Zagovornik načela enakosti je zaključil postopek ugotavljanja domnevne diskriminacije senzorno oviranih oseb pri dostopnosti televizijskih programov. Čeprav televizije vseh svojih vsebin ne zagotavljajo na način, da bi bile dostopne vsem senzorno oviranim osebam, Zagovornik diskriminacije ni ugotovil. Med drugim tudi zato, ker zakonodaja glede tega ne določa niti minimalnih zahtev. Na podlagi ugotovitev iz postopka je vladi priporočil, naj prevzame aktivnejšo vlogo pri zagotavljanju dostopnosti televizijskih vsebin tudi za senzorno ovirane (gluhe in naglušne, slabovidne, slepe, osebe z manjšo okvaro vida ali motnjami branja).
Zagovornik je na pobudo prijavitelja obravnaval domnevno diskriminacijo ljudi z okvaro vida pri dostopu do televizijskih vsebin. Ugotavljal je, ali so pri tem ljudje s senzornimi ovirami diskriminirani na podlagi osebnih okoliščin starosti, invalidnosti in zdravstvenega stanja.
Prijavitelj domnevne diskriminacije je zatrjeval, da mora biti senzorno oviranim ljudem zagotovljena enaka dostopnost do vseh televizijskih vsebin RTV Slovenije in drugih izdajateljev televizijskih programov, kot je to zagotovljeno ljudem brez invalidnosti. Po njegovem mnenju nujnost prilagoditev programske vsebine izhaja že iz ustave, ki vsem zagotavlja enako obravnavo ne glede na osebne okoliščine in tudi pravico do svobode govora in obveščenosti.
Zagovornik je v postopku ugotavljanja diskriminacije ugotovil, da je glede na veljavno zakonodajo vsebine, namenjene slepim in slabovidnim ter gluhim in naglušnim v njim prilagojenih tehnikah, dolžna pripravljati samo RTV Slovenija. Zakonodaja pa ne določa, kolikšen naj bo ta delež in katere vsebine naj bodo tako prilagojene. Pravilnik pristojnega ministrstva, ki bi predpisoval minimalne zahteve na tem področju, bi moral biti sprejet že konec leta 2011.
Ustava sicer vsem zagotavlja pravico do obveščenosti, vendar pa to ne pomeni, da bi morali vsi izdajatelji televizijskih programov zagotavljati prilagojeno podajanje vseh vsebin tudi senzorno oviranim. O tem, da ponudnikom dobrin in storitev ne sme biti naloženo nesorazmerno breme pri zagotavljanju dostopnosti ljudem z invalidnostmi, je zapisano tudi v Zakonu o izenačevanju možnosti invalidov. Omejitve pri posredovanju informacij, ki izvirajo iz narave določenega medija, tako niso poseg v pravico do obveščenosti ljudi s senzornimi ovirami, saj lahko ti do informacij dostopajo tudi prek medijev druge vrste.
Zagovornik zato v tem primeru diskriminacije ni ugotovil. Na podlagi ugotovitev med postopkom pa je vladi priporočil, naj za izboljšanje položaja senzorno oviranih oseb odpravi pomanjkljivosti na zakonodajnem področju in za izboljšanje dostopnosti do informacij in televizije zagotovi tudi finančna sredstva. Sprejme naj ustrezne strategije in pravilnike ter definira, kateri mediji so dolžni ustvarjati prilagojene vsebine in v kolikšnem obsegu. V čim krajšem roku pa naj predvidi tudi sankcije za morebitne neskladnosti s standardi dostopnosti.