Tem otrokom pa država s takim ravnanjem povzroča nepopravljivo škodo, je ostra ena od pobudnic ustavne presoje Duška Milovanović iz Celja. "Skoraj nemogoče je, frustracije so čedalje večje," obdobje zadnjega meseca in pol opiše mama 10-letnega Bora. Odkar je svoja vrata morala zapreti tudi celjska osnovna šola za otroke s posebnimi potrebami, se je njena družina znašla v izredno težkem položaju. Skrb za Bora, ki ima redko gensko napako, že v običajnih razmerah terja veliko truda in odrekanj. "Bor ima tudi številne pridružene diagnoze, kot so epilepsija, motnja koncentracije in pozornosti, hiperaktivnost, selektivno hranjenje ter avtizem," pojasnjuje.
Ne zgolj izobraževanje, tudi terapije
Učno gradivo, ki ga skrbno pripravlja in po elektronski pošti pošilja njegova učiteljica, je sicer dobrodošlo, a še zdaleč ne zadostuje. Izobraževalna procesa v običajnih in šolah za otroke s posebnimi potrebami se namreč razlikujeta kot dan in noč. "Naši otroci potrebujejo različne pristope usposobljenih strokovnjakov, ki imajo na razpolago najrazličnejše posebne pripomočke."
Teh znanj in pripomočkov pa starši nimajo. Še bistveno večja težava je, ker številni, tako kot Bor, nujno potrebujejo terapije: "V šoli ima Bor tudi vse strokovne terapije, kot so fizioterapija, delovna terapija, psihološka in socialno-pedagoška obravnava. Te terapije, ki jih zdaj ni deležen že dva meseca, so še pomembnejše kot sámo izobraževanje in jih bo težko nadomestiti za nazaj."
Ker te terapije potekajo individualno, težko razume, da jim jih država ne omogoči: "Namesto da bi država dala prednost našim otrokom in bi jim omogočila vsaj prepotrebne terapije, je pred tem odprla frizerske salone, avtopralnice, cvetličarne. Tega ne razumem."
Šolanje v majhnih skupinah in strah pred širjenjem okužb
Strah, da bi se virus zaradi odprtja teh šol nenadzorovano širil, je po njenem odveč, saj gre za manjše skupine. "Posebni program, vsaj v prvi triadi, kolikor vem, dovoljuje šest otrok v skupini. Letos so na primer v Borovem razredu štirje otroci, v sosednjem razredu jih je pet. Tudi v prilagojenem programu v prvi triadi je lahko v skupini, kolikor mi je znano, največ osem, deset otrok. Res je, da bi bilo zdravje nekaterih otrok, če bi zboleli za covidom, ogroženo, a to je bilo zaradi drugih respiratornih boleznih in sezonske gripe tudi prej. Ti starši so vedno imeli pravico svoje otroke vzeti iz razredov in so to tudi storili, tako da tu ne vidim težave."
Odločitev Ustavnega sodišča
Čeprav je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da bi nadaljnje zaprtje šol in zavodov za otroke s posebnimi potrebami lahko imelo škodljive posledice za te otroke, država pri zaprtju vztraja: "Država se vede kot užaljeni otroci, ki nočejo priznati, da bi lahko kakšno stvar naredili drugače in bolje."
Boj družin otrok s posebnimi potrebami se nadaljuje
Duška Milovanović pravi, da se bo borila naprej. Družini, ki sta zaradi zaprtja teh šol sprožili ustavni spor, sta se znova pritožili: "Ker se borimo za naše otroke, za njihove pravice, ne samo danes, ampak tudi jutri."
Kdor ima otroka s posebnimi potrebami, dobro ve, da je za vsak, še tako majhen napredek treba vložiti veliko časa in truda, "s tako luknjo pa ves ta napredek hitro izpuhti". "Borove frustracije so se spet začele nabirati in se kažejo v agresivnem in samoagresivnem vedenju. S pestjo tolče po predmetih in se grize," dodaja.
Mačehovski odnos države pa ni pošten niti do njenega starejšega sina, ki obiskuje običajno šolo, saj mora večino časa posvetiti Boru. "Sem pa srečna, da razume položaj in je toliko samostojen, da dela sam."
Finančne stiske družin otrok s posebnimi potrebami
Skrb za otroka s posebnimi potrebami je tudi velik finančni zalogaj. Zato si ne predstavlja, kako v teh dneh shajajo v družinah s socialnega roba. "Tak otrok se lahko rodi v prav vsako družino. Nekateri starši, ki nimajo denarja, da bi svojemu otroku vsaj tu pa tam omogočili katero od samoplačniških terapij, včasih celo poiščejo izhode, ki si jih ne želimo."
Duška Milovanović upa, da jim bo država vendarle prisluhnila in čim prej našla ustrezno rešitev: "Pravijo, da se družba sodi po tem, kako ravna z najšibkejšim členom. Če sodimo po tem, stanje v družbi ni dobro. Menim, da si družbe, kjer človek ni na prvem mestu, ne želimo. Zato upam, da bo čim več ljudi spregovorilo, se izpostavilo in opozorilo na težave." x