11. januarja je kot predstavnica HDZ-ja v drugem krogu predsedniških volitev v južni sosedi, za mnoge presenetljivo, premagala predhodnika Iva Josipovića, 15. februarja letos pa na prepolnem Trgu sv. Marka prisegla kot prva predsednica Republike Hrvaške.

Vlada premierja Zorana Milanovića je tako na Pantovčaku dobila ostrega kritika, hrvaški mednarodni partnerji pa sogovornico, ki stališča izraža neposredno.

Ob robu obiska v Logarski dolini, kjer je konec tedna potekalo predsedniško srečanje avstrijsko-hrvaško-slovenske trilaterale, je z njo za TV Slovenija govoril Slavko Bobovnik. Dotaknila sta se medsosedskih odnosov, hrvaške polpretekle zgodovine, odprtih in zaprtih vprašanj Zagreba s sosedami, ukrajinske krize, uporabe cirilice v Vukovarju, krize in strateških razmislekov v prihodnosti ... Vabljeni k branju.

Kako bi vi začeli ta pogovor, če bi bili na mojem mestu?
Če bi bila, bi najprej vprašala, kako se počutite v Logarski dolini v Sloveniji. Reči moram, da zelo dobro, zelo lepo. Hvaležna sem predsedniku Pahorju, da je organiziral sestanek trilaterale med Hrvaško, Slovenijo in Avstrijo. Menim, da je to zelo dobra pobuda, saj smo sosedske države, ki imajo toliko skupnega, ki si lahko toliko delijo, imamo pa tudi skupne interese, ki jih moramo uveljavljati tudi v Evropski uniji, pa še na območju jugovzhodne Evrope, seveda pa tudi po svetu.

Začeli ste zelo resno. Hotel sem vas še vprašati, komu naj se pritožimo zaradi vremena in dežja v Logarski dolini?
Včeraj smo se malo pošalili, češ da bi moral predsednik Pahor zahtevati spremembo ustave, da bi bilo tudi vreme v njegovi pristojnosti in moči. Trenutno ni tako, ampak Logarska dolina je prečudovita v vsakem letnem času in v vsakem vremenu. Sama imam nadvse rada naravo, dež me ne moti. Odraščala sem na Reki, in če nimate radi dežja, življenje tam ni lepo. Zato me tudi ne moti. Žal mi je le, da se ne morem sprehoditi zunaj.

Res je škoda, zdaj pa preidiva na resna vprašanja. Začel bom z vašo izjavo: "Če želite spremeniti svet, začnite pri sebi, začnite nekaj delati." Želite spremeniti svet, želite spremeniti Hrvaško, ste že začeli?
Želim spremeniti Hrvaško, in to sem že začela. Zelo intenzivno smo se lotili dialoga, ki ga, kot trdim, na Hrvaškem primanjkuje – pogovorov o trenutnih razmerah, o tem, kar resnično muči Hrvaško, o gospodarskih in socialnih razmerah. To so razmere v našem gospodarstvu, nezaposlenost, vprašanje blokiranih državljanov, upokojenci, ki težko živijo. Zato sem začela zelo intenzivne pogovore z vsemi v politiki, v javnem, družbenem in gospodarskem življenju. Kmalu se bom srečala z voditelji parlamentarnih političnih strank; pogovarjala sem se že s sindikati, s predstavniki kmetov – od mlekarjev, živinorejcev do ribičev in oljkarjev iz Istre – pogovarjala sem se z ljudmi na hribovsko-planinskih območjih v Gorskem kotarju, seveda pa se pogovarjam tudi z državljani. Veliko sem na terenu, rada hodim med ljudi, saj menim, da morajo biti politiki trdno na tleh, da se morajo zavedati, kaj se dogaja okoli njih. To ni mogoče, če zgolj spremljate medije in poslušate svetovalce, poslušati morate ljudi.

"Skupnost" je beseda, ki ste jo največkrat izgovorili.
Skupnost zato, ker sem, kot veste, šest let opravljala različne funkcije v ZDA, v Bruslju, a sem bila zelo povezana s Hrvaško. Moje življenje je bilo ves čas povezano z njo, živela sem z njo, čeprav sem večino zadnjih šest let bivala zunaj Hrvaške. Ob vrnitvi in ob spremljanju razmer na Hrvaškem so me dokaj neprijetno presenetile čedalje hujše delitve na podlagi ideologije. Delitve na podlagi tega, kar kdo misli o 2. svetovni vojni, o Josipu Brozu – Titu, pa tudi glede vprašanj, ki bodo nekoč morda bistvena, na primer vprašanja uporabe marihuane v zdravstvene namene, seveda tudi vprašanja splava ...
Trenutno pa je najpomembnejše gospodarsko stanje v državi, življenjska raven in to, kako iziti iz te zelo hude krize. Hrvaška že šest let zaporedoma namesto gospodarske rasti ugotavlja krčenje gospodarstva. V nasprotju z drugimi državami nam ni uspelo iziti iz krize. Trdim, da sta med razlogi za to razdeljenost in pomanjkanje pogovora, komunikacije o tem, kako se rešiti iz krize. Preprosto, nihče ni najpametnejši sam zase. Veliko močnejši smo in veliko več pozitivnih pobud lahko imamo, če si svoja mnenja in predloge za izhod iz krize delimo. To je bistvo skupnosti. Biti moramo enotni, da bi država lahko napredovala. Trdim, da so vera vase, zdravo domoljubje – imeti rad svojo domovino in spoštovati druge ter verjeti, da se lahko in da se moramo popraviti, da so to pogoji za to, da bi krenili k boljšemu življenju na Hrvaškem.

Rekli ste, da je gospodarski položaj eden izmed vzrokov ... Kateri pa je drugi vzrok za to razdeljenost?
Na Hrvaškem imamo žal politične dejavnike, ki so postavljali v ospredje ideološka vprašanja in vprašanja iz preteklosti. To ni dobro. Preteklost je treba spoštovati, iz nje se moramo učiti, toda če je ne pustimo za sabo, če ko berete knjigo, ne preberete neke strani ali poglavja do konca, ne morete začeti brati novega. To pa se žal dogaja na Hrvaškem. Pogovori o ideoloških vprašanjih zakrivajo prave težave. Izčrpavamo se v razpravah o kipu Josipa Broza, premalo pa govorimo o 300 tisoč nezaposlenih, o tem, kako jim bomo zagotovili delo, o tem, kako zadržati mlade na Hrvaškem. Zadnja tri leta je odšlo s Hrvaške okoli sto tisoč ljudi. Veste, kaj pomeni ta številka za državo, ki ima malo več kot 4,300.000 prebivalcev? Odhajajo predvsem mladi, izobraženi ljudje, dogaja se beg možganov. To seveda zavira raziskave, izobraževanje, inovacije, ki so pogoj za napredek družbe. Vsi ti vzroki so med seboj povezani, zato jih moramo razumeti kot celoto in poenotiti družbo v pogovorih o njih.

Če se vrneva k inavguraciji – videli smo gardo in lento, česar pri g. Mesiću in g. Josipoviću ni bilo, bilo pa je pri prvem hrvaškem predsedniku. Najbrž to ni edina podobnost med vami in g. Tuđmanom?
To ni edina podobnost. Ko sem bila mlada, sem se odločila med vojno ostati na Hrvaškem in se s svojim znanjem tujih jezikov zaposliti v državni upravi. Moja prva plača je bila sto takratnih nemških mark. Unprofor ali Rdeči križ sta takrat plačevala desetkrat več. Zame to ni bilo pomembno, hotela sem vlagati v svojo državo. Predsednika Tuđmana osebno nisem poznala, imela pa sem priložnost videti, kako dela. Začela sem ga globoko spoštovati zaradi modrosti, ki jo je pokazal na začetku domovinske vojne, ko je bilo na Hrvaškem hudo, ko je bila Hrvaška žrtev srbske agresije, ko je bilo treba osvobajati območje. Vojaško smo bili veliko slabše pripravljeni, slabše oboroženi od takratne t. i. Jugoslovanske narodne armade in paravojaških enot, zato smo se morali bojevati s srcem, ne razmišljati o delitvah, ampak o tem, kar imamo skupnega. To je tisto, kar si delim s predsednikom Tuđmanom; idejo – ne bom rekla narodne sprave, saj se nam ni treba več z ničimer spraviti – pozabiti bi morali na to, kdo prihaja iz katerega kroga, kdo je bil na čigavi strani med 2. svetovno vojno. Posvetiti se moramo sedanjosti in delati za prihodnost. Omenili ste inavguracijo. Hotela sem vrniti barve. Zelo me veseli, da nas je takrat presenetilo lepo vreme. Po vremenski napovedi naj bi bilo oblačno, zato smo ljudem razdelili zastavice. Hoteli smo poživiti sceno, nismo hoteli nadstreška, ampak da bi se videla zgodovinska streha cerkve sv. Marka z zgodovinskimi grbi. Hrvaški smo hoteli dati živahnost, da bi v sivini in malodušju, ki sta ob moji vrnitvi vladala v državi, spodbudili optimizem in vero vase. Naše sporočilo je bilo, da ponos na državo, na državno zastavo, na narodne barve ni nič slabega, čeprav se je v nekaterih delih Hrvaške razširilo tako mnenje. Ljudi, tudi mene, ki na nogometnih tekmah vedno nosim državni dres, so začeli imenovati populiste, in še huje – nacionaliste, ker smo ponosni na svojo državo in na svojo reprezentanco. To ne pomeni, da omalovažujemo druge, ravno nasprotno: mislim, da zavedne in samozavestne države lahko bolje sodelujejo z drugimi.

Predsedniki ljudi navadno nagovarjajo z "državljani in državljanke", vi pa ste sklenili, da jih boste s "Hrvatice in Hrvati". Je v teh dveh besedah tudi prostor za predstavnike 22 narodnih manjšin na Hrvaškem?
Vsekakor, nagovorila sem vse. Rekla sem "Hrvatice in Hrvati", "državljanke in državljani" ter "dame in gospodje". Ni šlo za nikakršno izključevanje, ampak vključevanje. Res pa je, da se na Hrvaškem že desetletja vsiljuje kompleks, da se ne moremo imenovati Hrvatice in Hrvati. Žal poleg "hrvaški državljani" nimamo posebne besede za tiste, ki živijo na Hrvaškem, razen Hrvatice in Hrvati. S tem nikakor ne omalovažujem narodnega ali verskega izvora kogar koli, ljudi želim pravzaprav vključiti v to skupnost in doseči, da se nikakor ne bi gledalo na versko pripadnost, spolno pripadnost – kot veste, se zelo borim za enakost spolov –, ko govorimo o družbi in družbenih odnosih, morajo biti najpomembnejša merila sposobnost, želja, delavnost, medčloveški odnosi, medsebojni odnosi, spoštovanje in vključevanje. To so moja temeljna načela. Vedno poudarjam, da je spoštovanje temelj družbenih odnosov.

Še kot uslužbenka Nata ste rekli, da Američani zelo cenijo, ker jim v obraz poveste,
kar mislite.
Da.

Lahko predsednica Hrvaške vedno vsakemu v obraz pove, kar misli?
Seveda. Pomembni so čas, kraj in način, kako bo to izrekla. Nekateri pogovori potekajo za zaprtimi vrati, za to je razlog. Tudi kadar imamo v družini problem, ki ga je treba rešiti, to naredimo v družini, s posameznimi člani. Izbrati je treba torej pravi čas, kraj in način, biti pa moraš dosleden, nikoli ne smeš lagati ali zavajati, saj tako izgubiš verodostojnost. Seveda pa pogosto ne poznaš pravega odgovora ali narediš napako – takrat se opravičiš ali pa rečeš, da boš odgovoril pozneje. Ohraniti je treba kredibilnost, lastno stališče. Verjemite, to cenijo vsi, tudi velike države.

Torej se ni treba naučiti novega diplomatskega jezika, če hočeš biti predsednica države?
Ne. Predsednica države je kombinacija diplomacije, politike, pa tudi osebnosti. Dejstvo je, da so me izbrali državljani Republike Hrvaške, da sem poleg mestnih, županijskih in občinskih županov pravzaprav edina v visoki politiki, ki jo neposredno volijo državljani, zato imam moralno in vsako drugo pravico in dolžnost govoriti v imenu teh državljanov, kar pomeni, da moram včasih tudi lastna stališča – ne bom rekla podrediti, ampak vsekakor upoštevati tudi stališča drugih, da bi našla pravo rešitev. Konec koncev sem dobila mandat, da nekako tudi sama določam usmeritve, poteke in moralna stališča družbe. Določati moram, katera smer je najboljša za Hrvaško.

Omenili ste 300 tisoč hrvaških brezposelnih, 30 tisoč tistih, ki delo imajo, a ne dobivajo plače, pa padec BDP-ja. Med vašo predvolilno kampanjo so nekateri menili, da govorite o stvareh, ki niso v pristojnosti predsednika oziroma predsednice. Kako se boste lotili tega?
Res niso. Res nimam izvršnih pooblastil, ne upravljam proračuna, ne delim proračunskih sredstev, tudi načrtujem jih ne, zato je res, da ne morem načrtovati niti določati učinkov določenih ukrepov. Kar lahko naredim in kar sem se namenila narediti, pa je spodbujanje javne razprave, opozarjanje na probleme in zbiranje različnih mnenj o tem, kako bi jih odpravili. Temu so namenjeni tudi vsi pogovori s predstavniki hrvaškega gospodarstva. Verjamem v hrvaško gospodarstvo, menim, da lahko državo iz krize spravi predvsem malo in srednje podjetništvo, ponekod seveda tudi veliko, pa naše kmetijstvo, obrt, ribiči, poljedelci in drugi. Treba jim je omogočiti, da bodo zadihali. Z njimi moramo govoriti o težavah, ki jih tarejo. Včasih je dovolj že, da ljudem prisluhnete, a ne ustavljam se pri tem. Ves čas razmišljam o tem, kako predstaviti ta vprašanja ministrom posameznih resorjev, kako o tem razpravljati s strokovnjaki, z akademiki in z ekonomisti. Na podlagi vseh teh pogovorov pripravljamo tudi posvet oz. konferenco, na katero bomo povabili sindikate in delavce, gospodarstvenike in predstavnike mednarodnih združenj. Govorili bomo prav o zaposlovanju, o družbenih odnosih in razmerah v družbi. Na Hrvaškem primanjkuje socialnega dialoga, prav v tem pa vidim svojo najpomembnejšo vlogo, vlogo posrednika v družbenih procesih. To je moralna odgovornost za procese v državi. Rada bi, da bi med vlado in opozicijo obstajal veliko močnejši dialog. Začeti se moramo pogovarjati o številnih vprašanjih in poiskati narodno soglasje, saj brez tega nobena vlada ne bo mogla urediti zahtevnih gospodarskih in socialnih vprašanj, ki zavirajo naložbe, ki ustvarjajo neugodne razmere za podjetništvo, zaradi katerih Hrvaška velja za nepredvidljivo državo, ker tako pogosto spreminjamo zakone in davke. Morali bomo izboljšati kulturo odnosov do svojih državljanov, da bo državna uprava res njihov servis in da bo delala zanje, ne obratno. Izboljšati pa moramo tudi kulturo odnosa do vlagateljev, pa naj bodo ti domači ali tuji. Potrebujemo boljše poslovno ozračje, pa tudi preglednost in učinkovitejše delovanje hrvaškega pravosodja.

Nekdo se med krizo ni znašel – sedanja ali prejšnja vlada?
Kriza je posledica več dejavnikov, tudi svetovne gospodarske krize in recesije. Leta 2008 se je na Hrvaškem žal začelo gospodarsko nazadovanje, ki ga še vedno nismo premagali. Nočem kazati na krivce, a dejstvo je, da je sedanja vlada na oblasti že četrto leto, pozitivne posledice njenih ukrepov bi se že morale poznati. Ena od mojih pobud je sklic seje, na kateri bi vlada predstavila svoj pogled na položaj hrvaškega gospodarstva in ukrepe, s katerimi bi lahko ta položaj popravili. To je dolžna hrvaškim državljanom, konec koncev mora v Bruslju redno poročati voditeljem in članom Evropske komisije. Ne razumem, zakaj vlada ne bi na svoji seji ali kje drugje preprosto povedala državljanom, kaj točno počne. Tudi sama bi rada to slišala od vlade, da bi vam lahko zdaj povedala, kaj točno počnejo. Zagotovo vem le to, da moramo sprejeti določene ukrepe, saj gospodarski kazalci kažejo, da do zdaj sprejeti ukrepi niso bili učinkoviti.

Že dva meseca poskušate navezati stik z vlado. Nekako vam ne uspeva ...
Tega ne bi rekla. Opravljam svoje delo, vsake toliko se tudi pogovorimo. To so naši notranji odnosi, toda imamo širši dialog. Vlada ni edini dejavnik stabilnosti ali edini nujni sogovornik. Potrebujemo družbeni dialog, govoriti moramo z ljudmi, z državljani, s strokovnjaki, z ekonomisti.

Omenjali ste 1,5 milijarde evropskih sredstev. Se tu kaj premika?
Vidim počasen napredek, toda tudi to je eno od področij, na katerih se nismo najbolje znašli. Vpreči moramo vse sile, tudi gospodarsko diplomacijo, in izkoristiti izkušnje drugih držav pri črpanju sredstev iz evropskih skladov ter jih prenesti v hrvaški model. Tudi na tem področju se zavzemam za decentralizacijo po načelu subsidiarnosti, da bi torej čim več pristojnosti z države prenesli na enote lokalne samouprave, tudi črpanje evropskih sredstev. Mislim, da bi bila izkoriščena veliko učinkoviteje, če bi enote lokalne samouprave, na primer županije ali mesta, imele večje pristojnosti, saj ljudje na terenu bolje vedo, kaj potrebujejo. Ko hodim po Hrvaški, mi veliko državljanov govori, da imajo projekte, da so pripravljeni, da so govorili s svetovalci, a vlada še ni objavila razpisa, zato se ne morejo prijaviti. Vlada mora biti veliko hitrejša in učinkovitejša ter mora zato prenesti pristojnosti na nižje ravni. To mora spremljati tudi fiskalna decentralizacija – čim več denarja bi morali prepustiti enotam lokalne samouprave, da bi lahko opravljale svoje naloge. Pri evropskih skladih bi morali zagotoviti sredstva za sofinanciranje teh projektov. Nočem, da bi bili naši projekti sprejeti, mi pa ne bi imeli sredstev za sofinanciranje.
Slovenija in Hrvaška. Ne vem, ali veste, da je Hrvaško februarja obiskalo 14.000 slovenskih turistov, dvakrat več, kot Avstrijcev, Italijanov ali drugih.
Letos si obetamo boljšo turistično sezono od lanske. Upam, da nam bo vreme letos bolj naklonjeno. Slovenci so na hrvaški obali vedno cenjeni gostje, upam, da se bo povečalo tudi število slovenskih turistov pri nas.

Naslednja zanimiva številka: le 5 odstotkov tovora, ki prečka Sueški prekop, konča na Reki ali v Kopru, v severnoevropskih pristaniščih pa 70 odstotkov. Kljub temu se Reka in Koper vedeta kot tekmeca.
Že več let zagovarjam sodelovanje Reke, Kopra in Trsta, ki bi morali biti protiutež severnoatlantskim pristaniščem. Dokazani je, da tovor iz Sueškega prekopa prek pristanišč na severu Jadrana evropske cilje doseže teden ali celo deset dni hitreje. Za to potrebujemo sodelovanje in novo infrastrukturo. Sama sem z Reke, zavzemam se za nadgradnjo reškega pristanišča in dokončanje prometnih poti. Brez nižinske železniške proge med Reko in Budimpešto pristanišča Reka, Koper in Trst ne bodo mogle resno tekmovati s severnoatlantskimi pristanišči, zato moramo nujno zgraditi prometno in drugo infrastrukturo. Bolje se moramo povezati in sodelovati, in mislim, da imamo v EU-ju za to dobre možnosti. Glede slovensko-hrvaških odnosov me moti, da me ljudje največ sprašujejo o neurejenih vprašanjih. Mislim, da so naši urejeni odnosi veliko obsežnejši, imamo ogromno priložnosti, zato bi se morali bolj posvetiti pozitivnemu sodelovanju in povezovanju gospodarstvenikov z obeh strani meje, naših pristanišč in prometnih središč.

Spraševal vas bom tudi o neurejenih vprašanjih, še prej pa mi povejte, ali imamo Hrvati in Slovenci dovolj moči in volje sodelovati v turizmu ali gospodarstvu?
Če lahko sklepam po svojem odnosu in komunikaciji z vašim predsednikom Pahorjem, ju vsekakor imamo. Daleč od tega, da ju ne bi bilo, imamo željo in voljo vplivati na naši vladi, da bi čim bolje sodelovali in spodbudili naši gospodarstvi. Poleg tega sva odkrila veliko skupnih tem v zunanji politiki in prizadevanjih v jugovzhodni Evropi za nadaljnjo stabilizacijo tega območja, urejanje vprašanj in približevanje Evropski uniji in paktu Nato za sosede, ki si tega želijo.

Je bila tema sinočnjih pogovorov tudi gospodarsko in politično sodelovanje med Avstrijo, Slovenijo in Hrvaško?
Da, govorili smo tudi o tem in o tem, kako v Uniji izkoristiti prednosti, ki jih ponuja EU pri gradnji prometne infrastrukture, posvetili pa smo se tudi energetiki, saj je energetska neodvisnost ena od skupnih težav Slovenije, Hrvaške in sosednjih držav. V sedanjih razmerah, ko je vse več groženj naši varnosti v mednarodnih okvirih, v jugovzhodni Evropi in na območju Sredozemlja, se moramo posvetiti tudi temu, kako zagotoviti tak pretok energentov, da njegove prekinitve ne bi mogle povzročati negativnih posledic in celo politične destabilizacije. Govorili smo o stanju naših gospodarstev, pa tudi o sami Evropski uniji in njenem položaju v svetu. EU, ZDA in Kitajska proizvajajo vsaka okoli 16-odstotni delež svetovnega BDP-ja. Pred desetimi leti je imela EU 21-odstotni delež, Kitajska nekaj več kot 9-odstotnega. V zadnjem desetletju je Kitajska gospodarsko torej hitro rasla, Evropa pa stagnirala. Izrazili smo zaskrbljenost zaradi svetovnega položaja EU-ja. Nismo se ukvarjali le z našimi državami, ampak tudi s tem, kako bi lahko skupaj spodbudili Bruselj, Evropsko unijo in njene članice k odločnejšemu nastopu in strateškemu razmisleku o tem, kako izboljšati položaj Evropske unije v svetu.

Vrniva se k našemu območju. Verjetno se spominjate, da je neko slovensko podjetje hotelo kupiti Sunčani Hvar. To bi skoraj izzvalo vstajo. Zdaj, ko je hrvaško podjetje kupilo Mercator in nekatere portoroške hotele, je bilo nekaj člankov v naših časopisih, toda posel je minil dokaj mirno. So se spremenili ljudje ali so se spremenili časi?
Spreminjajo se ljudje, pa tudi časi. Mislim, da zdaj lahko govorimo o vsem, ne da bi to na eni ali drugi strani meje zbujalo nepotrebne strasti. Žal je bilo na obeh straneh s temi vprašanji veliko manipulacij v predvolilne namene. To se ne bi smelo dogajati. Predvolilne kampanje so, kakršne so, retorika je malce zaostrena, to ni najbolj tvorno obdobje za državi ... Morda bi morali tudi preslišati nekatere besede, izgovorjene v predvolilnih kampanjah, in se osredotočiti na vse tisto, kar nas povezuje. Sva prijateljski državi, prijateljska naroda, tudi midva se zlahka razumeva, če jaz govorim hrvaško, vi pa slovensko. Ni vzrokov za dodatne napetosti.

Zdaj pa vprašanje, ki zbuja napetost: kaj menite, bi morala Ljubljanska banka vrniti denar hrvaškim varčevalcem, ki so ga imeli pri njej? Bi morala hrvaška podjetja, ki so najemala posojila pri Ljubljanski banki, ta posojila vrniti?
Sama sem to vedno videla kot poslovno razmerje med Ljubljansko banko in našimi podjetji. Glede vračila denarja varčevalcev Ljubljanske banke na Hrvaškem in v drugih sosednjih državah obstaja sodba Sodišča za človekove pravice iz Strasbourga. Mislim, da bi banka morala vrniti denar državljanom. To so bile njihove devizne vloge, ta denar jim pripada. Na Hrvaškem smo vrnili denar vsem varčevalcem, na vse mogoče načine. To je temelj poštenega odnosa Ljubljanske banke do naših državljanov. Vztrajam, da gre za odnos med Ljubljansko banko in državljani.

Kot veste, je hrvaška država, ki je pomagala upnikom, vztrajala pri mnenju, da je to vprašanje poslovnih odnosov in ne nasledstveno vprašanje. Neurejena pa ostajajo posojila hrvaških podjetij pri LB-ju ...
Drži, in tudi tu gre za poslovni odnos med temi podjetji in Ljubljansko banko.

Letos bo končana arbitraža, s čimer se bo končal "mejni spor", kot pravimo v Sloveniji.
Da. Obe državi sta se zavezali, da bosta spoštovali arbitražo, zato menim, da tu ni treba več izgubljati besed. Ta dogovor moramo uresničiti.

Posvetiva se zdaj Jugovzhodni Evropi – vi ne uporabljate izraza Balkan.
Ne maram izraza "Balkan" ali "Zahodni Balkan", ljubša mi je "Jugovzhodna Evropa", predvsem, ker s tem ne mislim le na geografsko območje Balkana, ampak na širše območje. Na tem območju imata interese Hrvaška in Slovenija, pa tudi Avstrija, Madžarska, Romunija, Bolgarija in Grčija. Ti procesi so povezani, ne moremo jih omejiti na teh nekaj držav, ki so še vedno prosilke za članstvo v EU-ju in Natu.

Med Srbijo in Hrvaško se je zgodilo veliko žalostnega in grdega. Bi ti državi lahko normalno sodelovali in kdaj?
Vsekakor. Hrvaška in Srbija sta dosegli zelo visoko stopnjo normalizacije. Veliko sem se ukvarjala z mednarodno varnostjo in svetovnimi kriznimi žarišči. Če gledam svojo domovino Hrvaško, lahko rečem, da smo zelo hitro dosegli veliko. Ne le, da smo zgradili državo, tudi spravili smo se in uredili vrnitev ljudi na domove. Pri nekaterih ljudeh je še treba urediti vprašanja stanovanjske pravice, pokojnine in podobno, toda vse to urejamo. Težava vsekakor ni politična volja oziroma to, da je ne bi bilo. Težave so le materialne narave; ker je hrvaški proračun prazen, nekateri postopki potekajo počasneje, kot si želimo. S Srbijo imamo še nekaj neurejenih vprašanj, eno najtežjih in najbolj bolečih je vprašanje izginulih oseb. To je vprašanje iz vojne, ki ga je treba urediti, treba je najti te ljudi, izvedeti, kje so zakopani in omogočiti družinam, da končno dobijo odgovore in najdejo duševni mir. Drugače pa bi bilo dobro potegniti črto pod to preteklost in se posvetiti prihodnosti. Zgodovino moramo prepustiti zgodovinarjem in čim manj izzivati z retoriko, ki se pojavlja, ko posamezniki začutijo svoj trenutek v političnem življenju. Nedaven tak primer so bile izjave Vojislava Šešlja. Te sem takoj obsodila in zahtevala, da se srbska vlada od njih distancira, preprosto zato, ker g. Šešelj še vedno zagovarja veliko Srbijo, ki naj bi obsegala tudi polovico Hrvaške. Ob tem me je zanimalo predvsem stališče srbske vlade. Nadaljnja Šešljeva dejanja so vredna obsodbe, toda temu ne smemo posvečati preveč pozornosti, to so dejanja obupanega človeka, ki bo končal tam, kamor spada.

Dejali ste, da ne bi umaknili veleposlanika iz Srbije ...
Takrat ne. Poklicala bi ga na posvet, ko je Šešelj prvič spregovoril o veliki Srbiji. Ne zaradi njega, pač pa zaradi mnenja srbske vlade o tem. Glede sežiga hrvaške zastave - seveda obsojam to dejanje, toda v Srbiji so proti njemu sprožili kazenski pregon. Tudi iz mojih poznejših stikov s predsednikom Nikolićem in premierjem Vučićem je jasno, da Srbija ne podpira takih dejanj in da jih obsoja. S srbske strani sem prejela pozitivna sporočila o nadaljnjem sodelovanju in urejanju odprtih vprašanj. Hrvaška in sama osebno podpiramo pot Srbije v Evropo, na kateri ji bomo pomagali, kolikor bomo lahko in kolikor bodo hoteli, upam pa, da bomo hkrati s tem reševali tudi neurejena vprašanja. Konec koncev so ureditev teh vprašanj in dobrososedski odnosi tudi nekateri od pogojev za članstvo v Evropski uniji.

Pred mesecem ali dvema, ko je zunanjepolitični odbor Evropskega parlamenta zavrnil hrvaška dopolnila k resoluciji o Srbiji, to ni bil poskus blokade poti Srbije v Evropo?
Ne bi rekla. Za to ni razlogov in upam, da jih tudi ne bo. Upam, da bomo s pogovori in v skladu z dobrososedskimi odnosi ter načeli mednarodnega prava uredili vsa vprašanja med našima državama.

Še eno kratko, preprosto vprašanje: bi morali biti napisi na občinskih in državnih stavbah v Vukovarju tudi v cirilici?
Vukovar je zelo zapleteno območje. O tem je težko govoriti, dokler ne greste v Vukovar in govorite s tamkajšnjimi ljudmi. Sama sem to storila večkrat. Seveda se zavzemam za spoštovanje vseh hrvaških zakonov, tudi in predvsem zakona o pravicah narodnostnih manjšin. V 8. členu tega ustavnega zakona piše, da morajo vse odredbe krepiti sobivanje in razumevanje med večinskim hrvaškim narodom in manjšinami in da nikakor ne smejo povzročati nemirov. Uvedba napisov v cirilici je povzročila nemir. Nihče ne enači cirilice z agresijo, dejstvo pa je, da so Vukovarčani ogromno pretrpeli. Njihovo življenje je še vedno zelo težko, gospodarsko in drugače. V tem mestu je veliko težav. Ženske, ki so bile posiljene, na ulici srečujejo posiljevalce, ki se jim posmehujejo in jih zbadajo. Veliko vprašanj iz vojne še ni urejenih. Nekateri ljudje so izgubili vse sorodnike. Ti ljudje ti povedo, kaj so prestali, koliko krvi so videli, koliko surovosti in nasilja. Vse to odpira stare rane. Ti ljudje o tem govorijo brez kančka sovraštva, brez ogorčenosti nad srbsko skupnostjo v Vukovarju. Ogorčeni so nad odnosom Zagreba, hrvaške vlade do njih, ki Vukovar obišče enkrat ali dvakrat na leto, na dan mesta ali na dan padca Vukovarja, večino leta pa se ne zmeni za težave te skupnosti. Mislim, da namestitev napisov ne pomaga niti srbski skupnosti, tudi oni si želijo razumno rešitev. Upam, da jo bodo lokalne oblasti našle, sodišče jim je dalo za ureditev tega leto dni. Mislim, da bi morala tudi hrvaška vlada Vukovarju zagotoviti poseben status, saj so napisi v cirilici tudi v drugih predelih Hrvaške, kjer ne izzivajo težav in sporov. V Vukovarju bi se morali prej posvetiti drugim vprašanjem, predvsem temu, kako na splošno živijo Srbi, Hrvati, Čehi, Slovaki, Madžari in pripadniki drugih manjšin na tem območju.

Naši gledalci verjetno ne vedo, da so bili tema vašega magistrskega dela odnosi med ZDA in Rusijo. Po prvem srečanju z g. Putinom ste dejali, da se vam zdi, da ve, kaj hoče. Še vedno mislite tako po dogodkih v Ukrajini, na Krimu?
Težko sodim o tem, že več let ga nisem srečala. Verjetno še vedno ve, kaj hoče, toda to, kar želi zdaj in predvsem videne kršitve mednarodnega prava in mednarodnopravnega reda 21. stoletja, so nesprejemljive za Hrvaško, Evropsko unijo in katero koli drugo državo. Vztrajati moramo pri načelih spoštovanja suverenosti, ozemeljske celovitosti, politične neodvisnosti držav in pri pravici vseh držav, da same odločajo o svoji prihodnosti. Tudi Slovenci in Hrvati smo doživeli nekaj podobnega, vemo, kaj pomeni, če ti kratijo pravico odločati o lastni prihodnosti.

Sinoči ste izjavili, da ne boste šli v Rusijo na ...
Ne bom šla v Rusijo na vojaško parado. Izjemno cenim vlogo ruskega naroda v 2. svetovni vojni in ogromno število njegovih žrtev, ki se jim je treba pokloniti, dejstvo pa je, da je ta parada politični dogodek. Udeležili se je bodo tudi gostje iz držav, za katere veljajo sankcije. Udeležba oziroma neudeležba na tej politični paradi je določeno politično sporočilo. Rusija mora pomagati najti politično rešitev težav v Ukrajini in zagotoviti spoštovanje mednarodnopravnih načel, ki sem jih omenila.

Sta se Nato in EU dobro odzvala na primer Ukrajine in Krima?
EU in Nato nimata na voljo veliko sredstev. Sredstva za delovanje v mednarodnih odnosih so sankcije in recipročnost. Recipročnost ni mogoča, vojaško vmešavanje v dogajanje v Ukrajini nikakor ni mogoče, rešitev mora biti politična. Uvedene so bile sankcije, ki imajo med evropsko gospodarsko krizo in recesijo velike posledice tudi v Evropi, zato v nekaterih državah ne podpirajo popolne osamitve Rusije, saj sta energetsko sodelovanje in trgovinska izmenjava prispevala tudi h gospodarski rasti v Evropi, predvsem pa v Rusiji. G. Putin se mora zavedati, da je današnji položaj Rusije, ki je veliko boljši kot na začetku devetdesetih let, predvsem posledica naložb zahodnih držav in trgovanja z njimi, kar je omogočilo razvoj Rusije. Prihodnost Ukrajine v Evropi, njeno članstvo v Uniji ali Natu nikakor ne ogrožata Rusije, saj bosta le še bolj stabilizirali območje in države v ruski soseščini. Nadaljevati moramo pogovore in skupaj vztrajati pri pritiskih na Rusijo, ravno zato, da bi zagotovili spoštovanje načel mednarodnega prava.

Vaš prvi obisk v tujini je bil v Bosni in Hercegovini. Vaša stališča do nje so jasna.
Tako je. Obiskala sem Bosno in Hercegovino, ki je za nas izjemno pomembna. Z njo imamo 1001 kilometer dolgo skupno mejo, stabilnost BiH je pomembna tudi za Hrvaško. Poleg tega so Hrvati v BiH eden od konstitutivnih narodov, želimo ohraniti in spodbujati njihovo ustavno enakost. Poleg tega želimo, da bi BiH zaživela kot politično enakopravna država, v kateri bi bila sestava in delovanje oblasti urejena tako, da bi se lahko samostojno odločala in končno začela izvajati korenite reforme. V Bosni in Hercegovini vlada gospodarska kriza, zaradi katere se iz nje izseljujejo prebivalci, predvsem Hrvati; brez njih v Bosni in Hercegovini pa ne bo več Bosne in Hercegovine. Odločno podpiram suverenost in ozemeljsko celovitost Bosne in Hercegovine, pa tudi prizadevanje vseh treh narodov in drugih državljanov, mednarodne skupnosti – predvsem Evropske unije in upam, da tudi ZDA – pri iskanju ureditve, ki bo Bosni in Hercegovini omogočila čim hitrejši vstop v Evropsko unijo in Nato.

Blizu konca sva, pripravil sem še en vaš citat: "Če bom delala napake, bom dovolj močna, da jih bom priznala in popravila." Bi morali v zadnjih dveh mesecih kaj popraviti, so bile napake?
Mislim, da jih ni bilo, če pa so bile, so bile majhne. Kdor dela, dela tudi napake, ne trdim, da sem nezmotljiva, nisem pa delala napak, ki bi vplivale na državo in narod, za katere bi se morala opravičiti in jih popraviti.

Koliko časa vam je ostalo za sprehode po vasi Lubarska in okoliških gozdovih?
Do zdaj nič. Jutri grem na Trsat in upam, da bom lahko obiskala vsaj svoje starše.

Za moža pravite, da je "profesionalni očka". Dobro opravlja svoje naloge?
Zelo dobro. Če jih ne bi, bi dobil odpoved, če se malo pošalim (smeh). Zelo dobro jih opravlja, je predan oče, uživa v tem. Nekateri ga pomilujejo, a za to ni razloga. Zdaj, ko mu počasi ne bo več treba biti ves čas doma z otrokoma, upam, da bo kdo v njegovem življenjepisu cenil to, da je bil deset let očka, da so tudi to zelo pomembne izkušnje in da bo dobil službo.

Gospa predsednica, se lahko dogovoriva za naslednje srečanje januarja 2020 in takrat narediva inventuro vsega, o čemer sva danes govorila?
Seveda, z veseljem.

Dogovorjeno, torej se moramo le še dogovoriti za datum z gospodom Luko?
Vsekakor. In še enkrat lepo pozdravljam vse gledalce.