V prvem delu prejšnji teden smo si že ogledali potek drugega vala epidemije španske gripe ter na kratko orisali glavne vzroke umrljivosti v času pred prvo svetovno vojno, danes pa bomo nekoliko natančneje pogledali razmere v jeseni 1920.

Znamenje v Krakovem v Ljubljani v spomin na kugo, ki je mesto prizadela v letu 1598. Foto: Rok Omahen
Znamenje v Krakovem v Ljubljani v spomin na kugo, ki je mesto prizadela v letu 1598. Foto: Rok Omahen

Zgodba v okvirih
Nekaj pojasnil za lažje razumevanje prispevka. Besedilo v ležečem tekstu bo morda na trenutke težje berljivo, toda za bolj pristen prikaz ohranjamo zapis v izvirni obliki, vključno s pravopisnimi in tipkarskimi napakami, kot so bile v izvirnih besedilih. Vsi uporabljeni časopisi so v elektronski obliki dostopni na spletnem portalu Digitalne knjižnice Slovenije. V besedilih v okvirjih, ki bodo spremljali našo glavno zgodbo si bomo ogledali nekaj novic iz obdobja drugega vala španske gripe na Slovenskem, jeseni 1918, ki bodo nekoliko natančneje orisale takratne razmere.

Najpogostejše bolezni tistega časa
V jeseni 1913, 1918 in 1920 so med glavnimi razlogi smrti prebivalcev Ljubljane navedene naslednje bolezni: influenca (nalezljiva bolezen z vročino in vnetjem dihal), tuberkuloza ali jetika (nalezljiva bolezen pljuč s krogličastimi tvorbami), tifus ali legar (bolezen z visoko vročino in prebavnimi motnjami, pri kateri nastanejo razjede na črevesju), griža (nalezljiva črevesna bolezen s krči v trebuhu in drisko) ter možganska kap, v tistem času imenovana mrtvoud (naglo prenehanje delovanja možganov zaradi krvavitve ali zamašitve žil).

Najpogostejši vzroki smrti v šesttedenskem obdobju jeseni 1918. Foto: Rok Omahen
Najpogostejši vzroki smrti v šesttedenskem obdobju jeseni 1918. Foto: Rok Omahen

Umrljivost ljubljanskega prebivalstva med epidemijo španske gripe
Od druge polovice septembra pa do začetka novembra 1918 je v Ljubljani umrlo 326 oseb. Od tega je bilo 223 domačinov (približno 68 %) in 103 tujci (32 %). Za posledicami španske gripe je v tem obdobju umrlo 86 oseb, za posledicami pljučnice pa 61. Tuberkuloza je vzela 23 življenj, za možgansko kapjo sta umrla dva človeka, podatkov o nesrečah in samomorih pa v tem času niso navajali. Za tifusom in grižo je umrlo 18 oseb ter 42 zaradi različnih vzrokov. Mrtvorojenih je bilo 5. Za preostalih 89 oseb podatki niso bili znani.

16. in 17. oktober 1918:


»Smrt med učitelji. Umrl je včeraj v deželni bolnišnici za špansko boleznijo mestni učitelj g. Matija Janežič. Pogreb se vrši v četrtek, 17. t. m., ob pol 6. uri popoldne iz deželne bolnišnice.«

»Španska bolezen se tako hitro širi, da je že malo hiš, kjer bi se ne bila pojavila več ali manj in zahteva dan na dan novih žrtev. Toda bati se je še najhujšega. Če je to epidemija, bi se moralo z vsemi sredstvi delati na to, da se omeji in polagoma zatre. In kaj se je odredilo? Šole so zaprli, to je bil začetek in konec vsega, drugega se pa vzlic skladovnicam zakonom in naredb proti epidemijam ni ukrenilo prav nič.«

»Obrtno-nadaljevalne šole v Ljubljani. Ker se radi [zaradi] še vedno močno razširjene španske hripe zaprte vse druge tukajšnje šole, preloži se tudi na obrtno-nadaljevalnih šolah za 20. oktobra napovedani pričetek pouka na nedeljo, dne 10. novembra t. l. [tega leta].«

Kužno znamenje v Mariboru iz leta 1681. Foto: Rok Omahen
Kužno znamenje v Mariboru iz leta 1681. Foto: Rok Omahen

Španska gripa, alkohol in policijska ura
V časopisju najdemo zanimivo pojasnilo zdravnikov glede učinkovitosti uporabe alkohola pri preprečevanju okužbe s špansko gripo. "Iz društva zdravnikov. Med sedanjo epidemijo influence je poseglo občinstvo da bi se obranilo nevarne bolezni, pogosto po obrambnih sredstvih, ki niso samo brezuspešna, ampak direktno škodljiva. S posebno navdušenostjo so ponekod proglasili alkohol kot edino uspešno sredstvo proti nalezbi influence. Društvo zdravnikov je na svojem zadnjem mesečnem sestanku sklenilo, opozoriti občinstvo, da alkohol ne zabrani obolenja za influenco, ampak napravi, kar so zdravniška preiskovanja že zdavnaj dognala, telo manj odporno za vsako infekcijsko bolezen, tako tudi za influenco. Ker dosedaj še ne poznamo nikakega uspešnega obrambnega sredstva proti influenci, nasvetujemo občinstvu, da uvažuje že splošno znana higijenična pravila, n. pr. pridno zračenje stanovanja, gibanje v prostem, svežem zraku, pogosto spiranje ust z desinfekcijskimi sredstvi, da se varuje pred prehlajenjem itd. Nadalje apelira društvo zdravnikov na občinstvo, da upošteva prenaporno delo zdravnikov v sedanjem času in da uredi bolniške obiske na ta način, da naznani obiske, ki jih želi imeti še dopoldan, do 9. ure, popoldanske obiske pa do 3. ure, v ostalem času pa da kliče res le v nujnih slučajih."

Policijska ura je bila v veljavi slabe tri tedne, od začetka meseca novembra pa najpozneje do 22. novembra, ko je bila ta vest objavljena. "Poverjeništvo za notranje zadeve razglaša: Ker je občinstvo samo upoštevalo sedanje izredne razmere ter vobče ni ogrožalo javnega reda in miru in ker se pričakuje, da bo tako ravnalo tudi v prihodnje, se razveljavlja naredbo glede policijske ure z dne 3. novembra t. l [tega leta, op. a.], ter določa, da stopijo v veljavo v tej zadevi prejšnja določila. Če bi se v posameznih krajih pokazalo, da je omejitev policijske ure potrebna še nadalje, imajo okrajna glavarstva pravico, da to omejitev odrede v lastnem področju tako za posamezne gostilne, kakor za cele vasi ali za ves okraj."

Najpogostejši vzroki smrti v šesttedenskem obdobju jeseni 1920. Foto: Rok Omahen
Najpogostejši vzroki smrti v šesttedenskem obdobju jeseni 1920. Foto: Rok Omahen
Povževo znamenje v Domžalah v spomin na epidemijo kuge. Foto: Rok Omahen
Povževo znamenje v Domžalah v spomin na epidemijo kuge. Foto: Rok Omahen

Umrljivost ljubljanskega prebivalstva jeseni 1920
Od sredine septembra pa do konca oktobra 1920 je v Ljubljani umrlo 150 oseb. Od tega je bilo 79 domačinov (približno 53 %) in 71 tujcev (47 %). Za posledicami španske gripe v tem obdobju ni umrl nihče, za posledicami pljučnice pa ena oseba. Tuberkuloza je vzela 16 življenj, za možgansko kapjo so umrle 4 osebe, za tifusom in grižo pa 23 ljudi. Zaradi različnih vzrokov je umrlo 19 oseb, en človek je storil samomor, 7 jih pa je življenje izgubilo v nezgodah. Mrtvorojenih je bilo 6. Za preostalih 73 oseb ni podatkov. Poglejmo si še nekaj številk po letih. Leta 1915 je bilo v Ljubljani rojenih 993 otrok, umrlo pa je 1.123 oseb. Naslednje leto se je število rojstev nekoliko zmanjšalo (953) v primerjavi s preteklim letom, število umrlih pa se je povečalo in doseglo 1.262. Od tega so domačini predstavljali okoli 64 % (806) vseh umrlih, tujci pa 36 % (456). Leta 1917 je bilo rojenih 836 otrok, umrlo pa je 1.415 ljudi, od tega je bilo domačinov 60 % (845) in tujcev 40 % (570). Leto 1918 je prineslo manjšo rast števila rojstev (866), umrlo pa je največ oseb v tem obdobju, kar 1.543. Delež domačinov je znašal 60 % (923) in tujcev 40 % (620). Leto 1919 je bilo prvo povojno leto, ki je postreglo s precejšnjim dvigom števila rojstev (1.187), pa tudi umrlo je manj oseb kot v prejšnjih letih (1.252).

3.–8. novembra 1918:


"V Črnemvrhu nad Idrijo je precej razširjena španska bolezen. Zahteva tudi žrtve. V 14. dneh 12 mrličev. Neizmerno težka pa je prizadeta rodbina čevljarja Bajca: smrt ji je ugrabila že pet članov: družinskega očeta, 20-letno hčer, 16-, 12- in 6-letnega sina. Uboga družina!"

"`Španica´. To ime so nadeli novi španski bolezni v Tribučah pri Adlešičih, kjer je pokosila ta morilka meseca oktobra 11 oseb."

"
Šolskega pouka še ne bo. Ljubljanske šole se še ne bodo pričele, ker bo v kratkem ustavljen železniški promet."

Umrljivost ljubljanskega prebivalstva na začetku 20. let prejšnjega stoletja
Z izjemo obdobja, ko je v naših krajih kosila epidemija španske gripe, je največ življenj vsako leto običajno vzela tuberkuloza. Jeseni 1913 je bilotako izmed vseh znanih vzrokov smrti kar 28 % posledica tuberkuloze, sledila pa je možganska kap z 12 %. Slabo polovico (49 %) vseh znanih vzrokov smrti pa so povzročile različne bolezni ter drugi neopredeljeni razlogi. V jeseni 1918 je bila tuberkuloza šele tretji najpogostejši razlog smrti z 10 %, za influenco, ki je bila s 36 % smrti daleč na prvem mestu in pljučnico, s 26 %, na drugem mestu. Tifus in griža sta prispevala skupaj 7 % smrti, možganskih kapi pa je bilo v tem obdobju precej manj (1 %). V jeseni 1920 primerov španske gripe ne zaznavamo, zato pa je bilo v tem času nekoliko več črevesnih obolenj. Tifus in griža sta tako bila na prvem mestu s 33 %, sledila je tuberkuloza s 23 % ter 6 % možganskih kapi. Za posledicami pljučnice je v tem času umrla le ena oseba, kar znaša slab odstotek. Jeseni 1913 je v šesttedenskem obdobju v Ljubljani umrlo 107 oseb, jesen 1918 je vzela 326 življenj, jesen 1920 pa 150.

Spomenik covid-19 v Ljubljani. Foto: Rok Omahen
Spomenik covid-19 v Ljubljani. Foto: Rok Omahen

Umrljivost ljubljanskih otrok na začetku 20. let prejšnjega stoletja
Umrljivost dojenčkov in otrok je bila še ne tako zelo dolgo nazaj bistveno višja kot danes. Poglejmo si le številke za jesen 1913, 1918 ter 1920. Delež mrtvorojenih otrok v jeseni 1913 je znašal 11% (7 novorojencev), v času epidemije španske gripe v jeseni 1918 zgolj 2% (5 novorojencev), kar je posledica večjega skupnega števila umrlih v tem obdobju. V jeseni 1920 je delež mrtvorojenih znašal 9% (6 novorojencev). Sicer so na območju Slovenije v letu 1919 beležili skoraj 900 mrtvorojenih in leto kasneje skoraj 600. Danes so te številke precej nižje. Po podatkih Statističnega urada je v letu 2019 na območju celotne Slovenije umrlo 40 dojenčkov.

Kako velika je bila smrtnost ne le dojenčkov temveč tudi otrok pa si oglejmo s pomočjo naslednjih številk. Takratna statistika je pod kategorijo »otrok« zajemala vse osebe do dopolnjenega 15. leta starosti. Za primerjavo bomo vzeli leti 1918 in 1919. Leta 1918 je v Ljubljani umrlo 599 otrok (od skupno 1.543 oseb), kar je znašalo 39% glede na druge starostne skupine, leta 1919 pa 585. Številka je sicer nekoliko manjša, toda delež umrlih otrok (47%) je bil vseeno višji, saj je tega leta umrlo 1.252 oseb, kar je bilo nekoliko manj kot leto poprej.

19. oktober 1918:
»
Umrl je danes zjutraj na Glincah za špansko boleznijo g. Franc Oblak, posestnik in župan občine Vič, v starosti 50 let. Pogreb bo jutri v nedeljo ob 4. uri popoldne. N. p. v. m.! [Naj počiva v miru!]«

»Umrla je za špansko boleznijo trg. sotrudnica [sodelavka] Ana Anžič, stara 21 let, hči znanega mesarja in gostilničarja g. Ivana Anžiča v Hradeckega vasi. Pogreb se vrši v ponedeljek ob ½ 4. uri popoldne.«

»
Španska bolezen se vedno bolj širi in zahteva vedno več žrtev. Šole so zaprte, ravno tako kinematografi, plesne dvorane in druga javna zabavališča. Ker so minule dni štrajkali grobokopi, je ležalo po 30 in 40 mrličev v mrtvašnici in so jih šele po več dneh s pomočjo vojaške oblasti pokopali.«

»Oče, mati in sin skupaj na mrtvaškem odru. V Kopru so umrli za špansko boleznijo v enem dnevu g. postajenačelnik Ivo Peric, njegova soproga Zora ter desetletni sinček Zoran, prvošolec tržaške slov. gimnazije. Pred petimi dnevi smo pa pokopali njihovega sina oziroma brata Joškota. Vsi člani te rodoljubne slovenske družine so bili občespoštovani, kar je pričal pogreb kljub hudemu nalivu dežja. Pokojnim blag spomin, sorodnikom pa najiskrenejše sožalje!«

Znamenje in cerkev v Suhi pri Škofji Loki. Foto: Rok Omahen
Znamenje in cerkev v Suhi pri Škofji Loki. Foto: Rok Omahen

Umrljivost slovenskega prebivalstva
Poglejmo si sedaj še nekaj številk, najprej za leto 1920, nato pa še za 1919, ki so bile, kot bomo lahko kmalu videli, kar upravičeno naslovljene kot zanimive: »Zanimiva statistika. Zdravstveni odsek je izdal ukaz o zdravstveno-statističnih razmerah v Sloveniji (izvzemši Prekmurja in dela logaškega okraja) v letu 1920. Glasom tega izkaza je štela Slovenija razen Prekmurja in logaškega okraja 892.626 prebivalcev. Porok je bilo 12.481. Rodilo se je 28.586 otrok, od teh je bilo 4.618 nezakonskih, torej nekaj več kot 16%, mrtvorojenih pa je bilo 837. Umrlo je 22.251 oseb, med temi je bilo 113 samomorilcev in sicer se jih je zastrupilo 15, ustrelilo 21, obesilo 49, utopilo 19, zabodlo se jih je 11 in 1 je skočil pod vlak. Nasilne smrti jih je umrlo 64 in sicer je bilo ubitih 89, zabodenih 7, ustreljenih 18, zadavljeni sta bili 2, zavratno umorjeni 2 in 1 oseba je bila zastrupljena. Vsled slučajnih nezgod jih je umrlo 452, med temi je bila skoraj četrtina slučajev, da so se utopili, namreč 105 oseb. Od celokupnega števila umrlih jih je bilo skoraj polovico starih manj kot pet let, namreč 11.918, v starosti od 50 do 70 let jih je umrlo 4.486, v starosti nad 70 let 5.067. Najmanjša umrljivost je bila med osebami v starosti od 5 do 15 let in sicer 1.485; dalje v letih 15 do 30, namreč 2.056 in v starosti 30 – 50 let, namreč 2.482.« In še podatki za leto poprej. »Zdravstvena statistika v Sloveniji za leto 1919. Število prebivalcev: 995.440. Porok je bilo 9.824, rojenih 22.636, od teh nezakonskih 3.554, mrtvorojenih 578. Umrlo je 18.356 oseb. Po starosti jih je umrlo: do enega meseca 1.704, do enega leta 2.646, do 5 let 4.369, od 5 do 15 let 1.289, od 15 do 30 let 1.717, od 30 do 50 let 2.095, od 50 do 70 let 3.964, nad 70 let 4.732. Vsled raznih nezgod je umrlo 474 oseb, samomorov je bilo izvršenih 111, ubojev in umorov pa 112.«

Kužno znamenje pod lipo v Cerkljah na Gorenjskem iz leta 1645. Foto: Rok Omahen
Kužno znamenje pod lipo v Cerkljah na Gorenjskem iz leta 1645. Foto: Rok Omahen
Marijino znamenje v Škofji Loki iz leta 1751. Foto: Rok Omahen
Marijino znamenje v Škofji Loki iz leta 1751. Foto: Rok Omahen

Kaj bo prinesla prihodnost
Po preživelem drugem valu epidemije španske gripe je bil pogled v leto 1919, v primerjavi z letom poprej, prav gotovo bolj optimističen. Štiriletna morija, nam dobro znana pod imenom prva svetovna vojna, se je končala, slovenski narod je bil kolikor toliko združen v skupni samostojni južnoslovanski državi, čeprav brez velikega dela današnje zahodne Slovenije ter nekaterih drugih območij. Epidemija španske gripe je do konca leta izzvenela, in videti je bilo, da prihodnost le ne bo tako siva. Griža ter tudi kuga pa bosta v prihodnosti še krojili usodo prebivalstva. Septembra 1920 se je v časopisju takole poročalo: »Z Reke so te dni pripeljali v ljubljansko bolnico tri bolnike. Ker se je na Reki, kakor je znano, v zadnjem času pojavila bubonska kuga, je nevarnost, da bi se ta strašna bolezen zanesla tudi k nam. Zato je največja opreznost na mestu. Prepričani smo, da je vodstvo bolnice ukrenilo vse potrebno, da se bolnike, ki so došli z Reke, izolira, dokler se ne izkaže, da je vsaka nevarnost izključena.« Nekaj dni kasneje, proti koncu septembra 1920, pa je bilo govora o griži: »Griža se je razširila po vseh delih mesta; omeniti bi bilo, da je pač tudi obolelo mnogo ljudi le na lahkih znakih bolezni, in se niso čutili toliko bolne, da bi ostali v postelji, tako da so bili najnevarnejši za prenos bolezni. Mnogo se jih je okužilo v krajih na deželi, kjer je bila tudi bolezen razširjena. Osobito pa so prenapolnjena stanovanja, v katerih ni potrebne snažnosti skoraj nemogoče zdržati in nepazljivost pri v sedanjem času otežkočeni prehrani, vzrok, da se je bolezen toliko razširila.«

Zapor od enega do šest tednov za necepljene
Končajmo še z novico iz sredine aprila 1921 o obveznem cepljenju proti črnim kozam. »Obligatorično cepljenje proti kozam – osepnicam. Z ozirom na vedno se ponavljajoče slučaje osepnic v Sloveniji in ker se v Ljubljani steka ves promet Slovenije ter ni izključeno, da se zaneso osepnice tudi v Ljubljano, odredil je zdravstveni odsek za Slovenijo in Istro […] zasilno cepljenje vsega prebivalstva, s katerim se spoji tudi vsakoletno glavno cepljenje dojencev in revakcinacija šolarjev. Vršilo se bode javno brezplačno cepljenje proti kozam – osepnicam v Mestnem domu, od 5. aprila do 23. aprila vsak delavnik opoldne, potem popoldne ob 4. uri za ženske in otroke; ob 5. uri za moške […] To zasilno cepljenje [je] obligatorno za vse osebe, ki niso bile cepljene v zadnjih dveh letih, ter za otroke – dojenčke, ki so starejši kot 2 meseca. Prestopki se kaznujejo z globo 10 K do 1000 K, oziroma z zaporom od enega do šest tednov. Ker je to cepljenje zoper koze edino uspešno sredstvo, da se ta bolezen ne pojavi, pozivlja mestni magistrat vse občinstvo, da izpolni to dolžnost.«

O kasnejših izbruhih bolezni pa morda ob kakšni drugi priložnosti. Nekaj več o znamenjih na Slovenskem pa lahko preberemo v istoimenski knjigi Marijana Zadnikarja. Po tej knjigi je nastala tudi oddaja Pogledi – Znamenja na Slovenskem, avtorja Janeza Lombergarja, ki si jo lahko ogledate v našem spletnem arhivu.

Po krajšem premoru si bomo ogledali nekaj zanimivih utrinkov iz zgodovine ljubljanske javne razsvetljave ter predvsem o sporu med zagovorniki uporabe plina in zagovorniki uporabe elektrike, o tem kdo naj v bodoče razsvetljuje mestne ulice in trge, pa tudi o dobičkih, ki so se stekali v žepe posameznikov.


Obvestilo uredništva:
Rok Omahen je dokumentalist-raziskovalec iz TV arhiva in dokumentacije RTV Slovenija. rok.omahen@rtvslo.si