Obiskovalce je v tretjem nadstropju avle na URI Soča pozdravila predstojnica oddelka za rehabilitacijo pacientov z okvaro hrbtenjače dr. Ana Saksida in poudarila, da je zelo vesela ponovnega obiska dolgoletnih pacientov, ki svoje dejavnosti predstavljajo sedanjim pacientom na oddelku in jim s tem pokažejo možnost udejstvovanja v umetnosti. Zbrane je nagovorila tudi predsednica Društva paraplegikov ljubljanske pokrajine Mirjam Kanalec, ki je s finančno pomočjo Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti (JSKD) prvič organiziralo takšen dogodek na URI Soča. "Naše društvo je eno izmed devetih lokalnih društev Zveze paraplegikov, delujemo v osemintridesetih občinah in vključujemo 346 članov. Izvajamo osem posebnih socialnih programov, od prevozov, športa, interesnih in kulturnih dejavnosti, kar je tudi del današnjega dne," je povedala Kanalčeva. Direktor Uri Soča Roman Jakič je izrazil dobrodošlico in povedal, da je povezovanje stroke in umetnosti tudi mednarodno priznano kot zelo dober doprinos k rehabilitaciji pacientov. "To sodelovanje v URI Soča poteka že desetletja, letos praznujemo sedemdeseto obletnico in v vseh teh letih smo vzpostavili dober dialog med URI Soča in nevladnimi organizacijami," je spomnil Jakič.
Umetnost presega vse omejitve
Delovna terapevtka na URI Soča Tanja Štefančič Smisl je dejala, da že več kot 30 let sodelujejo z likovno sekcijo Zvezo paraplegikov in tudi razstavljajo njihova dela. "Smo tisti prvi, ki motiviramo naše paciente, da potem, ko se vrnejo v svoje okolje, sodelujejo v vsakodnevnih aktivnostih, tudi na področju umetnosti. "Umetnost je namreč tisto področje, ki presega vse omejitve, izpolnjuje človekovo notranje hrepenenje po lepoti, po resnici in dobroti, nas osrečuje in popelje v naš notranji svet, v svet imaginacij, čustev in občutkov. S pomočjo umetnosti lahko potrjujemo lastno duhovno ustvarjalno spiralo, saj človek svoje občutke lahko najgloblje izraža prav skozi podobe," je povedala Štefančič Smislova. Umetnostni zgodovinar Jaka Racman, ki je slikarstvo spremljal že od ranih let, je osvetlil, da so bili nekateri znani impresionisti, med katerimi so Monet, Renoir in Degas, tudi gibalno in senzorno ovirani, "pa so vendar ustvarili opuse, ki še danes navdihujejo likovne umetnike". "Renoir, ki je s čez tisoč deli eden največjih med impresionisti, je zbolel za revmatoidnim artritisom že pred petdesetim letom. Bil je tako deformiran, da je zadnjih 30 let življenja težko slikal in se je moral naučiti slikanja z nedominantno roko, pa se to ne pozna na slikah," je povedal Racman. Poudaril je, da je tudi v slovenskem prostoru veliko talentiranih gibalno oviranih slikarjev. "Med njimi je akademski slikar Rajko Čaušević, ki je zaslužen za to, da se je zaledje znanja bogatilo in da so, ne samo v tej druščini, ampak tudi na mednarodnih natečajih doma in v tujini naši slikarji pobirali prve nagrade. Nekatere od slik, in to je njihova največja odlika, sploh ne odražajo, koliko nečloveškega napora je potrebnega za to, da se slika ustvari," je zaključil Racman.
S slikanjem v svet
Svojo slikarsko pot je opisal priznani slikar Vojko Gašperut, ki slika z usti. "Jaz sem se s slikarstvom srečal prav tu v zavodu URI Soča, ko sem še mislil, da čisto nič ne morem. Potem se je pokazalo, da bo šlo. Začetki so rodili to, kar sem danes. In lahko rečem, da brez slikarstva bolje, da me ni," je povzel Gašperut, ki je razstavljal že po vsem svetu, tudi v pariškem Louvru. "Slikarstvo je nekaj, kar te dvigne, kar te ponese, resnično, lahko tudi letim. S slikarstvom sem poletel visoko in daleč. Vse te silne razstave, ki jih imam po svetu, od New Yorka, Ria de Janeira, Šanghaja, Japonske in seveda tudi v pariškem Louvru, so dokaz, da se splača," je dejal Gašperut in priznal, da je zanj slikanje zelo naporno.
"Začne boleti vrat in vse skupaj, ampak čez petnajst minut, ko je slika končana, bi jo šel še malo popraviti ali dodelati ali pa bi začel drugo sliko, utrujenost zamenja navdih," je pojasnil. Na koncu je vsem priporočil, naj se preizkusijo v slikanju: "Ker ko boste doma sami, če boste imeli stojalo, čopič in barve, se boste imeli s čim ukvarjati." Z njim se je strinjal Željko Vertelj, ki prav tako slika z usti: "Če boste v sliki, boste lahko šli po celem svetu. In vsako jutro boste komaj čakali, da se zbudite in nadaljujete svoje delo." Skupaj z vodjo slikarske dejavnosti pri Zvezi paraplegikov Metodom Zakotnikom sta pozvala predvsem mlade, da začnejo slikati.
"Izjemen občutek je, ko z usti lahko ustvariš nekaj enakega, kot z roko"
Med mlajšimi slikarji je na dogodku zaključeval sliko mostu čez reko Sočo 25-letni Dominik Lozar, ki je slikati začel pred tremi leti. "Iskal sem aktivnost, s katero bi si krajšal čas, in k slikanju z usti me je spodbudil Vojko Gašperut. Po nekaj slikah sem opazil, da mi gre. Ljudje so moje slike pohvalili in to mi je dalo nek zagon in željo, da s tem nadaljujem," je povedal Lozar, ki je paraplegik od 16. leta, ko si je pri nesrečnem skoku čez ograjo zlomil vrat. In kako se počuti, ko slika? "Izjemen občutek je, ko z usti lahko ustvariš nekaj enakega kot z roko," je odgovoril Lozar.
V slikanju se je prvič preizkusil Denis Zoranič, ki je na rehabilitaciji po prometni nesreči, v kateri ga je zbil avtomobil. "Imam hude poškodbe, a k sreči lahko s pomočjo hodulje še vedno hodim," je povedal Zoranič. Nikoli prej ni slikal, danes pa se je lotil abstraktne slike z voščenkami. "Poskusil bom nekaj naslikati, da mi čas hitreje mine," je še dejal Zoranič in se lotil slikanja. Nastale slike bodo po zaključku delavnice razstavili v prostorih avle tretjega nadstropja URI Soča.
