V svoji novi rezidenci me je veleposlanica Victoria Jane Harrison sprejela v družbi svojega psa vodnika Otta, ljubkega mešanca med zlatim prinašalcem in labradorko, ki je, kot je povedala, vedno ob njej. Tako je tudi Otto malo zaslužen za to, da sta prišla k nam. »Eden od pogojev za mesto mojega službovanja je bil, da je država prijazna psom vodnikom,« je pojasnila. Kako dostopna je Slovenija slepim in slabovidnim, kako inkluzivna in strpna je slovenska družba in zakaj je včasih odnos družbe do invalidov pomembnejši od urejene zakonodaje na tem področju, je le nekaj tem, ki sva jih odprli. Najin pogovor je sicer potekal v angleščini, vendar veleposlanica odlično govori tudi slovensko.
Vaša slovenščina je izjemna, pravilno uporabljate sklanjatve in celo dvojino. Kako dolgo ste potrebovali, da ste se tako dobro naučili slovenskega jezika?
Učila sem se približno eno leto, vendar zelo intenzivno. Britansko ministrstvo za zunanje zadeve deluje tako, da imamo leto dni pred nastopom funkcije redno jezikovno usposabljanje. To pomeni, da sem imela tri ure individualnega pouka na dan in potem še ogromno domačih nalog.
Ker ste prva veleposlanica z invalidnostjo v Sloveniji, vas prosim, da nam poveste nekaj več o svoji slepoti. Rodili ste se z zdravim vidom. V najstniških letih se vam je vid začel slabšati in do konca študija ste popolnoma oslepeli. Kaj je bil vzrok?
Pri treh letih sem zbolela za juvenilnim artritisom v kolenu. Pri tej avtoimunski bolezni lahko pride do zapletov, ki prizadenejo tudi oči. To se je pri meni zgodilo, ko sem bila stara pet let. Takrat še ni bilo bioloških zdravil, kot je metotreksat, ki jih imamo zdaj, zato sem prestala številne operacije in druge oblike zdravljenja, ki so bile žal neuspešne. Tako se mi je vid sčasoma slabšal, a v osnovni in srednji šoli je še nekako šlo. Šele ko sem doštudirala, sem si priznala, da imam težave. Takrat sem videla le še malo svetlobe, zaznavala sem nekaj barv, v nekaj letih po študiju pa sem popolnoma oslepela.
Kljub izgubi vida ste se odločili za diplomacijo. Od kod ljubezen do tega področja?
Že pri 13 letih sem si želela postati diplomatka. Navdihnil me je padec berlinskega zidu, ki sem ga z očetom spremljala po televiziji. Takrat sem očeta vprašala, kaj počnejo diplomati. Nisem razumela vsega, kar mi je takrat pojasnil, razumela pa sem, da je diplomat nekdo, ki je plačan, da se uči tujih jezikov in potuje po svetu. Kaj je lepšega? (smeh) Fascinirale in strašile so me vojne, ki so divjale okoli nas, in vedno sem razmišljala o tem, kako jih ustaviti oziroma kako vzpostaviti mir v svetu.
In zato ste se odločili za študij ruščine na univerzi v Nottinghamu, kjer ste se prvič srečali tudi s slovenskim jezikom?
Res je. V Združenem kraljestvu je pot do tega, da postaneš diplomat, takšna, da lahko študiraš kar koli, nato pa se prijaviš na zunanje ministrstvo in tam z usposabljanjem pridobiš diplomatska znanja.
Posebnost univerze v Nottinghamu je, da je bila edina univerza, ki je imela povezave s Slovenijo. Tako smo imeli na oddelku za ruščino predavateljico iz Slovenije, ki me je dve leti učila slovenščino, ki sem jo izbrala za drugi jezik.
Študirali ste v inkluziji. Kako so vas sprejeli profesorji in študentje na fakulteti?
Na fakulteti mi je bilo v resnici veliko lažje kot v srednji šoli, kjer sem bila edina oseba z okvaro vida. Poleg mene je bila tam samo še ena oseba z invalidnostjo, ki je bila gibalno ovirana, tako da sem bila po svoje čudakinja. Ko sem začela študirati, je angleška vlada zagotovila sredstva za opremo, ki sem jo potrebovala – leče za povečave besedil –, profesorji in sošolci pa so bili resnično vključujoči. Nisem se počutila drugačno, saj so mi vedno zagotovili vso pomoč, ki sem jo potrebovala. Omogočili so mi tudi, da sem celotno tretje leto študija preživela v Rusiji. Po vrnitvi se je moje stanje močno poslabšalo, zato sem morala en semester izpustiti. V tem času sem se naučila Braillove pisave, uporabe bele palice in vsega drugega ter se potem vrnila v zadnji letnik. Znova so mi zagotovili sredstva za nakup dodatne opreme. Lahko rečem, da je bila moja univerza kar se da vključujoča.
Na poklicni poti pa ste naleteli na kar nekaj težav. Vaša karierna pot se je, če se ne motim, začela na britanskem ministrstvu za zunanje zadeve, kjer ste bili prva slepa oseba, ki so jo zaposlili.
Res je. Mislim, da sem bila po izkušnji na fakulteti tudi malce razvajena, ker so bili tam vsi tako strpni in vključujoči. V času, ko sem se učila Braillove pisave in drugih veščin, sem se prijavila na razpis ministrstva za zunanje zadeve za dodiplomske študente, ki je omogočal, da del poletja preživijo kot pripravniki na veleposlaništvu v tujini. Izpolnila sem prijavni obrazec, ki ni vseboval vprašanj o invalidnosti. Očeta sem vprašala, ali meni, da bi morala omeniti, da ne vidim dobro. Odvrnil je z vprašanjem: So te mar vprašali, ali vidiš dobro? In tako sem oddala prijavo. Čez čas so me poklicali in mi ponudili dvomesečno službo v Moskvi. Takrat sem jim povedala, da sem registrirana kot slepa oseba, in na drugi strani linije je nastal dolg premor. Sledilo je pojasnilo, da v zunanjem uradu nimajo slepih ljudi in da verjetno ne bom mogla iti. To pojasnilo je v meni nekaj premaknilo, in kot strela z jasnega sem rekla: "Ampak pravkar ste dejali, da je moja vloga res dobra in da sem najboljša izbira za to službo." Z gospo sva se poslovili v smislu, da mora preveriti zadeve, saj ni prepričana, kako in kaj. Naslednji dan sem o vsem skupaj obvestila svojo univerzo, tam pa so mi povedali, da me ščiti nov zakon, ki prepoveduje diskriminacijo invalidov, in me morajo sprejeti. In res, po številnih sestankih so me z zunanjega ministrstva obvestili, da grem lahko v Moskvo.
Po končanem študiju ste se kot prva slepa oseba tudi zaposlili na ministrstvu za zunanje zadeve, kajne?
Spomnim se, da sem pred prijavo na to delovno mesto govorila s človekom, ki je bil na zelo visokem položaju na zunanjem ministrstvu, saj nisem vedela, ali sem dovolj dobra. Odvrnil je: "To lahko izveš le tako, da se prijaviš." In tako sem se prijavila, opravila vse teste in bila sprejeta. Šele ko sem se zaposlila, sem izvedela, da sem prva slepa oseba, ki so jo zaposlili na zunanjem ministrstvu.
Koliko oseb z invalidnostjo pa je zaposlenih na ministrstvu za zunanje zadeve VB danes?
Mislim, da je na zunanjih ministrstvih Velike Britanije in Commonwealtha trenutno zaposlenih okoli 15 odstotkov invalidov. Vendar govorim o najrazličnejših profilih ljudi, ne zgolj diplomatih. In večinoma gre za dolgotrajne zdravstvene težave, zelo malo je gibalno in senzorno oviranih oseb.
Kaj pa med diplomati, veste za kakšnega z invalidnostjo? Ste vi edina slepa diplomatka na svetu?
Na našem ministrstvu sem zagotovo edina slepa oseba, ki je bila napotena v tujino. Mislim pa, da je bila na misiji v tujini še ena slepa oseba, ki je imela psa vodnika. Ni nas prav veliko. Sem pa ravno danes govorila z avstralskim ministrstvom za zunanje zadeve in izvedela, da imajo na podiplomskem študiju slepega študenta, ki se usposablja za diplomata.
Nekje sem prebrala, da so vam iz ene od držav, kamor ste želeli, odgovorili: "Ta oseba mora govoriti jezik države – in očitno se ga ne bo mogla naučiti." S tem so mislili, da se ga ne boste mogli naučiti, ker ste slepi. Kako težko je bilo to za vas? Imate občutek, da ste se morali dokazovati bolj kot drugi?
Lahko rečem, da so večinoma razumeli moje potrebe. Nekateri so bili zadovoljni, ker so lahko rekli: "Oh, v našem programu za diplomate imamo invalida." Večinoma so bili zelo prijazni do mene, seveda pa so bili tudi izzivi. Pričakovanja ljudi do mene so bila zelo nizka. Nekateri so menili, da sem sposobna kot drugi, spet drugi so od mene pričakovali, da bom hvaležna, da sploh imam službo, pa čeprav nisem imela dostopa do računalnika. (smeh) Zato so moje zahteve po dodatni programski opremi dojemali, kot da ves čas nekaj zahtevam. Nekateri so menili, da ne potrebujem dodatne pomoči, in govorili nesramne opazke o invalidih, a to so bili starejši ljudje, ki v karieri niso imeli stika z invalidi.
Med diplomatsko kariero ste bili najprej napoteni v Helsinke. Kako so vas tam sprejeli?
Bilo je nekaj nerodnosti, saj v nasprotju z drugimi diplomati nisem mogla izbrati države, v katero si želim iti. Bodisi so rekli, da mesto ni primerno za slepe in slabovidne, bodisi da nimajo potrebnih prilagoditev. In tako so mi določili Finsko, kjer so četrtino leta pločniki prekriti z ledom in je res težko hoditi naokoli. (smeh) Ampak sem vseeno uživala. Finska ima namreč enega izmed najobsežnejših programov socialnega varstva in pomoč invalidom je v tej državi zelo dobro organizirana. So pa ljudje manj ustrežljivi. V trgovini sem, tako kot to naredim v Združenem kraljestvu, prosila za pomoč pri nakupovanju, pa so mi rekli, da mi lahko pomaga osebni asistent, in se čudili, zakaj ga nimam. Ko sem jim povedala, da ga ne želim, so mi pojasnili, da ni njihova naloga, da mi pomagajo. Sistem je bil popolnoma drugačen kot v VB, kljub temu pa je omogočal zelo dobro podporo invalidom.
Verjetno je bilo v Sarajevu, kamor ste bili napoteni po Finski, drugače?
V Sarajevu se je moral sistem pomoči invalidom, zlasti amputirancem, po vojni zelo hitro razviti. In čeprav ni bil zelo dober, so predvsem ljudje izjemno prijazni do invalidov. Če me je tam videl taksist, je nemudoma prišel do mene in mi pomagal, podobno je bilo v trgovini, tam so ljudje res neverjetni.
Nekaj je torej občutljivost družbe, ki zaznava potrebe invalidov in priskoči na pomoč, drugo je podpora države. Kaj je pomembnejše?
Oboje. Zakaj oboje? Če odraščaš z invalidnostjo, si želiš imeti sistem, ki te bo podpiral pri izobraževanju in zaposlovanju. Ob tem pa potrebuješ tudi ljudi, ki te razumejo in te podpirajo. Mislim, da so me na Finskem ljudje zelo podpirali pri mojem delu, v Sarajevu pa sem vedno vedela, da bom dobila pomoč.
Zdaj ste v Sloveniji, je bila to vaša želja in izbira?
Absolutno. V Slovenijo sem želela priti iz več razlogov. Slovenija je pomemben del srednje Evrope in ima zelo zanimivo zgodovino, jezika sem se nekoč že učila in je prijazna do psov vodnikov – to je bil namreč eden od pomembnih pogojev. Poleg tega je do Slovenije iz VB razmeroma kratek let. Slovenija je bila, kljub temu da lahko na seznam napišemo več različnih držav, moja edina želja.
Rekli ste, da se v Ljubljani počutite kot doma, in poudarili, kako zelo vključujoča in podporna je ekipa na veleposlaništvu: "Čutim, da sem tukaj lahko res to, kar sem. Odprta o svoji invalidnosti in omejitvah, a obkrožena z ljudmi, ki so velika podpora." Kako pa ocenjujete dostopnost za slepe in slabovidne v Sloveniji?
Všeč mi je, da so ljudje zelo odprti in prijazni ter ponosni na svojo državo. Ljubljana je majhno mesto in zelo blizu naravi, kar je všeč tudi Ottu. Kar se tiče dostopnosti, opažam, da ima vsaka država drugačen pristop. V Londonu, ki sem ga najbolj navajena, so taktilne oznake pri vsakem prehodu za pešce standard, prav tako imajo vsi prehodi semaforje, ki so dostopni slepim in slabovidnim. Če semafor na križišču ni opremljen z zvokom, ima vrteči se stožec, ki kaže, kdaj je prehod ceste varen. Vsi naši vlaki, podzemna železnica in avtobusi napovedujejo naslednjo postajo. V Ljubljani sem se navadila, da vsi prehodi za pešce nimajo taktilnih oznak, privajam se na dejstvo, da je tu manj prometa, kar pomeni, da imam manj pomoči pri ugotavljanju, v kateri smeri se premikam. Najtežje pa se mi je navaditi na kolesarje, saj moraš, da prideš do katerega koli prehoda za pešce, prečkati kolesarski pas. To je zame res izziv, saj sem navajena, da so območja za pešce namenjena izključno pešcem. V Ljubljani pa območje za pešce pomeni, da tam ni avtomobilov. Tako sem že imela trčenje s kolesarjem, a se je na srečo končalo zgolj z blažjim udarcem.
Kaj pa Otto, je že usvojil vajine poti po Ljubljani?
Z Ottom, ki je moj drugi pes vodnik, sva skupaj od lanskega septembra. Otto je bil zelo skrbno izbran, saj je bilo jasno, da bo odšel z menoj v tujino. Otto je pes, ki je naučen potovati z letalom in drugimi prevoznimi sredstvi ter prilagajanja novim krajem. Aprila je za nekaj dni prišel trener iz Anglije in skupaj z nama prehodil najine najpogostejše poti. Najbolj strašljiva se mi zdi Slovenska cesta, ki je popolnoma ravna. Tam nikoli ne vem, ali hodim po pločniku ali po cesti.
Čeprav je opremljena s taktilnimi oznakami?
Te so primerne le, če uporabljaš dolgo belo palico, drugače jim ne morete slediti. Nikakor pa ni primerna za nas, ki uporabljamo pse vodnike – ti so naučeni voditi okoli ovir.
Kaj pa javni prevoz in taksiji, so dostopni?
Zelo sem navdušena nad tem, kako dostopne so stvari. V začetku novembra sva se z Ottom odpravila z vlakom v Celje. 48 ur prej sem se najavila Slovenskim železnicam in na postaji me je nekdo pričakal. Prav tako me je nekdo dočakal na postaji v Celju. Me je pa presenetilo, da na vlaku ni bilo zvočnih obvestil o tem, kje smo. Pomagala sem si z zemljevidom na telefonu, sicer pa se mi je zdela tudi železniška postaja v Celju zelo dostopna.
Menite, da je slovenska družba vključujoča do oseb z invalidnostjo? Osebe z invalidnostjo pri nas namreč večkrat poudarjajo, da imajo pravice zgolj na papirju, v praksi pa so jim velikokrat kršene.
Osebno menim, da je slovenska družba vključujoča. Na nekaterih področjih še bolj kot Združeno kraljestvo, ki je tudi zelo vključujoče. Tukaj se počutim zelo dobrodošlo in ljudje me zelo podpirajo. Ko sem predsednici države Nataši Pirc Musar izročila poverilna pisma, je pobožala Otta in rekla: "Vas lahko vodim do svoje ekipe?" Kako neverjetno! Takrat sem vedela, da sem v zelo vključujoči družbi in tudi, da so tu ljudje bolj odprti kot v Združenem kraljestvu.
Glede na to, da je danes mednarodni dan invalidov, kaj bi sporočili slepim in slabovidnim v Sloveniji?
Pomislite na svojo okvaro vida, ki vam povzroča nekatere omejitve in otežuje kakšne stvari. A razmislite tudi o tem, da imate zaradi nje super moči. Če ste slepi, imate verjetno briljanten spomin, neverjetne sposobnosti reševanja težav, ker morate ves čas razmišljati, kako premagati ovire. Ste veliko več kot vaša invalidnost. Sem velika zagovornica pristopa "nič o nas brez nas", zato se ne bojte spregovoriti. Le tako lahko postanete del sprememb v družbi in le tako lahko družba postane bolj vključujoča.