Kako je iti s slepimi in slabovidnimi, pa tudi z drugimi invalidi v gore, me je zanimalo vse, od kar sem pred kakšnim letom izvedela, da ima Planinska zveza Slovenije poseben odbor inPlaninec, ki vključuje invalide in osebe s posebnimi potrebami. Odbor je v začetku leta 2020 na pobudo Sabine Dermote sklenil, da bo slepim in slabovidnim, pa tudi drugim invalidom omogočil, da prehodijo slovensko planinsko pot. Tako imenovana slovenska transverzala obsega 617 kilometrov urejenih planinski poti, ki med seboj povezujejo okoli 80 vrhov od Mariborskega Pohorja do Ankarana. Projekt, ki so ga v šestdesetih letih prejšnjega stoletja že speljali slepi in slabovidni člani Kulturno-prosvetnega in športno rekreativnega društva Karel Jeraj, bo do konca letošnjega leta tako ponovno zaključen. V njem sodeluje več kot 30 invalidov in ravno toliko planinskih vodnikov, ki so vsi prostovoljci. Poleg so še spremljevalci, ki jih je prav tako okoli 30. "Lani je bila 60. obletnica prvega vzpona slepih in slabovidnih na Triglav in takrat bi se morala tudi ta naša pot končati, a smo morali vse skupaj, zaradi objektivnih razlogov, za eno leto prestaviti. Ima pa ta naš projekt dva pomena. Da invalidi pokažejo in dokažejo sebi in nam, da zmorejo, kaj zmorejo in na kakšen način to zmorejo. Pa tudi, da se spomnimo tistih, ki so to pot osvojili pred več kot 60 leti, ko so bile te poti precej drugačne, drugačna je bila tudi oprema in ritem pohodov. Naši pohodi so večinoma enodnevni, takrat pa so hodili po en teden v kosu in osvojili čim več vrhov v strnjenem časovnem obdobju," je povedala Marjeta Čič iz odbora inPlaninec. "Med tistimi, ki bodo do konca leta osvojili slovensko planinsko pot, je okoli 20 oseb, poleg slepih in slabovidnih še pet gluhih, dve osebi po poškodbi glave in dve z motnjami v duševnem razvoju," pa je pojasnil vodja odbora inPlaninec Jurček Nowakk.
Vzpon na Storžič
Nekaj pred šesto uro zjutraj smo se dobili v Domu pod Storžičem na jutranji kavici pred vzponom. Že navsezgodaj se je razlegal smeh in vzdušje je bilo zelo sproščeno. Čutiti je bilo povezanost med vsemi 48 udeleženci pohoda. Med pohodniki so bili tudi družinski člani in prijatelji, ki so obenem tudi spremljevalci. "Midva z Jožetom hodiva skupaj v hribe že približno šest let. Je ženin bratranec, zato smo ga, ko je želel, vedno vzeli s seboj. Zdaj sva že uigran tandem, na začetku je bilo precej težje," se je spomnil Marjan Bogataj.
"Če si pozoren na pot, na to, kako polagaš noge in na občutke ob tem, potem hitro osvojiš, kako hoditi," je povedal Jože Gregorc, ki je slep od rojstva, ter pristavil, da je prepričan, da se hoje v "temi" lahko nauči skoraj vsak. "Jaz ne bi rekel, da smo mi razvili neka posebna čutila. Menim, da so ta na voljo sleherniku, le da jih, če nimaš potrebe po tem, enostavno ne razviješ." Gregorc, ki mu do vseh žigov na slovenski planinski poti manjka le še 10 osvojenih vrhov, se je prijel Marjanovega nahrbtnika in odšli smo na pot.
Ko sem se ozrla okoli sebe, sem ugotovila, da je imel prav vsak spremljevalec drugačen pristop vodenja. Nekateri slepi so hodili s palicami in na ta način preverjali, kam morajo stopiti, spremljevalec pred njimi jim je zgolj opisoval teren, spet drugi so bili z vrvico navezani na svojega spremljevalca, tretji so poleg palic in navodil spremljevalca sledili zvoku zvončka, ki je bil pripret na nahrbtnik vodnika. "Pazi špička, zdaj bo treba visoko dvigniti nogo, tukaj se primi za skalo, drži se leve, na desni je prepad, potegni s pomočjo jeklenice," so bila nekatera izmed navodil spremljevalcev. Ves čas pa so bili vsi izjemno razpoloženi, umirjeni in sproščeni.
Navdušena sem bila nad tem, kako so spremljevalci slepim opisovali čudovito pokrajino in razglede na poti, obenem pa nenehno skrbeli in preverjali, ali so njihovi varovanci v redu. In v dobrih treh urah, ki so minile, kot bi trenil, je prva dvajseterica pohodnikov dosegla vrh. To je hitreje od časa zapisanega ob vznožju, kjer je na tabli pisalo, da bomo potrebovali 4 ure. V naslednjih dveh urah so se zvrstili še ostali, le štirim slepim ni uspelo osvojiti najvišje gore v zahodnem delu Kamniško-Savinjskih Alp, 2132 metrov visokega Storžiča.
Sestop ali vaja iz potrpežljivosti
Na poti navzdol sem se pogovarjala z Natalijo Spark, ki že dve leti spremlja slepe v gore, sicer pa je tolmačka slovenskega znakovnega jezika, zato velikokrat tudi na gorskih poteh prostovoljno prevaja znakovni jezik v slovenščino. Dejala mi je, da se z vodenjem slepih uri v potrpežljivosti. "Ker sem zelo nepotrpežljiva po naravi, je to res dobra priložnost, da se naučim te pomembne vrline. Tukaj je odličen trening, saj si v naravi in dejansko zraven uživaš," je povedala Sparkova, ki je tokrat, kot že nekajkrat poprej, vodila Anjo Uršič. "Z Anjo sva se odlično ujeli. Ona se me ne drži, zato ji poskušam vse čim bolj natančno opisati. Ko jo vodim, razmišljam o tem, kaj bi sama želela slišati, da bi imela varen korak,« je povzela Natalija Spark, ki je prepričana, da je poleg opisa in vodenja zelo pomembno, da večkrat pohvališ tistega, ki ga vodiš. "Jaz vidim barve, vidim tudi meglene obrise ljudi, a vse je zamegljeno. Zame je zelo pomemben opis poti, saj ne vidim, kako globoko moram stopiti ali kje je korenina na poti. Na začetku sem se držala nahrbtnika, potem pa sem se v letu dni naučila hoditi s palicami," je dejala Anja Uršič, ena od dvajseterice, ki bo letos osvojila slovensko transverzalo.
Po prvi uri sestopa, ko smo bili še visoko v skalovju tik pod vrhom, sem razumela, kaj je Sparkova mislila s potrpežljivostjo. Vsak korak med ostrimi skalami in strmimi pobočji je lahko usoden, zato je treba prav vsak korak skrbno načrtovati, kar pa lahko vzame precej več časa.
Po treh urah hoje je pri vseh nastopila utrujenost in naveličanost, a zaradi spolzkih skal in korenin na poti je bilo treba stopati še toliko bolj previdno. Ko smo po treh urah hoje že mislili, da nas od cilja loči le še pol ure, pa smo daleč v dolini zagledali Dom pod Storžičem in uvideli, da bomo do cilja morali prehoditi še precej korakov. V skupinici, s katero sem hodila proti dolini, je bil tudi Martin Močnik, ki je pred 15 leti oslepel zaradi sladkorne bolezni. Močniku, ki šteje več kot 60 let, je nekajkrat pošteno spodrsnilo, kljub temu je bil prav on tisti, ki me je bodril, naj zdržim do konca. Z izjemnim smislom za humor in bogatimi življenjskimi izkušnjami, ki jih je delil z nami, je zamotil vso ekipo. "Do pol leta nazaj sem imel štirinožno vodnico. Biba je bila edini pes, ki je bil izšolan za vodenje slepih po hribih. Nobeden od teh vodnikov, pa saj so čudoviti, enkratni, ampak Bibi ne sežejo do kolen," je pripovedoval. "Ona me je prepeljala čez 800 kilometrsko romarsko pot El Camino de Santiago, brez nje bi v Pirinejih verjetno že zaključil svojo življenjsko pot," nam je zaupal Močnik. Skupaj z vodnikom Francijem Hrovatom, ki ga je vodil s pomočjo vrvi, sta vse v skupini spravljala v smeh. Po slabih petih urah smo prav prešerne volje prispeli nazaj do izhodišča - Doma pod Storžičem.
"Mi gledamo s čutenjem"
Ko je Odbor inPlaninec leta 2017 začel z izobraževanji za vodenje invalidov v hribe, so imeli 21 udeležencev. "Danes jih imamo zagotovo več kot dvesto," je razkril Jurček Nowakk, ki na vprašanje, čemu pripisuje tako veliko zanimanje invalidov za gorništvo, odgovarja: "Družba postaja bolj odprta, bolj rahločutna. In vedno, ko nekdo pride z nami v stik, svojo izkušnjo deli naprej." "Zdaj se je ustvarila ena taka velika družina," je povedala Marjeta Čič. Med inPlaninci je po besedah Nowakka največ invalidov, ki uporabljajo invalidski voziček, med tistimi, ki osvajajo slovensko planinsko pot, pa je največ slepih in slabovidnih.
In kako odgovarjajo na vprašanja tistih, ki ne razumejo, zakaj si želijo osvojiti najvišje slovenske vrhove, ko pa ne vidijo razgleda? "Pot je tista, ki je važna, razgledi pa … Res je, ne moremo videti lepih barv, še vedno pa lahko čutimo pozitivno energijo, se družimo in sklepamo nova prijateljstva, vezi. To moraš enostavno začutiti, tega se ne da videti. Moraš biti tu med nami, doživeti aplavz za vsakega, ki pride do vrha in nazaj. Mi gledamo drugače, s čutenjem, s srcem. In tudi, ko med nas pridejo polnočutni, se mi zdi, da to začutijo in se nato vedno znova vračajo," je pojasnil Gorazd Dolanc, ki je slaboviden in ga je do vrha Storžiča tokrat vodil Igor Truden, ki je popolnoma gluh. "Na srečo Igor govori, tako, da mi je lahko vse povedal," je o Trudnovem vodenju povedal Dolanc. Kako pa je svoje prvo vodenje slabovidne osebe doživel Truden? "Gorazd je rekel, da vidi samo sence. Ker je dobro videl moje noge, mi je lahko sledil. Pazil sem, kako stopam, in ni bilo potrebno veliko besed."
Med pohodniki je bil tudi Miha Jazbec, ki je pred štirimi leti doživel možgansko kap, po kateri se je moral znova naučiti hoditi. "Danes me je vodila Katja, ki je najstarejša vodnica na pohodu. Ker imam poškodovano možgansko deblo, se mi nad 2000 metri nadmorske višine lahko zvrti, zato postanem omotičen in takrat potrebujem pomoč vodnika. Katja me je odlično vodila," je povedal Jazbec. Katja Tabernik, ki je planinska vodnica že več kot 27 let in v teh dneh praznuje častitljivih 76 let, pa je povedala, da je vedno vesela, kadar gre lahko na pohod z inPlaninci. "To je res posebna energija," je poudarila. Vsem tistim, ki se sprašujejo, zakaj invalidi "rinejo" v hribe, pa odgovarja: "Z njimi je treba enkrat iti in potem bodo videli, ko pridejo na vrh, kakšno navdušenje je to. Nam pa je lepo, ko to vidimo, saj je njim v srcu morda še lepše, kot nam."
"Vedno prejmeš več, kot daš"
Z njo se strinjajo prav vsi vodniki, ki so se udeležili pohoda na Storžič. "Mi ne bomo nikoli razumeli, kako oni občutijo ta piš vetra. Te druge zadeve, ki jih le oni občutijo. Oni na vrhu uživajo. Ta naboj energije in sreča, tega se ne da opisati," je svoje vtise strnila Mateja Hrovat, ki je s pomočjo zvončka na nahrbtniku in navodil vodila Jano Fürher, paraplezalko in nekdanjo paratletinjo. Führerjeva, ki je slepa od rojstva in loči le svetlobo in temo, je poudarila, da je osvajanje slovenske planinske poti nekaj, kar si je dolgo želela in je vesela, da se ji je zdaj želja končno uresničila. Tudi prostovoljka Ivana Leskovar, ki je vodila slabovidno Marijo Fras, je potrdila, da jo vodenje invalidov v hribe vedno popolnoma izpolni. "In kaj je lepšega, kot to, da hodiš in se smejiš, a ne Minka?" Izkušena planinka Marija Fras, ki je v tem času postala tudi njena prijateljica, je prikimala in se nasmehnila: "Jaz sem že skoraj nehala hoditi v hribe, potem pa sem spoznala tole družbo in zdaj bom šla z njimi še na Triglav." Sparkova je izkušnjo vodenja opisala kot neprecenljivo. "Ta občutek, da si nekoga nekam pripeljal, da si bil del nečesa, da si lahko pomagal. Za to sem hvaležna, da me sprejmejo in da sem lahko del tega," je pojasnila. "In vedno, ko se udeležim teh pohodov, ugotovim, da na koncu veliko več dobim, kot dam, ob tem čutim neizmerno hvaležnost," pa je zaključil Franci Hrovat, izkušeni planinski vodnik, ki se je kot prostovoljec inPlanincu z ženo Matejo Hrovat pridružil pred tremi leti. Vsi sogovorniki so se že danes, 18. julija, odpravili na dvodnevni pohod na Triglav, kot so mi povedali, je bil Storžič le za ogrevanje. Seveda so me povabili zraven. Žal sem morala zaradi neodložljivih obveznosti povabilo zavrniti, a vem, da se naslednjemu, če ga dobim, ne bom mogla upreti.
