Tako je odgovoril na vprašanje, zakaj se je odločil za delo fizioterapevta. Trajković je kot najboljši učenec svoje generacije končal srednjo šolo in opravil državni strokovni izpit ter tako pridobil dovoljenje za delo fizioterapevta. Po treh letih prostovoljnega dela na Inštitutu za revmatologijo je dobil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. "Delam dopoldne in popoldne ter tudi ob sobotah, a zame je to popolnoma nepomembno. Kadar sem na urniku, opravim svojo izmeno in grem naprej," je povedal. "Vuk je z nami na delovni terapiji leto dni. Pred tem je bil na fizikalni terapiji, ker je po poklicu fizioterapevt s končano srednjo šolo. Trenutno je na t. i. kroženju, saj mora usvojiti vse terapije, ki jih imamo na inštitutu," je povedala Vukova sodelavka in delovna terapevtka Jasna Drndarević, katere naloga je poleg še ene delovne terapevtke podpora Trajkoviću. "Na fizikalni terapiji je veliko električnih naprav, zato obstaja možnost poškodb pacientov zaradi premočnega električnega toka. Prav tako se je treba v nekaterih situacijah v trenutku odzvati, zato mora biti vedno nekdo z Vukom, da mu takrat z nasvetom priskoči na pomoč," je še pojasnila. Vendar to zanjo ni obremenitev, nasprotno: "Odkar je Vuk moj sodelavec, veliko raje hodim v službo. Veliko zabavneje je! Nikoli ne veste, kaj bo povedal. Njegove zgodbe so izjemno zanimive in polne dogodivščin in pacienti jim radi prisluhnejo."
Vukovi starši so se veliko ukvarjali z njim
Med našim obiskom na Inštitutu za revmatologijo je Vuk pacientom, ki so prihajali na terapijo, samostojno dajal navodila za vaje. Ob tem si je v svoj dnevnik vestno zapisoval njihov napredek. "Vuk mi je ravno prejšnji dan povedal, kaj vse sva počela pred enim letom, tako da zares dobro dela," je povedala ena od pacientk. Tudi drugi dve sta izjemno zadovoljni z njegovim delom. Nikogar ne moti, da gre za osebo s posebnimi potrebami. "Nikoli nismo imeli negativnih izkušenj zaradi tega, nihče ni zavrnil Vukove obravnave ali imel pripombe. Očitno je, da so se Vukovi starši ogromno ukvarjali z njim, ko je bil še otrok. Zelo lepo je vzgojen in kulturen. Na začetku je precej jecljal, ampak to se zdaj zgodi zelo redko, saj je veliko obiskoval logopeda in tudi psihologa. Izjemno duhovit je in tudi z mlajšimi kolegi se odlično razume," je pojasnila Jasna Drndarević, ki ima že 40 let delovne dobe.
Trajkovićeva zaposlitev je velika pridobitev za inštitut
S Trajkovićem sodelujejo tudi absolventi višje medicinske šole, ki so na Inštitutu za revmatologijo na obvezni medicinski praksi. "Vuk je naš nadrejeni, tako da nas tudi popravi, če se kdaj zmotimo. Pazi na nas, mi pa smo ga sprejeli in odlično se razumemo," je povedal absolvent višje medicinske šole Ivan Šalbajić in dodal, da se mu ne zdi niti malo nenavadno, da je lahko nekdo z Downovim sindromom fizioterapevt. "Smo iz take stroke, da zelo dobro vemo, česa so sposobne osebe z Downovim sindromom, zato je bila zame Vukova zaposlitev popolnoma pričakovana." Njegova kolegica Anastasija Đorđević pa je poudarila, da je izjemno vesela, da Trajkovića niso diskriminirali, ker je oseba s posebnimi potrebami. "Te osebe lahko veliko pripomorejo k delu s pacienti, saj so veliko bolj empatične in potrpežljive," je prepričana.
Vuk Trajković, ki ima tudi mlajšega brata in sestro, živi s starši in se v službo največkrat pripelje z mestnim avtobusom. Njegova največja želja je, da bi bil samostojen. Ob tem želi biti navdih drugim osebam s posebnimi potrebami. "Naj gredo v službo in opravljajo delo, ki jih veseli," mi je še zaupal.
Kako pa je pri nas? Se osebe z Downovim sindromom oz. zmerno motnjo v duševnem razvoju lahko redno zaposlijo? Kakšen je sistem zaposlovanja oseb s posebnimi potrebami pri nas in kaj vse delajo? Na ta in nekatera druga vprašanja bomo odgovorili v ponedeljek, 24. marca, v oddaji Tednik ob 20.00 na prvem programu Televizije Slovenija.