Kako lahko stopa tako suvereno skoraj brez navodil? Zakaj se je odločil prehoditi Slovensko planinsko pot? Kaj mu pomenijo ti pohodi in vzponi? Vse to sem ga želela vprašati, a ni bilo časa. Ob svetovnem dnevu bele palice pa si ga je vzel in mi odgovoril na ta in še mnoga druga vprašanja, seveda skupaj z Marjanom Bogatajem, ki je glavni »krivec« za Jožkovo spretnost pri hoji.
Jožko živi v Mačah pri Preddvoru, je četrti od šestih otrok in slep od rojstva. Z operacijami so mu v otroštvu nekaj vida začasno povrnili, a je v najstniških letih zaradi napredujočega glavkoma popolnoma oslepel. Kljub izgubi vida je končal Škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani in je trenutno redno zaposlen v kontaktnem centru Gorenjske banke, kamor se vsak dan odpravi z avtobusom. Je popolnoma samostojen, njegova najljubša prostočasna dejavnost pa je poleg branja in petja pohodništvo.
Kako se je začela vajina skupna pohodniška pot?
Marjan: Jožka sem spoznal obenem s svojo ženo, ki je njegova sestrična. Takrat je bil star 12 let. Spomnim se, da sem mu takrat pomagal z namestitvijo brajeve vrstice na računalnik.
Jožko: Takrat sem imel še nekaj ostanka vida, tako sem lahko tedaj tudi smučal in vozil kolo. Še danes mi to zelo pomaga, saj si vse lažje predstavljam.
Marjan: Potem je šel Jožko v srednjo šolo, jaz sem si ustvaril družino in se nekaj časa nisva srečevala. Nato pa je zvedavi fantiček odrasel in smo se začeli znova malo več družiti. Začeli smo razmišljati, kaj bi Jožko lahko počel. Pred šestimi leti pa smo organizirali dvodnevni pohod na Kališče in Jožko je izrazil željo, da bi šel tudi on z nami. Ker je bilo v skupini kar nekaj otrok, sem vedel, da bomo šli počasi, zato sem pomislil: Zakaj pa ga ne bi vzeli s seboj?
In kako se spominjata tega prvega vzpona na Kališče?
Marjan: Spomnim se, da sem bil zelo zaskrbljen. Spraševal sem se, kako bova to izpeljala, kaj če se kam zapleteva, kaj če Jožko pade, kako bomo prišli nazaj dol?
Jožko: Jaz imam popolnoma drugačne spomine. Zame je bila tista prva pot na Kališče predvsem zelo dolga, mislil sem, da se ne bo nikoli končala. Pod mano so ljudje kar nalagali vse tiste stopnice, pa korenine, nalagali in nalagali so jih brez kraja in konca, kot bi jim bilo to v resnično veselje. (smeh) Hočem reči, da sem bil takrat brez kondicije, brez tehničnega znanja, kako je hoditi v hribe. In bilo je res zahtevno.
Marjan: Drugi dan sva se odcepila od skupine, ki se je povzpela na Storžič, midva pa sva šla po drugi poti navzdol. To je bila dobra odločitev, ker sva bila sama in sva imela mir.
Jožko: Drugi dan imam tudi jaz v lepem spominu, predvsem pa se spominjam naslednjega tedna, kako sem zdravil žulje in kako so me noge začele boleti šele takrat, ko sem se umiril. (smeh)
Na Storžič sta hodila tako, da se je Jožko držal Marjana za nahrbtnik. Med potjo smo se pogovarjali, navodil Jožko praktično ni potreboval. Verjetno sprva ni bilo tako?
Jožko: Kar se tiče držanja za nahrbtnik, je že od prvega pohoda tako. Vedel sem, da mora biti Marjan pred menoj in nekako sem tudi vedel, da bo roka tisti medij, ki me bo usmerjal. Opisovanja pa je bilo na začetku veliko več.
Marjan: Ves čas sem razmišljal, kako bi mu čim bolj opisal pot, dal čim več podatkov, in zdi se mi, da sem ves čas opisoval, stopnica, srednja, majhna, visoka korenina, levo, desno, skala – samo to je bilo, na začetku nisva govorila o lepotah narave, ki naju obdaja, samo navodila.
Če prav razumem, je bila ta prva pot za oba precej naporna in zahtevna. Toda kljub temu sta se odločila iti še drugič in tretjič in to še danes traja. Kaj vaju je gnalo naprej?
Marjan: Če se vrnem na tisti prvi pohod, ki je mene zelo skrbel, saj je bil precej zahteven: spomnim se, da sem takrat veliko razmišljal tudi o tem, kaj si bodo mislil drugi pohodniki, ki jih bova srečala. Verjetno je to tudi eden izmed razlogov, da nisva šla na Storžič, ampak po drugi poti. Nisem si želel, da bi bila pod drobnogledom. In ves čas sem se spraševal, ali delam prav. Skratka, kup dilem. Ampak ko sva pot prehodila in sem ugotovil, da je šlo, da je možno, da drug za drugega nisva moteča, sem se počutil izjemno. Lahko rečem, da sem bil prav ponosen na naju.
Jožko: In nato sva začela ob koncih tedna redno hoditi na Jakoba.
Marjan: Očitno si rekel, da bi šel še na Jakoba, in potem ti je postalo všeč hoditi v hribe.
Jožko: Žulji so se pozdravili in pozabil sem, kako težko je bilo prvič. (smeh) Leta 2018 je Marjan je dobil »stotko« (stokrat se je povzpel na Jakoba), jaz sem dobil enaintridesetico, leto zatem pa sva oba dobila »stotko«.
Marjan: In tako sva se uskladila, postala sva tandem in meni ni bilo treba več dajati kaj dosti navodil.
Jožko: Zdaj znam pot na Jakoba že skoraj na pamet, kljub temu pa si ne upam iti sam gor. Vendar sem šel tudi z drugimi spremljevalci in moram povedati, da je bilo njih vedno bolj strah kot mene. (smeh) Marjan me je dobro vzgojil, dobro naučil.
Marjan, omenili ste predsodke drugih pohodnikov. Sta doživela kakšno neprijetno izkušnjo?
Marjan: Tu v okolici naju ljudje poznajo, tu nikoli ni bilo težav. Pa tudi drugje nisva doživela negativnih komentarjev, prej nasprotno, veliko ljudi naju je pohvalilo, zato sva verjetno postala samozavestnejša. Seveda pa sem slišal, da se nekateri, ko vidijo, da slepi hodijo v gore, zgražajo v smislu: Kaj pa lezejo sem gor, kaj pa, če se kaj zgodi, in podobno. Veliko je bilo podobnih komentarjev, ko smo šli letos na Triglav, a smo zdaj že tako utrjeni, da se ne oziramo nanje. Jaz bi si z Jožkom upal iti povsod.
Ne nazadnje sta bila že dvakrat skupaj na Triglavu.
Marjan: Gre za zaupanje, da veš, da se tisti, ki ga spremljaš, ne bo spustil, če mu rečeš, naj se drži. In da bo upošteval vsa tvoja navodila, ne pa delal nekaj po svoje.
Jožko: Zaupanje je dvosmerno. Ker če Marjan reče, desno, skala, računam, da je desno skala. Seveda bo velik problem, če bi bila skala na levi strani, jaz pa bi se naslonil na desno.
Leta 2020 sta se pridružila Odboru inPlaninec in projektu Slepi in slabovidni osvajajo Slovensko planinsko pot. Gre za zelo zahtevno pot, ki obsega 616,4 km in 21 najzahtevnejših vrhov. Zakaj ste se odločili za tako zahteven podvig?
Jožko: Predvsem nisem niti razmišljal o tem, ali je zahtevno ali ni, ker če bi o tem razmišljal, se v to sploh ne bi podal. Zgodilo se je zelo spontano. Ravno ko smo se vrnili z mojega prvega pohoda na Triglav in smo bili vsi evforični, se je pojavil ta projekt inPlaninca – Slepi in slabovidni osvajajo gore. Bil sem tako rekoč brez izzivov in zdela se je odlična priložnost.
Marjan: Jaz sem transverzalo prehodil že pred 25 leti in sem imel v glavi, da jo bom še enkrat ponovil. To je bila enkratna priložnost, saj je inPlaninec vse organiziral in smo se zgolj priključili. Veliko vrhov smo osvojili tudi v lastni režiji, saj je med epidemijo projekt zastal.
Najpogostejšo vprašanje, ki sem ga postavila tudi drugim slepim, ki hodijo v gore, je: Zakaj hodite v hribe, če ne vidite razgledov?
Jožko: To je zelo težko vprašanje, ker ima odgovor zelo veliko plasti in vsak bo drugače odgovoril. Že moj odgovor ni enoznačen. Ob Marjanovih odgovorih doživljam lepo okolico. Hoja v gore me umiri, prizemlji, ne vem, pridem bolj v stik z naravo, počutim se dobro, ker nekaj naredim zase. Enostavno me hoja v hribe izpolnjuje. Tudi fizičen napor in to, da dosežeš cilj, je neka osebna zmaga. Končni cilj je pravzaprav češnja na torti, v veliko večji užitek mi je sama pot. Na vrhu namreč nisem nikoli popolnoma sproščen, saj vem, da me čaka še spust, ki je veliko bolj zahteven kot vzpon. Med planinarjenjem odvržem ves balast, pozabim na skrbi in se potem lažje spopadam z vsemi težavami v življenju.
Ko smo že pri težavah, slepi in slabovidni se spopadate s precejšnjimi. Če jih naštejem le nekaj: diskriminacija pri zaposlovanju, predolgo se čaka na pse vodnike, še vedno je težko priti do učnih gradiv za šolanje v rednih programih, manj kot 5 odstotkov spletnih strani je dostopnih. Kaj po vašem mnenju najbolj kliče po spremembah?
Jožko: Ena grešna misel pri sebi. Zakaj? Ker so nam ljudje, kljub vsemu, kar ste našteli, tudi že precej prišli nasproti. Slepi bomo morali tudi sami pri sebi marsikaj spremeniti, ker poznam ogromno ljudi, ki tehnologije, ki nam že precej omogoča, ne uporabljajo in se raje zanašajo na pomoč drugih. Če bi moral povedati, kaj bi meni olajšalo življenje, je zagotovo boljša infrastruktura, pogostejši javni prevoz, več zvočnih semaforjev v Kranju – Ljubljana je recimo s tem kar dobro pokrita. Še vedno pa sem prepričan, da moramo najprej začeti pri sebi. Res je, da je veliko spletnih strani nedostopnih, ampak veliko slepih ima težave tudi na dostopnih straneh, ker ne obvladajo pripomočkov, ki so jim na voljo. Pri slepih pogrešam več samoiniciativnosti.
Marjan: Podobno bomo morali pri sebi začeti tudi vsi drugi. Tudi jaz sem pred šestimi leti razmišljal drugače kot danes. Ko sem se začel izobraževati za spremljevalca slepih in slabovidnih v hribih in začel z njimi hoditi na inkluzivne pohode, sem začel spoznavati tudi osebe s posebnimi potrebami, pa tudi gluhe in naglušne. In bolj ko sem bil v stiku z njimi, bolj sem jih začel dojemati kot enakopravne. Strah pred drugačnostjo je izginil, vsakega se razveselim in ga jemljem kot sebi enakega. Če smo vsi skupaj, smo kot družba bogatejši in ključ do enakopravnejše družbe je po mojem mnenju sprememba v mišljenju ljudi. Ta sprememba pa se lahko zgodi le, če bomo skupaj, če se bomo vsi družili in se spoznali. Le tako lahko izginejo strah in predsodki.
In kateri podvig načrtujeta zdaj?
Marjan: Že med epidemijo koronavirusne bolezni sva zaradi zaprtja občin začela teči. K teku je Jožka spodbudil slepi maratonec Sandi Novak, ki sva ga spoznala pri prvem vzponu na Triglav. Jožka je predstavil trenerju Romanu Kejžarju, ki je bil mnenja, da ima Jožko potencial za tek. Tako sva začela teči s pomočjo elastike, ki jo drživa vsak na enem koncu, ko tečeva drug ob drugem.
Jožko: To sicer ni čisto po pravilih, a nama tako najbolj ustreza. Leta 2020 sva v vsem letu pretekla 1000 kilometrov in se prijavila na Ljubljanski maraton, a je žal odpadel. Tako bova svojo željo uresničila na letošnjem Ljubljanskem maratonu, kjer bova tekla 10 kilometrov. Najin cilj je predvsem uživati med tekom.