13-letni Vid Bučar že od svojega sedmega leta hodi v glasbeno šolo Jesenice. Njegova mama Majda Košir ga je v glasbo usmerila po nasvetu terapevta, ki Vida obravnava zaradi motnje pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD). "Vid si je sam izbral bobne, ki so se pozneje izkazali kot najprimernejši inštrument za otroke z ADHD. Njegov terapevt je celo napisal, da je igranje bobnov pri Vidu del terapije," je pojasnila Koširjeva. "Težko se skoncentriram, pa včasih tudi pozabim stvari, ki sem se jih naučil," Vid opisuje svoje splošno počutje. "Igranje bobnov mi je pomagalo, da mi je šlo lažje v šoli. Ko sem bil živčen, sem bobnal in napetost je izginila." Sliši se preprosto, a je vse prej kot to, je opozorila Vidova mama: "Učitelju bobnov sem takoj povedala, da ima Vid motnje koncentracije in je bil zato zelo potrpežljiv. Na urah se ni razburjal, počakal je, da je Vid prišel k sebi in sta potem nadaljevala."
Poudarja tudi, da je izjemno pomembno sodelovanje staršev in učitelja: "Če starši niso pripravljeni sodelovati, je vse zaman. Kadar Vid ni želel delati, so me poklicali, da sem prišla in bila z njim na uri. To je naloga nas, staršev, da se tudi mi potrudimo in vložimo svojo energijo. Vid je samoiniciativno zelo malo naredil, veliko ur sem presedela z njim." Njen trud se je obrestoval, je prepričana Koširjeva, ki je ponosna, da je Vid, ki zdaj že eno leto obiskuje ure petja, nedavno prejel zlato priznanje na Soboškem festivalu. "Vidu je glasbena šola pomagala na vseh področjih. Ima popoln posluh in dober glas in to priznanje mu je dalo samozavest, dokazal si je, da je lahko uspešen," še pravi Majda Košir.
Sodelovanje s straši je ključ do uspeha
Vidova učiteljica petja Andreja Geržina meni, da bi morali imeti vsi glasbeno nadarjeni otroci možnost, da razvijajo svoje glasbene sposobnosti. Vid je njen prvi učenec z motnjo pozornosti: "Vid ima dobro glasbeno osnovo, ker je igral tolkala in ima dobre glasovne zmožnost. Je pa res, da je precej spremenil dinamiko pevskih vaj, saj ga je bilo treba vmes miriti in se mu posebej posvečati. Njegove neobičajne reakcije so me na začetku presenetile, ampak sva to kar dobro predelala in zdaj je lahko skoncentriran tudi celo uro." Dela z Vidom se je lotila po občutku, saj navodil za delo z otroki s posebnimi potrebami ni. "Naprej sem se posvetovala z njegovo mamo, kar mi je zelo pomagalo. To je ena izmed bistvenih stvari in mislim, da tudi midve dobro sodelujeva. Vid vidi, da ima podporo tako pri meni kot pri svoji mami," poudarja Andreja Geržina.
Poleg Vida glasbeno šolo Jesenice obiskuje še dvajset otrok s posebnimi potrebami. Med njimi je tudi deklica z znižanimi učnimi sposobnostmi, ki se pri mag. Blanki Piotrovski Kosar že tretje leto uči igranja violine. "Imava zelo dober odnos in napreduje po svojih zmožnostih," o delu z deklico razlaga Blanka Piotrovski Kosar, ki je tudi sama mama otroka s posebnimi potrebami in študentka inkluzije. Kot pojasnjuje, je učenje violine zahtevno za vse učence: "Zahteva celotno telo, celotno dušo, koncentracijo, fokus, koordinacijo rok, grobo, fino motoriko, potem pa še ogromno vaje." A kot pravi, je individualni pouk odlična oblika za delo z otroki s posebnimi potrebami, saj tako lahko spremljamo njihov napredek: "Navodil za delo nimamo, zato se trudim otroku slediti in se mu prilagajati." Učiteljica nauka o glasbi in solfeggia v glasbeni šoli Vrhnika Kristina Smrke se mora drugače kot njeni kolegi inštrumentalisti prilagoditi poučevanju večje skupine otrok. V 20 letih je poučevala učence z disleksijo, dispraksijo, ADHD-jem, motnjami avtističnega spektra, Aspergerjevim sindromom, gibalno oviranostjo, slepoto in nižjimi intelektualnimi sposobnostmi. "Kot učiteljica se trudim vzpostaviti stik z vsakim učencem v razredu in nas povezati v skupino. Prilagoditve so potrebne, včasih večje, včasih minimalne. Recimo: stalno mesto v razredu, povečave notnega zapisa, sprememba barve lista ali zapisa, izdelava didaktičnih pripomočkov, prilagoditve pri ocenjevanjih (podaljšan čas pisanja pri testih, ustno ocenjevanje namesto pisnega), individualna pomoč," našteva in tako kot druge sogovornice poudarja, da je pri poučevanju otrok s posebnimi potrebami najpomembnejše sodelovanje s starši.
MVI: Glasbene šole obiskuje od 300 do 1000 učencev s posebnimi potrebami
Znane so številne raziskave, ki dokazujejo, da glasba ugodno vpliva na vse skupine otrok s posebnimi potrebami, a kot ugotavlja Zagovornik načela enakosti, vključevanje otrok s posebnimi potrebami v glasbenem šolstvu ni sistemsko urejeno. Leta 2022 je na pobudo matere otroka z avtizmom, ki je navedla, da zakon od glasbenih šol ne zahteva uvedbe posebnih prilagoditvenih ukrepov, da bi ti otroci na sprejemnem izpitu svoj glasbeni talent sploh lahko pokazali, ugotovil, da je zakon o glasbenih šolah diskriminatoren, saj ne vsebuje določila, da je treba otrokom s posebnimi potrebami omogočiti ustrezne prilagoditve pri opravljanju sprejemnih izpitov v glasbene šole.
Natančnih podatkov o tem, koliko otrok s posebnimi potrebami obiskuje javne glasbene šol, nimamo, saj v nasprotju z osnovnimi šolami glasbene nimajo podatkov o tem, ali ima kateri od njihovih učencev odločbo o usmeritvi. Možnosti vključevanja otrok s posebnimi potrebami v glasbeno izobraževanje je lani preučil Pedagoški inštitut in v okviru projekta Inkluzivno glasbeno šolstvo objavil poročilo, v katerem ugotavlja, da dve tretjini ravnateljev (68 % oz. n = 25) in učiteljev (65 %) poroča, da se na njihovi GŠ izobražujejo učenci s posebnimi potrebami ali da so jih učitelji že poučevali. Anketo o številu učencev s posebnimi potrebami, na katero je odgovorilo 50 glasbenih šol, so izvedli tudi na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje (MVI). "Iz izsledkov ankete je razvidno, da je v glasbene šole vključenih več kot 300 učencev, za katere so starši sami povedali, da imajo odločbe o usmeritvi, oziroma okoli 1000 učencev, za katere učitelji ugotavljajo, da bi potrebovali dodatna znanja pri poučevanju." V šolskem letu 2022/2023 je 54 javnih glasbenih šol obiskovalo okoli 24.300 učencev, kar pomeni, da je delež učencev s posebnimi potrebami 1,2 odstotka oziroma dobre 4 odstotke.
Vse temelji na samoiniciativnosti učiteljev
Pri pripravi Poročila o ugotovitvah v okviru projekta Inkluzivno glasbeno šolstvo je sodelovala tudi dr. Andreja Marčun Kompan, ki poučuje prečno flavto na glasbeni šoli Domžale in ima tudi sama kar nekaj izkušenj s poučevanjem otrok s posebnimi potrebami. "Poučevala sem dolgotrajno bolno učenko, učenko s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, ki je imela disleksijo, učenko z ADHD-jem ter učenko z motnjami v duševnem razvoju. Pomembno je, da prav na začetku glasbenega izobraževanja pri nobeni od njih nismo vedeli za posebne potrebe. Nanje so nas pozneje bodisi opozorili starši bodisi smo med izobraževanjem primanjkljaje prepoznali sami," pripoveduje sogovornica in dodaja, da se je pri poučevanju učencev s posebnimi potrebami izkazalo, da so ključne lastnosti potrpežljivost, razumevanje in iskanje novih strategij, ki učencu lahko omogočajo napredovanje. "Kot primer lahko posebej omenim učenko z ADHD-jem, pri kateri sem uporabila ravnotežni krožnik, da se je njeno nenehno gibanje nekoliko umirilo. Omenjena strategija se je izkazala za uspešno tudi pri drugih učenkah, ki so se na ravnotežnem krožniku zabavale in hkrati skrbele za podporo, ki je pri igranju flavte ključnega pomena", opisuje Marčun Kompanova in poudarja, da so tudi druge strategije, ki jih uporabljajo pri poučevanju učencih s posebnimi potrebami, nemalokrat koristne tudi pri poučevanju učencev, ki posebnih potreb nimajo. Podobno kot na glasbeni šoli Jesenice tudi v Domžalah že več let sprejemajo otroke s posebnimi potrebami. "Imamo dva učenca z motnjo avtističnega spektra, gibalno ovirano učenko, več otrok z ADHD-jem in več z disleksijo ter delno slepega učenca. Pred leti je šolanje končala tudi popolnoma slepa učenka. Za vsakega učenca s posebnimi potrebami je treba najti pristop, ki mu bo omogočil čim večji napredek," je prepričana. Iskanje ustreznih strategij in prilagajanje pedagoškega dela pa je prepuščeno vsakemu posameznemu učitelju.
Glasbeni pedagogi se ne počutijo dovolj kompetentne za poučevanje otrok s posebnimi potrebami
Zagovornik načela enakosti je že leta 2022 pozval k ustreznim spremembam zakonodaje in odpravi diskriminacije na področju vključevanja otrok s posebnimi potrebami v glasbeno izobraževanje. V svoji sklepni ugotovitvi je navedel: "Očitno je, da vključevanje otrok s posebnimi potrebami v glasbeno izobraževanje v Sloveniji ni sistemsko urejeno, kar je v nasprotju z ZIMI (Zakon o izenačevanju možnosti invalidov) in KPI (Konvencija o pravicah invalidov). Prilagoditve glasbenega izobraževanja za otroke s posebnimi potrebami so v praksi prepuščene senzibilnosti in angažiranosti posameznih strokovnih delavcev in ravnateljev. Vendar posamezni primeri dobre prakse niso dovolj za uresničevanje in zagotavljanje ene izmed temeljnih pravic vsakega otroka, pravice do enakih možnosti izobraževanja. Po drugi strani pa so tudi glasbeni pedagogi v situacijah, ki se pojavijo v praksi, prepuščeni sami sebi in zdi se razumljivo, da se ne počutijo dovolj kompetentne za poučevanje otrok s posebnimi potrebami."
Da je znanja na tem področju premalo, potrjujejo tudi vse sogovornice. "Ker nimamo znanja, je zelo pomembno, da se nas podkrepi s kakšnim dodatnim izobraževanjem. Treba je izpostaviti primere dobre prakse, da se tudi kolegi opogumijo, saj je po mojem tukaj zelo velik strah – ne znam, ne zmorem,« meni Blanka Piotrovski Kosar. Andreja Marčun Kompan pa dodaja, da je ena od nujnih sprememb tudi zgodnje izobraževanje glasbenih pedagogov, "že na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, kjer je trenutno na voljo zgolj izbirni predmet Poučevanje učencev s posebnimi potrebami pri pouku glasbe."
"Nova znanja, tankočutnost, empatija, dobra komunikacijo s starši in včasih tudi prilagoditev učnega programa"
Da bi bili učitelji v glasbenih šolah pri delu z otroki s posebnimi potrebami bolj suvereni, če bi imeli tudi več znanja za omenjeno področje, je prepričana tudi učiteljica petja in predšolske glasbene vzgoje na Glasbeni šoli Slovenske Konjice Andreja Obrul. "Menim, da bi učitelji v glasbenih šolah potrebovali strokovne mentorje s področja, na katerem ima otrok primanjkljaj. V timskem delu s strokovnim mentorjem in starši bi oblikovali individualni program. Zelo bi pomagalo, da mentor spremlja učno uro in učitelju pomaga pri učnem delu z nadaljnjimi usmeritvami. Seveda je vsakršna dodatna učna pomoč povezana tudi s financami, pri čemer bi moralo ministrstvo za šolstvo narediti korak naprej." Trenutno imajo na GŠ Slovenske Konjice dva učenca s posebnimi potrebami, in sicer slabovidnega učenca in slepo učenko. "Pri slepi učenki poleg razvoja glasbenih in pevskih sposobnosti dajem velik poudarek razvoju slušnih, tipnih zaznav in orientaciji v prostoru. Pri slabovidnem učencu notni material povečam v velikost, da lahko učenec sledi notnemu zapisu," opisuje. Način učenja je morala prilagoditi tudi v preteklosti, ko je poučevala učenko s primanjkljajem v duševnem razvoju in učenko z Aspergerjevim sindromom. "Vsekakor pa imam za poučevanje otrok s posebnimi potrebami premalo specialnopedagoškega znanja, zato sem prebrala mnogo raznovrstne literature in se posvetovala s strokovnjaki na področjih, kjer ima otrok težave." Opozarja, da delo z otroki s posebnimi potrebami od učitelja zahteva nova znanja, tankočutnost, empatijo, dobro komunikacijo s starši in včasih tudi prilagoditev učnega programa.
Na ministrstvu iščejo rešitve
Kot so nam sporočili z Ministrstva za vzgojo in izobraževanje (MVI), se problema zavedajo in so ustanovili delovno skupino, sestavljeno iz strokovnjakov s pedagoškega področja, psihologov, ravnateljev in predstavnikov Zavoda Republike Slovenije za šolstvo (ZRSŠ) in MVI, ki bo preučila, kako postaviti inkluzivno glasbeno šolstvo v sistem. "Za ravnatelje glasbenih šol je Zavod RS za šolstvo izvedel dve delavnici na temo vključevanja otrok s posebnimi potrebami v glasbenih šolah, Zveza slovenskih glasbenih šol pa je na srečanju ravnateljev organizirala predavanje o tem, kako drugače lahko otroci s posebnimi potrebami dojemajo vprašanja na sprejemnih preizkusih. V zvezi z izvajanjem pouka z učenci s posebnimi potrebami so razpisani seminarji in delavnice za učitelje," so zapisali.
Vse sogovornice priznavajo, da je med nekaterimi glasbenimi pedagogi in ravnatelji glasbenih šol še vedno precej predsodkov do poučevanja učencev s posebnimi potrebami, zato si želijo, da bi bila vrata glasbenih šol odprta za vse otroke in da bi bili v njih učitelji, ki jih ne bi bilo strah poučevanja otrok s posebnimi potrebami. "Morda učitelji pri otroku s posebnimi potrebami ne bodo doživeli tolikšnega aplavza na glasbenih tekmovanjih, doživeli pa bodo osebni, notranji aplavz ob srečnem, izpolnjenem otroku. Menim, da bi moralo biti to vodilo vseh učiteljev v glasbenih šolah," še pravi Andreja Obrul.