Lada Orešnik je iz Češke v Slovenijo prišla pred 15 leti. Kot pravi, jo je iz rodnega Brna k nam pripeljala ljubezen do gledališča, ostala pa je zaradi ljubezni do moža, ki ga je spoznala med gostovanjem v Ljubljani. Zaradi hude okužbe je pri 16 mesecih oglušela, a to je ni ustavilo, da se ne bi leta 1992 vpisala na študij dramatike za gluhe na Janačkovi akademiji glasbene umetnosti (JAMU) v Brnu. Med študijem je pridobila veliko izkušenj na področju profesionalne gledališke igre, gibalne igre, gledališkega govora, akrobatike in plesa. Naučila se je tudi različnih tehnik poučevanja in na odrskih deskah nastopala s slišečimi igralci. Do leta 2000 je bila kot režiserka zaposlena v gledališču Divadlo Neslyším, potem pa je svojo kariero kot samostojna kulturnica nadaljevala v Sloveniji, kjer od leta 2002 vodi gledališko skupino Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije (ZDGNS) Tihe stopinje, ki letos praznuje četrt stoletja obstoja. Dobili sva se v prostorih Društva gluhih in naglušnih v Zadobrovi, kjer ima gledališka skupina vaje. Pogovarjali sva se s pomočjo tolmačke Tanje Giuliatti Davinić, saj Orešnikova za sporazumevanje uporablja znakovni jezik.
Letos praznujete 25 let od ustanovitve gledališke skupine Tihe stopinje, ki jo vodite že 22 let. Kako je skupina nastala?
Skupino je leta 1999 ustanovila Veronika Garber iz Zavoda za gluhe Ljubljana. Meni so tri leta pozneje ponudili, da bi režirala eno do predstav, in to je tudi razlog, da sem začela sodelovati z ZDGNS. Ta izziv sem sprejela zaradi velike ljubezni do gledališča, potem pa sem spoznala svojega moža Gorazda in se zaradi ljubezni do njega tudi preselila v Kamnik. Kljub temu še vedno sodelujem s češkim gledališčem za gluhe, ki je veliko bolj profesionalno.
V 22 letih ste s Tihimi stopinjami ustvarili okoli 30 predstav. Trenutno v skupini sodeluje šest igralcev. Kako nastajajo vaše predstave?
Sprva sem sama pisala zgodbe in scenarije. Igralci so jih prebrali, a velikokrat jih niso razumeli, zato sem jim morala vse dodatno pojasniti, da so sploh dobili občutek, kaj je bistvo zgodbe. Potem smo vadili in besede skupaj pretvarjali v kretnje. Sama sem šivala kostume in izdelovala sceno. Danes je drugače, saj vsi sodelujemo. V vseh teh letih smo spravili zadevo na precej višjo raven.
Kje vas lahko vidimo v kratkem?
6. decembra nastopamo z našo zadnjo predstavo za otroke iz Pravljice v pravljico v Novi Gorici. Pripravljamo tudi novo predstavo za odrasle, premiera bo prihodnje leto spomladi.
Kaj odlikuje dobrega gluhega igralca?
Če je pri klasičnih igralcih največkrat v ospredju govor, sta pri gluhih igralcih zagotovo najpomembnejša gib in mimika obraza, saj morajo vse tisto, kar klasični igralci povedo, pokazati s kretnjami in mimiko. A besed ni mogoče enakovredno kretati, saj jih gluhi na ta način ne bi razumeli, poleg tega bi bile takšne predstave dolgočasne. Zato je treba scenarije predrugačiti in tudi tolmači morajo znati predstavo prilagoditi tako, da občinstvo, ki sliši, razume bistvo.
Ampak če vemo, da imamo v slovenskem jeziku približno pol milijona besed, SZJ pa pozna le dobrih 27 tisoč kretenj – kako sploh lahko priredite dramska besedila?
Imamo mimiko, in ta zelo veliko prikaže. Z eno kretnjo lahko povemo pet ali več besed (spači obraz in takoj mi je jasno, da je najprej presenečena, nato pa žalostna). Ni besed, ki bi lahko nadomestile to izraznost. Jezik kretenj je v resnici zelo bogat. Pantomima in mimika sta del nebesedne komunikacije, ki je velikokrat močnejša od besed.
Zakaj je po vašem mnenju pomembno, da tudi gluhi igralci dobijo možnost igranja na odru? Da znakovni jezik zaživi na odrskih deskah in v dramskih besedilih?
Zato ker tako ozaveščamo slišeče in omogočamo gluhim, da sodelujejo v gledališki umetnosti. S tem omogočamo enakopravno vključenost gluhe skupnosti v gledališko umetnost.
Kaj pa slišeči, ali tudi mi lahko spremljamo vaše predstave?
Seveda. Tako kot imamo mi tolmače, ki nam prevajajo govorjeni jezik, tako so na naših predstavah tolmači, ki kretnje prevajajo v govorjeni jezik. Gledališki tolmači za slišeče morajo z barvo in jakostjo glasu ubesediti s kretnjami izražena čustva. To je zelo zahtevno delo, ki ga ne more opravljati vsak tolmač.
Po poklicu ste akademska gledališka režiserka. Študij ste končali na akademiji JAMU v Brnu, ki ste jo obiskovali skupaj s slišečimi študenti med letoma 1992 in 1996. Ste se ves čas šolali v integraciji?
Odraščala sem v dveh svetovih. Pet let starejši brat me je ves čas vključeval v slišečo družbo in me je veliko naučil, obiskovala sem tudi poletne tabore s slišečimi otroki, vendar sem bila do študija vključena v šole za gluhe otroke, kjer sem se družila z gluhimi. Dolgo nisem vedela, za kateri svet naj se odločim – za svet slišečih ali svet gluhih. V svetu slišečih je veliko več informacij in velikokrat jim nisem mogla slediti. Na koncu sem se odločila za svet gluhih, se vključila v gluho družbo in sem srečna.
Za sporazumevanje uporabljate znakovni jezik. Kako ste se pri študiju sporazumevali s slišečimi študenti in profesorji?
Na Češkem imamo usmerjeno izobraževanje za gluhe otroke in tam sem se naučila, kako je treba vaditi za gledališče. Že kot otrok sem se naučila igrati različne vloge, uporabljati mimiko in pantomimo, in to mi je bilo na akademiji v veliko pomoč. Med študijem sem imela ves čas ob sebi tolmača, ki mi je prevajal vsebino predavanj. Bila sem prva študentka, ki ji je dekan odobril tolmača ves čas šolanja in ga je tudi akademija plačala. Vse sem lahko spremljala brez težav, tudi učne ure plesa.
V Sloveniji še danes ni mogoče, da bi gluha oseba študirala na Akademiji za glasbo, radio, film in televizijo.
Na Češkem pa gluhi igralci že več kot 25 let nastopajo skupaj s slišečimi igralci na gledaliških odrih in v filmih. 29. novembra bo na Češkem premiera muzikala Sovica Oka, ki sem ga režirala, in na odru bodo trije slišeči igralci ter dva gluha.
In slišeči igralci nimajo težav s tem, da njihovo predstavo režira gluha režiserka?
Prav nobenih. Moja navodila jim prevajajo tolmači in vsi se dobro razumemo.
Kako pa se kot gluha režiserka počutite v Sloveniji? Se počutite sprejeto, menite, da imate enake možnosti?
Žal ne. Gledališki nastopi v znakovnem jeziku so zelo omejeni. Javnosti se tako predstavimo le dvakrat na leto, čeprav smo sposobni in si tudi želimo nastopati več. Vsako leto prosimo za več nastopov, za enakopravnejšo obravnavo. Prijavljamo se na festivale, a nas ne povabijo. Na Češkem je popolnoma drugačna slika, tam so gluhi igralci zaželeni in cenjeni. Vsako leto jih vabijo k sodelovanju, tukaj pa smo sami za vse. Menim, da bi moralo za naše nastope poskrbeti ministrstvo za kulturo.
Rekli ste, da je izobraževanje gluhih na Češkem veliko kakovostnejše od izobraževanja gluhih pri nas. Zakaj?
Če primerjam možnosti izobraževanje na Češkem in v Sloveniji, je na Češkem veliko bolje. Moja hči, ki je naglušna, je brez težav končala magisterij, čeprav se sporazumeva v znakovnem jeziku. Ogromno je projektov za izobraževanje gluhih, ki jih financira država. Gluhi otroci, ki sem jih spoznala, so nerazgledani. Znajo črke, ampak ne poznajo zgodovine, ne poznajo pravljic, ne poznajo umetnosti. Na Češkem gluhe otroke že od ranih let učijo o zgodovini gluhih, berejo jim pravljice v znakovnem jeziku. Tukaj pa mladi gluhi ne vedo, kaj je komedijska umetnost. In ko jim razložim, so navdušeni. Ne gre za to, da ne bi razumeli, ampak ker jim nihče tega ne pove, nimajo širine in to jim resnično manjka. Gluhi so zelo pametni in radovedni, a če ne dobijo informacij, ne morejo razvijati svojih potencialov.
Kakšno je vaše sporočilo ob dnevu slovenskega znakovnega jezika?
Zelo rada imam igro, gledališče, ustvarjanje na različnih področjih, rada se učim in se veselim novih znanj in izzivov. Sodelujem tudi pri projektu gledališki tolmač. Želim si, da bi na odre slovenskih gledališč začeli vključevati gluhe igralce; da bi na AGRFT sprejeli tudi gluhe študente, ki so nadarjeni za režijo, za igro. Tudi sama sem diplomirana režiserka, imam izkušnje tudi s poučevanjem mimike, pantomime, zakaj ne bi tudi gluhi profesorji poučevali na akademiji?