Te dni se mudijo v Sloveniji, kjer so si med drugim ogledali Ljubljano in Postojnsko jamo, čaka jih še ogled Pirana in Kopra ter predavanja in delavnice s področja obnovitvene rehabilitacije.
Skupni evropski projekt je po besedah predsednika SPIKS Nenada Durakovića namenjen predvsem opolnomočenju mladih za samostojno življenje. "Po epidemiji smo namreč ugotovili, da je mentalno zdravje mladih invalidov povsem zapostavljeno. Poleg tega smo se odtujili, saj smo bili dolgo časa zaprti. Mladi so zaradi tega začeli doživljati tesnobo in druge čustvene stiske, zato smo se odločili, da je nujno, da se znova povežejo," je povedal Duraković. Priložnost za mreženje, druženje in predavanja o duševnem zdravju mladih se je ponudila v evropskem projektu Erasmus+, kjer so dobili priložnost, da se povežejo s slovenskimi kolegi in mladim invalidom iz obeh držav dajo možnost, da se med seboj spoznajo, si izmenjajo izkušnje in se tudi nekaj novega naučijo. "Konec koncev na mladih svet stoji in ti mladi so večinoma končali študij prek spleta, posledica česar sta izolacija in odtujenost, zato je ta stik med njimi izjemno pomemben," je še pojasnil Duraković. "Pomembno pa je tudi, da vidijo, da je marsikaj dostopno tudi za osebe, ki uporabljajo invalidski voziček, zato si bodo na tem obisku ogledali nekatera slovenska mesta, peljali jih bomo v piranski akvarij in Postojnsko jamo," je dodal predsednik Zveze paraplegikov Slovenije Dane Kastelic.
Ljubljana navdušila z dostopnostjo
Bojana Gladović, koordinatorka projekta Živeti pokončno – duševno zdravje mladih in članica upravnega odbora Evropske zveze paraplegikov, je poudarila, da je mentalno zdravje invalidov enako pomembno kot splošno zdravje, a se o njem premalo govori. "To želimo spremeniti, saj smo prepričani, da bomo na ta način preprečili marsikatero stisko pri mladih." Ljubljano je že večkrat obiskala in dejala, da si za dostopnost zasluži čisto desetko. "Na predavanju slovenske koordinatorke Mirjam Kanalec, ki je govorila prav o dostopnosti Ljubljane, je bilo edino vprašanje, ali imate sploh kakšno težavo pri dostopnosti. In Mirjam je odgovorila: "Tlakovci v stari Ljubljani." "Ampak mi smo se po tlakovcih peljali brez težav," je povedala Gladovićeva. Mesto ponuja veliko priložnosti za invalide je dejala Gladovićeva in pri tem izpostavila, da ne gre le za premagovanje arhitektonskih ovir, na katere najprej pomislimo. "Zelo je pomembna denimo dostopnost javnih stranišč, ki so v Ljubljani zelo lepo urejena." Tudi drugi udeleženci so bili nad dostopnostjo glavnega mesta navdušeni.
"Prvič sem v Sloveniji in zelo mi je všeč. Lepo se družimo, na delavnicah si pomagamo, kolegi iz Sloveniji nam pomagajo pri razumevanju slovenščine," je vtise povzel 21-letni Veljko Vukmanović iz Kraljeva. Njegova osebna asistentka Dragana Kostić pa je dodala, da zaradi dobre dostopnosti v Ljubljani njena pomoč Veljku praktično ni bila potrebna. 33-letna Kristina Grbovič, ki je v Ljubljani že bila, je povedala, da je vsakič, ko pride v Ljubljano, ta še bolj dostopna: "V primerjavi s Čačkom, od koder prihajam, je Ljubljana vsaj 30 let naprednejša glede dostopnosti, to je res eno najdostopnejših mest, v katerih sem bila, in se vedno rada vračam." Mladinski delavec Željko Likić iz Batajnice, ki igra košarko na vozičkih in se je že večkrat udeležil tekmovanj v Ljubljani, je poudaril, da je Ljubljana eno redkih evropskih mest, ki je resnično dostopno. Pohvalil pa je tudi dostopnost nastanitve v Domu paraplegikov v Pacugu.
"Težko je bilo najti mlade paraplegike"
Tudi mladi iz Slovenije so s projektom zadovoljni. Matej Vukovič je povedal, da mu je najbolj všeč druženje s srbskimi kolegi in da se zelo veseli obiska Zlatiborja. "Z veseljem pomagam kolegom iz Srbije pri razumevanju predavanj, ki potekajo v slovenskem jeziku," je dejal Vukovič. Mladinski delavec Rok Bratovž je poudaril, da mu največ pomeni izmenjava izkušenj, ki jih bodo lahko prenesli tudi k nam. Jovita Jeglič, ki je na delavnici predstavila šport invalidov, je izrazila veselje ob pogledu na druženje mladih, osebno asistentko Renato Prenar pa so presunile mnoge zgodbe, ki so jih v teh dneh slišali in so vsem dale misliti.
Koordinatorki slovenskega dela projekta Brigita Erjavec Škrbina in Mirjam Kanalec sta izpostavili, da je bil najtežji del projekta najti mlade paraplegike, ki bi sodelovali. "Poslali smo povabilo vsem devetim društvom in odziv je bil zelo majhen. Zato sva morali mlade do 30 let dejansko individualno povabiti in jih celo prepričevati, da so se prijavili na projekt," je dejala Mirjam Kanalec. Vzrok vidita v tem, da v Sloveniji ni tako veliko mladih paraplegikov kot v Srbiji, kar je pozitivno. "Težava je, da je veliko takih, ki so nevidni, saj niso vključeni v društva. Nekateri izmed njih so sicer zelo dobro vključeni v svoji lokalni skupnosti in lepo funkcionirajo, zato nimajo potrebe po vključevanju v takšne projekte. Problem so tisti, ki so dejansko tudi ciljna skupina, ki jih ni nikjer in je zelo težko priti do njih," je pojasnila Mirjam Kanalec. "Vseeno nam je uspelo dobiti nekaj takih, ki so bili dejansko nevidni, zato smo veseli. Upam, da bodo s tem projektom videli, da lahko še marsikaj počnejo," pa je dodala Brigita Erjavec Škrbina. Obe si želita, da bi mladi, ki bodo pri projektnih aktivnostih srečali sebi enake, preko medvrstniške pomoči postali bolj opolnomočeni, bolj pokončni, kar je tudi glavni cilj projekta.
V prvi polovici julija bodo mladi invalidi iz Slovenije odšli na obisk v Zlatibor, kjer bodo za njih pripravili predavanja o reševanju oseb z invalidnostjo v primerih požara, poplav in potresov. »Veliko se bomo pogovarjali tudi o posledicah pandemije in se skozi izkušnje ljudi, ki so že doživeli kakšno nesrečo, poskušali čim več naučiti,« je napovedal Nenad Duraković.