Jesen bo prinesla nove poškodbe, tako da se bo letošnje leto po številu sprejetih poškodovancev približalo letoma 2018 in 2019, ko smo imeli med 40 in 45 poškodovanih pacientov.
Čemu to pripisujete?
Mislim, da je to naravni zakon statistike. Pri večji količini vključenih oseb v nevarne dejavnosti je pač možnost nesreče večja. Zanesljivo je ta razlika povezana z epidemijo covida 19. In to se res vidi: v letu 2020 in 2021 so se krivulje obrnile navzdol. Imeli smo omejitev gibanja, marsičesa ni bilo mogoče početi. Ljudje so se več zadrževali doma in delali na daljavo. Tako se število poškodb doma, padcev z lestve in podobno, med epidemijo ni bistveno spremenilo, medtem ko tako rekoč nismo imeli poškodb hrbtenjače zaradi športa.
Je morda vzrok za naraščanje števila poškodb tudi to, da je premalo ozaveščanja o nevarnostih poškodb hrbtenjače?
Mislim, da je ozaveščanja vsekakor premalo. Recimo akcija Ne skači v vodo, če se ne prepričaš o njeni globini poteka že vrsto let. Akcijo so sprožili na otroškem oddelku, vendar smo bili mi tisti, ki smo na oddelek za odrasle v enem letu sprejeli pet pacientov. Od teh so bili trije 14-letniki, ki so se na različnih koncih Slovenije poškodovali pri skoku v vodo. Takrat se je akcija razširila na osnovne šole. Ampak to je le eden izmed segmentov in sploh ne največji problem, če smo odkriti. Premalo se poudarja nevarnost pri nekaterih dejavnostih, sploh ko pridejo novosti. Prišla so električna kolesa, ki so izredno hitra, okorna, težka. Prišli so električni skiroji, ki so z mojega vidika izjemno nevarni. Ampak čas nas je povozil. Tako kot telefoniranje v vozilu in pisanje SMS-sporočil: nihče na to ni bil pripravljen, in tako so električni skiroji prišli na ceste, ne da bi se na to prej pripravili, ozavestili in postavili stroge omejitve. Zdaj pa je to ušlo, ta duh je ušel iz steklenice. In samo čakamo, kdaj bodo nastale take hude poškodbe. Si predstavljate, da vas izza ovinka preseneti voznik skiroja s hitrostjo 25 km/h? To je lahko usodno. Podobno je z novimi športi, kot je denimo kajtanje. Včasih smo imeli jadralne zmaje, tega ni več, jadralni padalci pa so stalnica. Vsako leto sprejmemo vsaj enega jadralnega padalca – poškoduje se jih sicer več, a vsaj eden pride k nam. Pa se ta šport kljub temu še vedno prakticira. Morda bi kdo rekel, saj je samo eden, to ni veliko, ampak veste, čisto vsak šteje. O tem se premalo govori. Ko pridejo nove tehnologije, se je treba o njih pogovoriti, doma s starši, v šolah, v javnosti. V tujini imajo kratke filmčke, s katerimi opozarjajo na nevarnosti, ne vem, zakaj tega pri nas ni.
Večina ljudi si ne predstavlja, kaj pomeni rehabilitacija pacientov, ki pridejo na vaš oddelek. Kako dolgo traja rehabilitacija in koliko stane?
Poškodba hrbtenjače običajno povzroči paraplegijo ali tetraplegijo ter s tem povezano paralizo bodisi spodnjega dela telesa ali celotnega telesa z motnjami delovanja številnih notranjih organov. To prinaša številne telesne, duševne, socialne, spolne in poklicne posledice za poškodovanca, zato proces rehabilitacije zahteva sodelovanje celotnega tima strokovnjakov – zdravnikov, fizioterapevtov, delovnih terapevtov, psihologov, socialnih delavcev in strokovnjakov zdravstvene nege. Rehabilitacija osebe s težkimi poškodbami hrbtenjače se začne na travmatologiji in se nadaljuje na intenzivnem in navadnem oddelku ter potem še nekaj mesecev pri nas. Potem so tu še vsi pripomočki, ki jih oseba dobi. Vsi ti stroški lahko dosežejo tudi milijon evrov.
Poškodovano osebo učimo osnovnih stvari, kako se obleči, kako se presesti iz vozička. Ko pridemo do faze, v kateri se oseba maksimalno osamosvoji, povabimo še svojce in jih podučimo, kako lahko pomagajo. Vedeti morate, da je treba prilagoditi tudi stanovanje. Toda kdaj je nekdo popolnoma rehabilitiran, je odvisno od tega, kakšna je oseba. Niso vsi enaki, nekateri to sprejmejo lažje, drugi težje. Pomembno je tudi, ali imajo družino ali ne, kje živijo – je to središče mesta ali vas sredi hribov. Ne nazadnje je rehabilitacija odvisna tudi od finančnega stanja osebe, kajti vsega se tudi ne da dobiti na recept. Tu so na primer ogromni stroški za prilagoditev doma – dvigala, klančine, prilagojen osebni avtomobil.
Kdaj torej lahko rečemo, da je oseba po poškodbi hrbtenjače rehabilitirana?
Američani pravijo, da je rehabilitiran tisti, ki plačuje davke, torej kdor dela. In to je tudi naš cilj: da bi se naši pacienti vrnili v službo. A le nekaj srečnežev je, ki se jim je uspelo zaposliti in delati. Se pa stvari spreminjajo na bolje, pred 27 leti je bilo veliko težje, takrat so ljudi na vozičku obravnavali kot nesposobne za delo. Je pa res, da je veliko odvisno tudi od tega, kaj si po poklicu oziroma kje si delal pred nesrečo. Problem je izobrazba. Tisti z visoko stopnjo izobrazbe po navadi nimajo težav. Covid nam je pokazal, da lahko delamo tudi od doma, to je za ljudi, ki uporabljajo invalidski voziček, zelo ugodno.
Kaj se je v vaši 40-letni karieri na področju rehabilitacije spremenilo in kaj bi se še moralo spremeniti?
Na začetku je bilo malo manj pacientov in smo se jim lahko bolj posvetili. Žal smo še vedno edini oddelek v državi, to se ni spremenilo. Kapaciteta oddelka je še vedno premajhna za vse, ki bi nas potrebovali. Seveda pa so se v teh letih nekatere stvari spremenile na bolje. Skrajšali smo ležalno dobo pacientov, povečali smo število terapevtov, na voljo imamo bistveno boljše pripomočke kot nekoč. Država financira veliko pripomočkov, tudi večji del predelave osebnega vozila. Ne financira pa predelav doma, kamor spada tudi vgradnja dvigala, za kar imajo v tujini posebna zavarovanja. V skandinavskih državah, na Nizozemskem in v Nemčiji država tem ljudem financira predelave doma, ki jih potrebujejo za normalno življenje, tako da bi rekel, da je na tem področju še ogromno prostora za izboljšave. Kot primer dobre prakse bi omenil Švico, kjer se lahko posebej zavaruješ proti poškodbi hrbtenjače. Eden najbolj priznanih evropskih centrov za rehabilitacijo je v Notwillu v Švici, in če si zavarovan, lahko izbereš, da se boš tam rehabilitiral. Prav tako dobiš denar za prilagoditev svojega domačega okolja. Pred leti smo spraševali, kako drago je tako zavarovanje, in če se prav spomnim, so nam rekli, da znaša okoli 50 evrov na mesec. Pri nas se seveda takšno zavarovanje zavarovalnicam ne izplača, ker smo tako majhna država. Vseeno pa menim, da bi morali razmisliti o tem, da bi postavili meje pri določenih športih. Tisti, ki odhajajo v hribe brez ustrezne opreme in neprimerno obuti ali pa se med nevihto zavestno podajo na Triglav, bi morali rehabilitacijo plačati sami. Je pa težko postaviti meje, vendar bi jih morali, saj ima tudi solidarnost svoje meje. Če jih ne postavimo, se lahko zgodi, da nam bo zmanjkalo denarja.