Za gibalno ovirane osebe so turistične nastanitve razmeroma dobro dostopne, kar pa ne pomeni, da dostopnost za invalide ne bi lahko bila boljša, je prepričan Iztok Mrak iz Društva distrofikov Slovenije, ki je zaradi mišične distrofije že od mladih let na invalidskem vozičku. »V času covida 19 smo pri možnosti izbire primerne in dostopne turistične destinacije bolj omejeni kot drugi državljani, torej neinvalidi. Zame – in prepričan sem, da tudi za druge gibalno ovirane, ki so uporabniki invalidskega vozička – je najpomembnejša dostopnost kopalnice v turističnem objektu. To pomeni, da se lahko z vozičkom zapeljem v kopalnico, da pridem do WC-ja, umivalnika, da imajo dostopen tuš, po možnosti tudi kakšen tuširni stol in podobno,« pojasni sogovornik in doda: »Če želiš imeti vse to na voljo, si prisiljen izbrati hotel višje kategorije, to je s štirimi ali petimi zvezdicami. Hoteli nižjega ranga nimajo sob, prilagojenih invalidom – pomembna je predvsem dostopnost kopalnice. Ampak tako je povsod po Evropi, ne samo pri nas.«
Turistični bon uporabil v hotelu Jama v Postojni
Najnovejši podatki kažejo, da je bilo do 9. avgusta deloma ali v celoti unovčenih nekaj več kot 360 tisoč turističnih bonov v vrednosti skoraj 50 milijonov evrov, je sporočila Finančna uprava RS. Daleč največ bonov je bilo izkoriščenih v Občini Piran, ki ji sledita Kranjska Gora in Bohinj. Turistični bon je že uporabil tudi naš sogovornik. »Bil sem v hotelu Jama v Postojni. Odnos osebja je bil odličen, sicer sem imel določene zahteve in potrebe, seveda upravičene. Ampak to je seveda spet hotel višjega cenovnega razreda. Izkoristil sem tudi ugoden popust za ogled Postojnske jame. Ogledal sem si jo na vozičku, ker so pred kakšnim letom dni na vlakcu prilagodili en vagon za voziček. To pomeni, da se nanj zapelješ, osebje te pripne in sediš na vozičku ves čas, ko se z vlakcem pelješ do določene točke v jami. Del ogleda, ki poteka 'peš', pa je bil zame kar naporen, saj je ogromno vzpetin in predelov, kjer so nakloni zelo veliki, bodisi navzgor ali navzdol. Nekomu, ki fizično ni tako stabilen na vozičku, ogleda ne priporočam.« O tem, kakšne izkušnje imajo drugi člani Društva distrofikov z uveljavljanjem turističnih bonov, sogovornik pravi: »Kaj več o tem ne vem, razlog je verjetno tudi v tem, da se bolj držijo doma oziroma gredo zgolj po nujnih opravkih, saj jih je strah okužbe. To sklepam tudi po tem, ker je že veliko naših članov odpovedalo letošnjo udeležbo v programu skupinske obnovitvene rehabilitacije, ki jo izvajamo v našem rehabilitacijskem centru v Domu dva topola v Izoli.«
Težje gibalno ovirana oseba težko najde nastanitev zase
»Gibalno ovirane osebe imamo različne potrebe, saj se naša stopnja oviranosti razlikuje. Največja težava je seveda pri težje gibalno oviranih, tistih, ki uporabljamo invalidski voziček na elektromotorni pogon in smo nezmožni samostojnega presedanja. Pri osebah s prizadetostjo spodnjih in zgornjih okončin ne koristi nobeno oprijemalo, nobena klančina, nobeno dvigalo in nobena termalna voda, če ponudnik ne ponuja stropnega ali vsaj sobnega dvigala za transfer osebe v sobi in garderobi ter ne omogoča vstopa v bazen ali morje,« pojasni Marko Kušar iz Društva za mobilnost invalidov Moja pot. Slovenija slovi po odličnem zdraviliškem turizmu, zato so na portalu mojapot.net preverili dostopnost turističnih kapacitet za invalide. »Obrnili smo se na številna znana zdravilišča in terme, a prav veliko odgovorov nismo dobili. Posebej bi omenil družbo Thermana Laško, iz katere so nam ne le tako rekoč takoj sporočili vse informacije v zvezi z nastanitvijo težje gibalno oviranih oseb, temveč imajo tudi najboljšo ponudbo dostopnosti. Kot so nam sporočili, se njihov hotel Zdravilišče Laško ponaša s certifikatom Invalidom prijazen hotel, v hotelu Thermana Park pa imajo 10 hotelskih sob, ki so prilagojene gibalno oviranim osebam.« Sogovornik je še dodal, da kljub široki turistični ponudbi v Sloveniji, velikemu številu hotelov, zdravilišč, apartmajev in kampov težje gibalno ovirana oseba zelo težko najde nastanitev zase: »Kot najustrezna lahko omenim le Laško in Pacug.«
Za slepe večina turističnih destinacij težko dostopna
Miha Srebrnjak, ki je že od otroštva slep, pravi, da je za osebe z okvaro vida večina turističnih nastanitev v Sloveniji zelo težko dostopna: »Zatakne se že pri samem začetku, saj se je treba do turistične destinacije, kjer imamo namen dopustovati, tudi pripeljati. Če smo sami, je edina možnost javni prevoz. Z javnim prevozom pa običajno ne pridemo prav do hotela ali apartmaja, ampak nas lahko od avtobusne postaje loči še nekaj sto metrov, morda tudi več kilometrov. Ker se po turističnih krajih gibljemo bolj redko, tam ne poznamo cest in morebitnih ovir, na katere lahko naletimo. Pločniki so še najbolj urejeni v Ljubljani. V drugih krajih, tudi v Novem mestu, od koder prihajam, pa je za slepe infrastruktura precej slabša kot v Ljubljani. Zato je v takem primeru treba poiskati spremljevalca ali pa se do cilja odpeljati s taksijem, če je na voljo.«
Plaž, prilagojenih za slepe, zelo malo
Med bolj prilagojenimi slepim in slabovidnim je Dom oddiha v Izoli, ki ga upravlja Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije. Dom je od morja oddaljen nekaj sto metrov, kar marsikateremu slepemu človeku, ki poti ne pozna dovolj dobro, povzroča težave, saj samostojno ne more do morja, pojasni Miha Srebrnjak: »Poti do morja se moraš naučiti, kar pa lahko traja nekaj časa. Ob sebi potrebuješ tudi videčo osebo, ki ti pomaga usvojiti pot. Plaža, ki je še najbolje prilagojena za slepe, je v lasti zveze, druge destinacije pri nas pa so bistveno manj prilagojene. Turističnega bona sam še nisem izkoristil, je pa dobro, da so boni v 'virtualni' obliki, da nam ni treba s seboj nositi dodatnih papirjev in dokumentov.« x