Sedem udeležencev se je v monoski usedlo prvič, med njimi tudi četrti najboljši parakolesar na svetu Anej Doplihar, ki je zadnji dan kampa smučal samostojno. "Užitek je, ko usvojiš tiste zavoje, ko ti nekako uspe. Tako kot v vsakem športu je bil moj cilj odpeljati tekmo brez padca; to mi je dvakrat uspelo, tako da sem svoj cilj dosegel," je povedal Doplihar in pohvalil delovne terapevtke in terapevte, ki so mu bili v veliko pomoč pri usvajanju tehnike. Kljub navdušenju nad parasmučanjem je zagotovil, da kolesa ne bo zamenjal z monoskijem. "Moje kolo je z mano v hotelski sobi in vsak večer treniram, saj moram ostati v formi," je povedal Doplihar, ki ga že čez 10 dni čakajo tritedenske priprave na Kanarskih otokih. "Prve tekme bodo v začetku aprila, zatem v začetku maja dva svetovna pokala, najprej v Belgiji, potem v Italiji, nato pa še glavni cilj sezone, svetovno prvenstvo v Belgiji konec avgusta."
Prvič na smučanju sede
Prvič je na monoskiju smučal tudi 17-letni Tristan Majcenovič. "Ta kamp je bil zame velika in zabavna dogodivščina, ki si jo bom dobro zapomnil. V monoskiju je bilo dobro smučati, so me pa malce bolele roke," je priznal Majcenovič. Letošnji kamp je obiskalo tudi nekaj paraplegikov iz Hrvaške in Srbije. "Sem navdušen, vse je fenomenalno. Nisem pričakoval, da je smučanje na monoskiju tako razburljivo, še manj, da mi bo uspelo že drugi dan samostojno smučati po tako strmem terenu," je povedal Zvonko Nikolić iz Novega Sada in obžaloval, da v Srbiji ne obstaja možnost smučanja na monoskiju. Z njim so bili tudi njegova žena in trije otroci, ki so prav tako uživali v smuki. "Rezervirali smo že za prihodnje leto, saj je tukaj res vse dostopno, vsi so prijazni in pomagajo, vse skupaj je na zelo visoki ravni," je še dejal Novosadčan.
Nepogrešljivi delovni terapevti
Kampa pa ne bi bilo mogoče izvesti brez pomoči prostovoljcev, smučarskih učiteljev in študentov delovne terapije iz Zdravstvene fakultete v Ljubljani ter njihove profesorice in mentorice mag. Alenke Plemelj Mohorič, ki že 16 let s študenti delovne terapije sodeluje na taborih sedečega smučanja Zveze paraplegikov Slovenije. "Ta udeležba nam prinaša zelo dragoceno izkušnjo in krepi kakovost našega študija, saj je pomembno, da študenti tudi v živo spoznajo, kako pomembni sta vključenost in možnost sodelovanja ali pa samostojna izvedba tistih dejavnosti, ki osebam tudi po poškodbi hrbtenjače prinašajo veselje in užitek," je poudarila sogovornica. "Mi smo tukaj, da jih naučimo osnov zavijanja, da jih držimo, da ne padajo, in jim pomagamo pri presedanju v monoskije," je svojo vlogo pojasnil študent tretjega letnika delovne terapije na zdravstveni fakulteti v Ljubljani Tine Križe in dejal, da "bi šel še stokrat, če mi bo telo dopuščalo, tudi pri šestdesetih, sedemdesetih, ni problema, občutki so 'svetovni'". Do zdaj je na smučarskih kampih sodelovalo že več kot 120 študentov delovne terapije. "Številni študentje se zelo radi vračajo tudi takrat, ko to ni več njihova obveznost. Med sodelujočimi na taboru in študenti se velikokrat spletejo prijateljstva in včasih gredo še na kakšno dodatno smučanje, tako da gre res za pomembno izkustvo," je še povedala Alenka Plemelj Mohorič.
Spretni učitelji smučanja
Monoski ali biski mora biti prilagojen višini, teži in tipu poškodbe smučarja, zato ga je za izposojo treba naročiti več tednov prej, preden se odpravimo smučat. Lasten biski ali monoski imajo le redki, saj je po besedah še enega udeleženca letošnjega kampa Primoža Jeraliča cena osnovne opreme velik finančni zalogaj: "Osnovna oprema stane najmanj 5 tisočakov, to je brez oblačil in čelade." Zato je Zveza paraplegikov tudi letos za večino parasmučarjev omogočila izposojo monoskijev pri avstrijskem proizvajalcu. Pri učenju parasmučanja in spuščanju po strminah so pomagali tudi učitelji smučanja, ki morajo biti predvsem zelo dobri smučarji. "Tečajev za učenje obvladovanja monoskija ni, zato se tega naučiš tako, da poizkusiš. Niti ni nujno, da si učitelj smučanja, da le znaš obvladati smuči, da se znaš prilagoditi," je povedala učiteljica smučanja Mateja Vesel, ki je na kampu prvič upravljala monoski, "kajti vsak smučar ima svoj značaj, vsak ima svoje želje, nekateri bi malo hitreje, drugi si želijo natančnosti, čisto odvisno, uživajo pa čisto vsi." Dodala je še, da je vesela porasta števila smučarjev sede na Rogli.
Šport kot del rehabilitacije
Primož Jeralič je smučarski tabor paraplegikov prvič obiskal leta 2013, pet let po tem, ko se je poškodoval prav na smučanju. "Želel sem premagati strah pred smučanjem in dejansko sem speljal in bil tretji na tekmi," se spominja Jeralič, ki je kljub smučarskemu potencialu izbral profesionalno parakolesarjenje in nastopil na paraolimpijskih igrah v Riu de Janeiru leta 2016. Jeralič spet rad smuča, saj je smučanje, kot pravi, popolnoma drugačno gibanje, kot so ga navajeni z invalidskimi vozički, "to je gibanje, ki pravzaprav sploh nima nekih omejitev in je čisto inkluzivno z drugimi smučarji". Kot je še poudaril, je organizacija kampa zelo pomembna tudi zato, ker so invalidi največkrat porinjeni na socialni rob in si sami takšnega smučanja ne bi mogli privoščiti. "Močno spodbujam gibanje, ker sem zagovornik tega, da bi moral biti šport del rehabilitacije. Človeško telo je narejeno za gibanje, in če imamo možnost nekega gibanja s prilagojeno opremo, je to nekaj najlepšega." Ob koncu je še spomnil, da se je tudi parasmučar Jernej Slivnik s smučanjem prvič srečal prav na kampu paraplegikov.
Prihodnje leto načrtujejo kamp za smučarje z območja nekdanje skupne države
Kamp se je končal že s tradicionalno veleslalomsko tekmo, kjer je med paraplegiki znova zmagal Edo Ješe, na 2. mesto se je zavihtel vodja kampa in vodja športa pri Zvezi paraplegikov Slovenije Gregor Gračner, tretji je bil Nejc Šuligoj. "V vseh teh šestnajstih letih smo na bele strmine spravili več kot sedemdeset paraplegikov, kar nam daje dodaten elan. Letos se nam je pridružilo sedem novih smučarjev, tudi iz Hrvaške in Srbije, kar pomeni, da delamo dobro. Novi smučarji so zelo pomembni za nas, zato se jim vsakič znova še posebej posvetimo. Sem pa prepričan, da se bodo številni vrnili že drugo leto in se spet preizkusili v parasmučanju," je dejal Gračner, ki ga je razveselila mednarodne udeležbe na letošnjem kampu. "Misli pa so že v letu 2026, ko upamo, da bomo uspešni pri projektu Erasmus+, kjer bi radi prav na Rogli pripravili kamp za smučarje z območja nekdanje skupne države," je še razkril. In zakaj vsem invalidom priporoča, da se udeležijo kampa? "Skoraj triintrideset let bo, odkar sem na vozičku, in lahko rečem, da mi je šport dal zelo veliko. Šport ti bo dal vse za nadaljevanje tvojega življenja. Znašel se boš v nekih težavah, stiski, padcu – temu se pač reče invalidnost. Potem je treba iskati rešitev in s športom se povezuješ, nabiraš moči, tako telesne kot duševne, in se nekako izkoplješ iz teh težav. Potem te družba lažje, bolje sprejme in tudi v šolskem sistemu ter na trgu dela je vse lažje."
