Ne le zaradi tega, ker je Jadransko morje integralni del slovenskega ozemlja, temveč tudi zato, ker ogromno Slovencev tradicionalno dopustuje na jadranski obali. Številni pa imajo tam tudi svoje lastne počitniške zmogljivosti, kot se reče vikendom.

Argument proti nafti je na prvi pogled jasen vsakemu kolikor toliko ozaveščenemu Evropejcu. Nafta pomeni onesnaženje in s prihodom naftne industrije v akvatorij bi bilo konec nedolžnosti »enega zadnjih nedotaknjen biserov evropske celine«, kot turistični prospekti radi imenujejo obalo Istre, Kvarnerja, Dalmacije, črnogorskega primorja in seveda številnih otokov. Alternativa naftni industriji, ki obubožano Hrvaško vabi predvsem s takojšnjimi in astronomskimi dobički, je trajnostni razvoj; pod tega nasprotniki petroindustrije prištevajo predvsem turizem. Ta je že danes vlečno živinče hrvaškega in po svoje tudi slovenskega gospodarstva. Dileme tako na prvi pogled sploh ni in je ne more biti tudi glede številnih civilnih družbenih gibanj, ki se na Hrvaškem zavzemajo vsaj za referendum o podeljenih koncesijah, če ne že za moratorij na raziskave v Jadranskem morju.

Vendar, ali je zadeva z naftnimi koncesijami res tako zelo enoznačna, kot je to videti na prvi pogled? Samo v eksperimentalne namene in nevzdržno na pamet primerjajmo nekatere vplive tako množičnega turizma kot naftne industrije na okolje.

Do naftne industrije se ljudje vedemo dvolično. V bistvu zapolnjuje večino naših energetskih potreb, z njeno pomočjo se hranimo in oblačimo, a vendar smo do nje gorki in jo kritiziramo, kadarkoli je le mogoče. Je pa res, da je tudi naftna industrija dvolična do nas kot svojih odjemalcev! Čeprav gre za največji posel na planetu, nam naftne družbe ne privoščijo zastonj stranišča na bencinskih postajah, ne plačajo oskrbovalk in zato imamo tam koncesionarje, ki te z žalostnimi vzhodnjaškimi očmi premerijo, ako po opravljeni potrebi ne spustiš novca v krožniček.

Da je naftna industrija okoljsko vprašljiva zadeva, je jasno vsakemu otroku … Ali pa je za okolje res bolj škodljiva kot množični turizem, pa je že druga zgodba. In dilema, ali si resnično želite imeti Jadran z naftnimi ploščadmi, se zdi bistvena le do prvega julija.

Poglejmo Norveško, ekološko eno najbolj ozaveščenih držav na planetu, ki je svojo blaginjo pridelala na naftnih ploščadih, nato pa na drugi strani poglejmo Benetke kot simbol množičnega turizma. Okolje na Norveškem, predvsem morsko dno, je zaradi vrtanja sicer obremenjeno, vendar pod strogim nadzorom še vzdržno; na drugi strani pa je Benetke, ta dragulj civilizacij, množični turizem povsem uničil. Pa ne le simbolno, ko milijoni histeričnih turistov s svojimi pogledi in fotografijami izpijajo preteklost iz večnih zidov, temveč tudi povsem konkretno, saj je bilo mesto, ne glede na to, da je šlo za metropolo, v srednjem veku zasnovano za omejeno število meščanov, ki so imeli bistveno manj potreb, kot jih ima danes sodobni turist.

Pa ne le Benetke. Množični turizem uničuje vse na svoji poti. Evropska mesta, arabske puščave, celo Mount Everest je delno uničen. Zaprte alpske doline morajo predelovati na milijone ton odplak, na najvišje gore speljujemo vodovod, restavracije s hitro prehrano se naseljujejo na vaških trgih tretjega sveta. Raziskave o škodljivem vplivu turizma na okolje niso več noben bav-bav in v prvih bojnih vrstah je predvsem voda. Pritisk turistov na njeno rabo v suhih in nevodnatih predelih planeta, ki turiste praviloma privabljajo. Povprečen dopustnik v sredozemskih deželah dnevno porabi do 440 litrov vode - če vemo, da dopustniki iz turistične objestnosti porabijo več vode, kot je porabijo doma. Sem je všteta tako voda za pitje in higieno kot tudi tista v velikih hotelskih kompleksih in v njihovih bazenskih čudesih.

Po drugi strani je tudi naftna industrija naredila planetu svoj del škode ... ena največjih okoljskih nevarnosti je razlitje nafte. Velike in hude katastrofe so se že dogajale zaradi razlitja, a v nasprotju s turizmom, ki je proces, je razlitje skoraj vedno nesreča - se pravi dogodek, ki se mu je mogoče z nadzorom in zakonodajo izogniti.

In če se vrnemo na Jadransko obalo, izhodišče današnjega razmišljanja: dovolj je, da se od maja do oktobra znajdemo na Stradunu, legendarni in mistični arteriji starodavnega Dubrovnika. V zadnjih letih se je Dubrovnik znašel na meniju velikih ladij za križarjenje in od ulice ter posledično od mesta ni ostalo prav nič več. Starodavni gosposki duh se je utopil v turistični navlaki, skrivnostne ulice so prepojene z znojem alkohola in avanture željne mularije, ki zase rada misli, da je izjemna.

Ali je potemtakem gospodarska prihodnost Jadrana turistična bebavost, ki je svoj imperij zgradila na plaži in očaranju s preprostimi zgodovinskimi dejstvi, ali pa je trajnostni razvoj naftna ploščad, parkirana nekje pri Visu?

Energetska razmišljanja sodobnega in salonskega razsvetljenstva so pogosto naivna v svojem a priori nasprotovanju in hkrati nedosledna v svojem argumentiranju. Na drugi strani je prav tako naivno razmišljanje o turizmu kot o čarobni industriji, ki potrebuje le domačo hrano in popoln pejsaž, pa že nosi zlata jajca. Gre za protikoncesijska razmišljanja, recimo, hrvaške estrade in tamkajšnje civilne družbe - za razmišljanja brez vedenja o moralnem ali socialnem opustošenju, ki ga s seboj prinaša množični turizem.
Pred tremi leti je turistično gospodarstvo proslavljalo milijardnega turista v enem samem letu. Počasi zmanjkuje mest, kamor je še mogoče odpotovati in biti sam in turizem se pospešeno bliža svojemu absurdu, ko bo preveč turistov hotelo na premalo destinacij. V primerjavi s to histerijo se zdi črpanje nafte zelena alternativa. Ali povedano drugače: mogoče bi bilo za Jadransko morje bolje, ko bi na Hrvaškem prepovedali turizem in dovolili izkoriščanje nafte in plina.