Film predstavi zgodbo 17-letnega Jana, navdušenca nad mehatroniko, ki ima motnjo avtističnega spektra, zato ga na njegovi poti do morebitnega uspeha čakajo številne ovire. Igra ga 17-letni dijak Šolskega centra Celje Ali Ogrizek, ki ima motnje avtističnega spektra tudi v resničnem življenju. O nastajanju filma, njegovi sporočilnosti, kako je vplival na Alija in druge dijake v srednji šoli, ki jo obiskuje, smo se pogovarjali z režiserjem in scenaristom Alenom Pavšarjem in izvršno producentko Matejo Zorko Pavšar ki oba delata na Šolskem Centru Celje.
Alen, vi ste učitelj praktičnega pouka pri predmetih snemanje, montaža, multimedijska produkcija in medijsko oblikovanje, vi, Mateja, pa socialna delavka. Od kod ljubezen do ustvarjanja filmov? Šepet metulja je namreč vajin drugi film – leta 2014 sta posnela prvenec Vloga za Emo.
Alen: Leta 2010 sva se našla v Šolskem centru Celje, oba sva bila takrat na novo zaposlena, oba sva si želela narediti nekaj več kot zgolj poučevati. Takrat smo postavljali spletno televizijo za dijake, na kateri bi lahko predstavljali svoje izdelke, in takrat sva se začela pogovarjati o filmih. Ugotovila sva, da naju snemanje filmov neizmerno veseli. Mateja je imela prej tudi oddajo na temo filma na lokalni televiziji in jaz sem to oddajo gledal. Zanimivo je, da sem jo gledal ob koncu osnovne šole, saj sem od Mateje deset let mlajši (smeh). Odkar vem zase, sem si želel snemati filme, delati kot filmski ustvarjalec, in to naju je združilo.
Je pa ta vajina ljubezen do ustvarjanja filmov združila tudi številne dijake na vaši šoli, ki so se ustvarjanju filma lahko pridružili in se v praksi naučili, kaj pomeni snemanje filma.
Alen: To je res in želel bi si – če bi imel kakršen koli vpliv na spremembo srednješolskih programov v strokovnih šolah –, da bi jih zasnovali tako, da bi imela vsaka strokovna šola možnost nekega odprtega sistema, odprtega programa, kjer bi lahko delali samo praktične stvari. In končni izdelek, midva že delava tako, je vezan na čisto pravega naročnika. Vsako šolsko leto se lotevamo projektov: snemamo različne dogodke v živo, oddaje, promocijske filme, res veliko delamo z naročniki. In to je najdragocenejše znanje, ki ga dijaki dobijo. Gre za nekakšno vajeništvo, kot ga že imajo ponekod v skandinavskih državah, kjer dijaki po končani srednji šoli dejansko obvladajo prakso.
Navdih za scenarij za film Šepet metulja sta dobila leta 2017 zaradi fanta Luka, ki je bil vajin prvi dijak z motnjami avtističnega spektra. Kaj vas je tako navdihnilo?
Mateja: Ja, Luka je bil moj prvi stik z dijakom z motnjami avtističnega spektra. In odprlo se je vprašanje, kako se učitelji spoprijemajo z delom s takim učencem. Kajti oni nimajo časa ugotavljati, kaj bo pri njih delovalo, kako reagirati na molk, izpade, kričanje, napade besa in podobno, zato je bila to moja naloga. Jaz namreč nisem omejena na 45 minut, z dijaki delam individualno in veliko lažje se jim približam in ugotovim, kaj potrebujejo. Niti en dijak z avtizmom ni enak drugemu in moram jih individualno spoznati in individualno pristopati, in potem ko odkrijem, po domače povedano, kaj funkcionira, kateri pristop deluje, lahko to seveda predam naprej učiteljem, ki tega časa nimajo. In če sodelujemo, če nekako upoštevajo ta priporočila, potem stvari gladko stečejo. Če pa ne, se pa začne zapletati in je potem problem, ker je vedno huje in huje. Otroci začutijo, da niso sprejeti, tem otrokom pa največ pomeni, da so sprejeti in da jim dovolimo biti to, kar so, in če jih želimo spreminjati, bomo doživeli nasprotni učinek.
Alen: Luka je bil drugačen od glavnega igralca v filmu Alija, ki ima prav tako motnje avtističnega spektra. Predvsem je imel Luka težave s komunikacijo. Dogajalo se je, da je v razredu doživel napad ali pa se je začel dreti, udarjati po mizi. To so dogodki, ki lahko učitelju porušijo šolsko uro, in če ne znaš odreagirati, ura mine, ti pa ne obdelaš zadane snovi. In o tem sem razmišljal, ko sem se lotil scenarija. V filmu ne moraliziramo, ne kažemo, kaj je treba narediti in česa ne, ampak si vsak sam ustvarja mnenje. Je pa res, da je bil prvoten scenarij prilagojen Luki, a ker se je vmes zgodila epidemija, z Matejo pa sva dobila drugega otroka, se je vse skupaj zavleklo.
Glavno vlogo igra sedemnajstletni Ali Ogrizek. Kako to, da ste se odločili tako zahtevno vlogo dati osebi z motnjami avtističnega spektra? Predstavljam si, da je bilo to precej naporno, tako zanj kot za vso filmsko ekipo, in tudi precej pogumno.
Alen: Scenarij je nastal veliko prej, preden sva spoznala Alija, zato sva iskala in se tudi pogovarjala z nekaterimi mlajšimi profesionalnimi igralci. V resnici nikoli ni bila ideja, da bi glavnega junaka igral avtist.
Mateja: Ko sem bila leta 2021 na porodniškem dopustu, mi je Alen pripovedoval o novem dijaku, ki da ima kar veliko težav, da so učitelji v bistvu že brez idej, kako bi ravnali, kaj točno bi naredili. Imel je veliko napadov, bil je v stiski, zato so starši in učitelji že razmišljali o tem, da mogoče ta šola ni primerna. Ko sem se vrnila v službo, sem ga povabila na prvi razgovor, ki je potekal nekako tako: »Ali, kaj si pa ti želiš, zakaj si prišel na medijsko šolo?« In je odvrnil: »Želim si nastopati pred kamero in vsem, ki so mi kadar koli rekli, da iz mene nič ne bo, bi rad dokazal, da so se zmotili.« In meni so se prižgale vse luči in sem si rekla, zaradi tega je pa vredno snemati film. Pred tem namreč nisem bila naklonjena snemanju novega filma, saj je to res zahteven projekt, ki terja ogromno časa in energije. A začutila sem, da to preprosto moramo narediti, četudi samo zaradi enega obupanega otroka – čutila sem njegovo bolečino in stisko – pa tudi zaradi vseh drugih, ki lahko v njem najdejo navdih.
Alen: Pomembno je bilo tudi to, da si je Ali tega želel in da ima v sebi ta malo nastopaški pristop. Videlo se je, da mu je fajn, da uživa v nastopanju, in smo rekli, poskusimo!
Kako pa je snemanje, 35 snemalnih dni v dveh mesecih, vplivalo na Alija? Danes, na podelitvi zlate role v Celju (Šepet Metulja si je v manj kot mesecu dni ogledalo več kot 25 tisoč gledalcev) sva se spoznala in povedal mi je, da je bila to zanj ena najnapornejših stvari v življenju.
Mateja: Alija lahko kakšen zvok, situacija, ki ni povezana recimo z dogodkom izpred desetih dni, spravi v neko stisko. Začne podoživljati dogodke in strahove ter zapade v ta svoj film. To pomeni, da se začne tresti, jokati, nič ne more povedati, včasih tudi pade po tleh, potem pa mogoče niti ne ve, da se je to zgodilo. A ker se tako dolgo poznava, znam te epizode umiriti.
Alen: Ali je hiperaktiven, zato se zelo hitro izčrpa, utrudi, in to je bil na snemanju problem. Dogajalo se je tudi, da je zablokiral sredi prizora, tako da smo morali imeti odmor in logistično spremeniti potek snemanja, vmes kaj drugega posneti, da je šel malo odspat, da se je malo spočil. Ves čas snemanja je nekdo skrbel zanj.
Mateja: Najpomembnejše pri teh otrocih pa je, da se počutijo sprejete in ljubljene, in prva stvar, ki smo jo naredili, je bila, da smo za to ustvarili pogoje. Z vsemi člani ekipe smo se pogovorili, jih na to pripravili, jim povedali, kako morajo ravnati, se obnašati, govoriti in tako naprej. Takoj smo tudi povedali, da če bo kdor koli imel kakršne koli neprimerne pripombe ali pa bo naredil kaj neprimernega, ne bo več član ekipe. Kajti takega otroka, če se ne počuti sprejetega, zmoti vse.
Alen: Seveda je bilo to prilagajanje naporno za celotno filmsko ekipo, a tudi oni so se naučili nečesa novega in na koncu je bil naš trud poplačan.
Mateja: Tudi Ali je naredil ogromen napredek na sebi. Prej je skušal drugim pokazati, da zmore, na načine, ki morda niso bili najprimernejši. Zdaj pa je ugotovil, da se lahko dokazuje tudi s pozitivnimi stvarmi. Tako mi kot on smo vedeli, da ima to v sebi, le da tega do zdaj ni znal izraziti in pokazati. Pokazal je svojo edinstvenost, in zdaj ni več obremenjen s tem, da ga nihče ne mara ali da vsi mislimo o njem, da je nič, ker ve, da ni tako. Tudi ocene so se izboljšale, pa komunikacija, odnosi. Prej se ni nikogar dotikal, zdaj se objema z vsemi. Tako da je velik, očitno velik napredek.
Kako pa je film vplival na tiste Alijeve sošolce, ki niso bili prizanesljivi do njega? Povedali ste mi, da so bili tudi nekateri starši njegovih sošolcev zelo nezadovoljni, da je v razredu, ker moti pouk. So tudi oni spremenili mnenje?
Mateja: Ljudje počnemo mnogo neprimernih stvari zaradi strahu, ki je največkrat posledica neznanja. Ali teh epizod v razredu nima več, tako da nimajo več oprijemljivega razloga, da bi kar koli rekli. Seveda obstajajo ljudje, ki jim kaj ni všeč, in vedno bodo. Ampak jaz pravim, da vsem ne moremo biti všeč. Nekateri iz tega svojega strahu ne znajo izstopiti, zato se moramo vsi skupaj, kot družba, spoprijeti s tem. Čedalje več je otrok z motnjami avtističnega spektra, zato se bomo morali vsi znati spopadati s tem. Morda bodo mladi, ki take sovrstnike danes zasmehujejo, čez deset let sami imeli otroka s podobnimi težavami, in se bodo takrat spomnili na naju z Alenom in na to, kaj sva jim želela dopovedati. Mnogi mi namreč očitajo, da sem do Alija preveč zaščitniška. Ne vprašajo pa se, zakaj so odrasli do nekaterih otrok bolj zaščitniški kot do drugih – ker so pač ranljivejši. Treba se je postaviti na stran šibkejšega, tako pač je.
Alen: Zagotovo so se z Alijem povezali vsi tisti dijaki, ki so sodelovali pri projektu. Vsi, ki smo sodelovali pri filmu, smo postali nekakšna velika družina.
Prav sprejemanje in ozaveščanje o drugačnosti sta eni izmed glavnih sporočil filma. Kaj še?
Alen: Tega je ogromno, zato mogoče tudi kdo reče, da je scenarij preveč ambiciozen. Eno je avtizem, potem so tu tehnike sodobnega poučevanja – tako poučuje profesor Frank (Mitja Ritlop) –, povezovanje srednjih šol in podjetij, ambiciozni starši, ki želijo iz otroka narediti nekaj, kar on ni, preveč zaščitniške mame, tudi rasna problematika. Film odpira tudi vprašanje kakovosti zraka v učilnicah. Učenci v filmu razvijajo prezračevalni sistem, saj zaradi zatesnjenih oken v učilnicah ni svežega zraka, učenci pa zato vdihavajo radon, ki dolgoročno povzroča bolezni. Ogromno je tem, zato že razmišljamo tudi o drugem delu.
Se pravi resno razmišljate o drugem delu?
Alen: Ja, resno se pogovarjamo o tem.
Mateja: Razpravljamo o tem, toda najprej mora film priti na televizijske zaslone.
Zgodbo si lahko preberemo v istoimenski knjigi, ki je napisana skozi oči osebe z motnjo avtističnega spektra. Pa ste – glede na to, da ste, kot pravite, želeli opozoriti na drugačnost – razmišljali tudi o dostopnosti filma in knjige za ranljive skupine, kot so gluhi in slepi? Bo film dostopen z zvočnimi opisi ali s tolmačem, knjiga pa dostopna v brajevi pisavi?
Mateja: Naredili bomo zvočno knjigo in podnapise. To imamo v načrtu.
Alen: Vse drugo – zvočni opisi in tolmačenje filma ter prevod knjige – je za nas res velik zalogaj. Že film smo komaj posneli, ves čas je bil v najinih glavah. Gre za tehnike, s katerimi se še nisva srečala, ampak tudi v tej smeri bova zagotovo razmišljala, saj si želiva, da bi bil film dostopen čisto vsem, tudi ranljivim skupinam.