Prežihov Voranc je bil slovenski pisatelj in politik.
Njegovo pravo ime je bilo Lovro Kuhar.
Vendar ga ljudje bolj poznajo pod imenom Prežihov Voranc.
Prežihov Voranc je psevdonim.
Psevdonim je izmišljeno ime,
ki ga pogosto uporabljajo pisatelji.
Uporabljajo ga,
da prikrijejo svoje pravo ime.
Prežihov Voranc se je rodil 10. avgusta 1893 v Podgori pri Kotljah.
To je bilo pred 129 leti.
Podgora pri Kotljah je bila takrat del države Avstro-Ogrske.
Danes je to naselje v občini Ravne na Koroškem.
Ravne na Koroškem je občina na severu Slovenije.
Prežihov Voranc se je izobraževal sam
Starši Prežihovega Voranca so bili revni.
Zato Prežihov Voranc po osnovni šoli ni nadaljeval šolanja.
Ostal je doma.
Pomagal je na kmetiji.
Izobraževal pa se je sam.
Prežihov Voranc je bil politik
Pridružil se je Komunistični partiji Jugoslavije.
Komunistična partija Jugoslavije je bila politična organizacija.
Poznana je tudi pod kratico KPJ.
KPJ je delovala nezakonito.
To pomeni,
da je bila v nasprotju z zakonom.
In v nasprotju s tedanjo politiko.
Komunizem je politična ideja.
Komunisti pravijo,
da ne bi smelo biti revnih in bogatih ljudi.
Vsi ljudje bi morali imeti enako denarja.
Komunisti pravijo,
da bi morali biti vsi ljudje enakopravni.
Nihče ne bi smel imeti manj pravic kot drugi.
Med letoma 1929 in 1945 je naše ozemlje
spadalo pod Kraljevino Jugoslavijo.
Kraljevina Jugoslavija je bila samostojna država.
Kraljevino je vodil kralj Aleksander I. Karađorđević.
V Kraljevini Jugoslaviji je bilo sodelovanje
s KPJ prepovedano.
Oblasti so člane KPJ preganjale v tujino.
Tudi Prežihov Voranc je moral leta 1930
zaradi sodelovanja s KPJ
zapustiti Kraljevino Jugoslavijo.
Živel je v večjih evropskih mestih:
na Dunaju, v Parizu in v Moskvi.
Zaradi sodelovanja s komunisti je bil tudi večkrat zaprt.
Sčasoma je Prežihov Voranc postal eden glavnih članov KPJ.
Prežihov Voranc se je po 9 letih življenja v tujini
nezakonito vrnil v Jugoslavijo.
Nastanil se je v Ljubljani.
V Ljubljani je bival skrivaj.
Do začetka 2. svetovne vojne se je umaknil iz politike.
Raje se je posvetil pisanju.
Prežihov Voranc je pisal o življenju preprostih ljudi
Prežihov Voranc je pisal o tem,
kako so živeli kmetje in delavci.
Pisal je tudi o življenju ljudi med vojno.
Prežihovega Voranca uvrščamo v
obdobje socialnega realizma.
Socialni realizem je smer v literaturi.
V delih socialnega realizma
pisatelji pišejo o vsakdanjem življenju revnih ljudi.
Pišejo o tem,
da je njihovo življenje težko.
Prežihov Voranc je pisal:
- novele,
- črtice,
- romane,
- zgodbe in
- potopise.
Novele in črtice so krajša pripovedna dela.
Romani so daljša pripovedna dela.
Prežihov Voranc je pisal za odrasle in otroke.
Voranc je napisal 2 noveli za odrasle:
- Samorastniki in
- Boj na požiralniku.
Napisal je tudi 3 romane:
- Požganica,
- Doberdob in
- Jamnica.
Njegovo najbolj znano delo pa je
zbirka črtic z naslovom Solzice.
V Solzicah je 11 črtic.
Prva črtica v zbirki Solzice se imenuje Solzice.
Pripoveduje o življenju Prežigovega Voranca,
ko je bil majhen.
Prežihov Voranc je moral pasti živino v globeli.
Globel se je imenovala Pekel.
Delo mu ni bilo težko.
Vendar se je bal iti v Pekel,
saj je bilo tam zelo grozljivo.
Ko je prišel v Pekel,
se je ustrašil.
Objokan je stekel domov.
Oče in mati ga zato nista več pustila v Pekel.
Nekega dne pa si je mati zaželela solzic.
Solzice so rože šmarnice.
Solzice so rastle le v Peklu.
Voranc je šel v Pekel in natrgal solzice.
S tem je premagal strah.
Prežihov Voranc je za svoje delo dobil nagrade
Za črtico Solzice je dobil Prešernovo nagrado.
In Levstikovo nagrado.
Prešernova nagrada je najvišje priznanje v Sloveniji
za dosežke na področju umetnosti.
Levstikova nagrada pa je priznanje,
ki ga vsako leto podelijo
za najboljše mladinsko književno delo.
Levstikovo nagrado podeljuje založba Mladinska knjiga.
Leta 2013 so pri Zavodu Risa in CUDV Črna na Koroškem
priredili 2 zgodbi Prežihovega Voranca v lahko branje.
Zgodbo Stari grad je priredila Saša Lesjak.
Sodelavci pri prirejanju so bili:
- Regina Bratina, Dragica Fermevc, Miha Gačnik,
- Jasna Herjavec, Mojca Kanižar, Karel Krajnc,
- Štefka Krajnc, Breda Mlakar, Aleš Nikolič,
- Simona Polajšer, Aleš Sedelšak, Mojca Šmon,
- Marjanca Vanovšek, Sabina Zirenstein.
Zgodbo Stari grad v lažje razumljivi obliki si lahko preberete spodaj.
Prežihov Voranc: Stari grad
Ob reki Dravi je hrib,
pod hribom pa mesto.
Včasih je na hribu stal grad.
Grad je razpadel,
ostale so ruševine in kamenje.
Ostal je tudi star stolp.
Ta zgodba se je zgodila
v stolpu starega grada.
Pod hribom je stanovala družina.
Imeli so sina, ki mu je bilo ime Vester.
Star je bil 14 let.
Eno nogo je imel krajšo od druge,
reče se, da je imel nogo pohabljeno.
Starši ga niso pustili, da bi sam hodil okoli.
Večino časa je bil doma.
Skrbel je za krave, svinje in kure
ter pomagal mami na njivi.
Vester je vsak dan zlezel na stolp.
Na stolp je splezal po bukvi.
Gledal je na mesto.
Videl je hiše in vse,
kar se je dogajalo v mestu.
Videl je ljudi, ki so hodili po trgu.
Nekega dne je videl,
da so v mesto prišli tuji vojaki.
Nekateri ljudje so se pred vojaki skrivali,
tekali so se m in tja ter vpili.
Drugi ljudje so bili vojakov veseli.
Iz gostilne so prikotalili velik sod
in vojakom začeli nositi pijačo.
Ženske so tuje vojake objemale
in jih poljubljale.
Vester je vse to gledal s stolpa.
Ni vedel, kaj vse to pomeni.
Čudno se mu je zdelo,
da vsi ti ljudje govorijo drugačen jezik.
Slišal je očeta in mater, pogovarjala sta se:
Prišla je vojska in zdaj bo vse drugače.
To je bilo med 2. svetovno vojno.
Ljudje so mislili,
da bodo zdaj prišli boljši časi
in da bodo bolje živeli.
Tudi Vestrova mati in oče
sta nekaj časa mislila,
da bodo bolje živeli.
Vojaki pa so iz mesta odpeljali dobre ljudi.
Življenje je bilo vedno težje.
Vedno manj je bilo kruha in hrane.
Ljudje so živeli še slabše.
Vester je vsak dan zlezel na stolp.
Nekega dne je videl,
da so po trgu prignali župnika.
Župnik je imel zvezane roke.
Pred njim in za njim sta šla dva vojaka.
Na trgu so ljudje kričali na župnika.
Na župnika je kričala tudi ženska,
ki mu je včasih poljubljala roko:
Fej, debeluh, prav se ti godi.
Vester ni mogel razumeti,
zakaj so župnika gnali v zapor,
prej pa so ga imeli radi.
Za župnikom so odgnali še druge ljudi.
Vojaki so odpeljali cele družine.
Mati je rekla:
Selijo tiste ljudi,
ki ne marajo tujih vojakov.
Minili sta 2 leti od prihoda tujih vojakov.
Vester je bil star 16 let.
Življenje je bilo vedno težje.
Vester si je želel,
da bi bilo kmalu konec vojne
in da bi vojaki odšli iz vasi.
Še vedno je vsak dan splezal na stari stolp.
Tam je imel svoje skrivališče.
Nekega dne je videl vojake,
ki so v stolp pripeljali 4 moške.
Vojaki so rekli:
Kopljite, da bo dno stolpa ravno.
Marš na delo.
Moški so začeli takoj kopati.
Vojaki so sedeli in kadili cigarete.
Na moške so kričali:
Delaj, bandit!
Tukaj vas bomo jutri ubili.
Naslednji dan so v stolp spet prišli vojaki.
Vester je bil ves čas v skrivališču.
Vojaki ga niso mogli ne videti in ne slišati.
Pripeljali so 4 može.
Postavili so jih k zidu.
Iz zidu so moleli veliki železni obroči.
Može so privezali k tem železnim obročem.
Potem so vojaki s puškami ustrelili v može.
Možje so umrli.
Vester je šel domov.
Oče mu je rekel:
Vester, v stolp ne hodi več.
Ni varno.
Bojim se, da se ti bo kaj zgodilo.
Vester očeta ni ubogal.
Naslednje jutro je spet odšel v stolp.
Z očetovim orodjem
je stolkel obroče iz zida.
Oddahnil si je:
Zdaj vojaki ne bodo mogli več
privezovati ljudi.
Doma ni povedal, kaj je storil tisti dan.
Nemški vojaki so videli,
da železnih obročev ni več.
Prišli so k Vestru domov.
Spraševali so očeta:
Kdo je stolkel železne obroče v s tolpu?
To je sabotaža.
Oče je rekel, da nič ne ve.
Vojaki so gledali Vestra.
Komandant vojakov je rekel:
Pohabljeni fant tega res ni mogel storiti.
Potem so vojaki odšli,
v stolpu je bil nekaj časa mir.
Nekega jutra so vojaki zopet prišli.
Pripeljali so moškega.
Z njim so delali zelo grdo,
mož je na obraz padel po tleh.
Govorili so mu grde besede:
Pes. Bandit. Svinja.
Ti bi gotovo rad hitro crknil?
Moški je odgovoril:
Z menoj storite, kar hočete.
Smejali so se:
To bomo tudi storili.
V stolp so spustili 3 velike pse.
Psi so moža napadli in ga začeli gristi.
Mož je bil zvezan, zato se ni mogel braniti.
Vojaki so s tali okrog moža
in še bolj ščuvali pse.
Vester je bil prestrašen.
Hotel je pomagati, ampak si ni upal,
ker bi ga vojaki lahko ujeli in ubili.
Nekaj kamenja je zvalil na dno stolpa.
Kamen je zadel enega psa,
da je nehal gristi.
Drugi kamen je zadel vojaka.
Psi in vojaki so zato zbežali.
Vester je bil vesel,
da je pregnal pse in vojake.
En vojak je ostal. Rekel je:
Smola, prava smola.
Prav zdaj se ruši kamenje.
Stopil je k zvezanemu možu
in ga ustrelil v glavo.
Mož je umrl.
Tudi en pes je bil mrtev.
Vestru je bilo žal za možem.
Vojak, ki je ostal, je jokal za mrtvim psom:
O Rolfi, ti moj ljubi Rolfi.
Vestru se je zdelo grozno,
da je vojak jokal za psom,
za človekom pa ne.
Vester očetu ni povedal, kaj vse je videl.
Oče je zvečer rekel Vestru:
Danes so v stolpu ubili partizana.
Ne hodi več tja, bojim se,
da se ti bo kaj hudega zgodilo.
Nekega dne je Vester spet videl,
da gre nekdo v stolp.
Bil je trgovski pomočnik Hubert.
Zdaj je bil Hubert v službi pri vojakih.
Hubert je v stolp pripeljal Micko.
Micka je bila mlada kmetica.
Vester je videl, da je utrujena.
Ko jo je Hubert pripeljal v s tolp,
jo je udaril v obraz in brcnil v trebuh.
Micka je padla na tla.
Hubert jo je tepel s pasjim bičem in kričal:
Boš vstala, kurba partizanska.
Le vpij, tukaj te nihče ne sliši.
Hubert ji je z obema nogama skočil na vrat
in jo teptal.
Micka ga je prosila:
Hubert, nehaj, saj veš, imam otroka.
Hubert jo je spraševal:
Koga si skrivala pod posteljo?
Micka je jokala:
Nič ne vem.
Hubert jo je tepel in brcal, da ji je tekla kri.
Rekla mu je še:
Ti nisi Hubert, ti si zverina.
Ubij me.
Hubert je hotel Micko obesiti.
Vester ni hotel, da bi Micka umrla.
Proti Hubertu je vrgel strupeno kačo.
Hubert je zakričal in zbežal,
ker se je ustrašil kače.
Vester pa je hitel k Micki.
Ampak Micka je bila že mrtva.
Tedaj se j e zgodilo nekaj groznega.
Prišli so vojaki.
Videli so, da je Vester tisti,
ki je nagajal vojakom.
Vester je nagajal vojakom tako,
da je uničil obroče na zidu.
Vester je videl, kako so ljudi mučili in ubijali.
O tem si ni upal nikomur povedati.
Ubogim ljudem je hotel pomagati.
Hotel je pregnati vojake.
V vojake je metal kamne in kače.
Vojaki so temu rekli sabotaža.
Za sabotažo so ljudi kaznovali.
Začela se je jesen.
Na trgu je iz hiše stopil Vester.
3 vojaki so ga zvezali.
Drugi 3 vojaki so ga gnali v stolp.
Hodili so mimo Vestrove hiše.
Vester je hodil tiho in počasi.
Pripeljali so ga v stolp.
Postavili so ga k zidu in ga ustrelili.