Grabar Kitarovićeva je v tesnem boju premagala Iva Josipovića. Foto: EPA
Grabar Kitarovićeva je v tesnem boju premagala Iva Josipovića. Foto: EPA
Ilinka Todorovski
Ilinka Todorovski je tudi nekdanja dopisnica RTV Slovenija iz Zagreba. Foto: Osebni arhiv

Prvi preizkus za novo predsednico bo, ali se bo znala otresti strankarskega oklepa ali pa bo privolila v vlogo HDZ-jeve maskote v parlamentarni volilni tekmi.

Kolinda Grabar Kitarović bo ob prevzemu dolžnosti odložila strankarsko knjižico in se že po ustavi kot predsednica vseh državljanov dvignila nad blokovsko delitev, sovražnosti in bojevito retoriko. A iz tega formalnega okvira, kot tudi iz njenega dosedanjega političnega delovanja, še ni mogoče razbrati, kako pragmatična, poguma ali strahopetna bo, ali je v resnici zmožna delovati povezovalno, kar je bila njena predvolilna mantra, oziroma, ali si to sploh želi.

Pičla razlika, ki je odločila o zmagovalcu januarskega drugega kroga hrvaških predsedniških volitev, je z neverjetno simetrijo prepolovila hrvaško volilno telo: Kolinda Grabar Kitarović (HDZ) je zmagala s 50,7 odstotka glasov, dotedanji predsednik države Ivo Josipović (SDP) je zaostal za poldrugi odstotek. Skoraj natančno pol na pol. Pri več kot 2,2-milijonski udeležbi je pretehtalo borih 30 tisoč glasov - izgubljenih ali dobljenih, odvisno od perspektive, ob rekordnem deležu neveljavnih glasovnic (60 tisoč) in tradicionalnem HDZ-jevem bazenu v diaspori (32 tisoč glasov); v tujini je imela Kolinda Grabar Kitarović skoraj povsod, ne le v Bosni in Hercegovini, vnaprej zagotovljeno trdno zmago, tudi v Sloveniji, kjer je osvojila 50 od skupaj 88 glasov.

Simetrični izid je do kosti razgalil resnično podobo hrvaške politične krajine: totalna polariziranost, razklanost po strupeni ločnici ideoloških, svetovnonazorskih, strankarskih in nacionalnih razlik. Kot bi še vedno divjala vojna, pravzaprav dve hkrati, druga svetovna in domovinska, pa čeprav od njunega konca prav letos mineva okroglih 70 oziroma 20 let.

Naši in vaši, levi in desni - po hrvaško
Prav v dneh pred predsedniško inavguracijo, ko je javnost vpijala podrobnosti o protokolarnem zakulisju, denimo o nekompatibilnosti Tuđmanove lente in predsedničinega zimskega plašča, je državo pretresla prava eksplozija sovražnega govora, kot bi ga presneli iz krvavih devetdesetih let. Tarča pozivov k linču je postal poslanec srbske manjšine Milorad Pupovac, ki si je drznil protestirati, ko je po saboru paradiral Branimir Glavaš, nekdanji osiješki gospodar vojne, HDZ-jev general, obsojen za krute poboje srbskih civilistov. Glavaš je pred dnevi odkorakal iz zapora, kjer je prestajal desetletno kazen, in zdaj na prostosti čaka na obnovitev postopkov v zadevah Selotejp in Akumulator (imenovanih po pripomočkih za trpinčenje srbskih žrtev v Osijeku), ki ju je ustavno sodišče zaradi postopkovnih napak vrnilo v vnovično presojo.

Blokovski prepad na Hrvaškem je globlji od delitve na leve in desne, nazadnjaške in napredne; delitve so obtežene z zgodovino in populizmom, s pavšalnimi sodbami, kdo je ali ni "naš" in "bolj hrvaški od hrvaškega", kdo je aboniran za dobro in zlo, junaštvo in zločin, kdo je bil kje med domovinsko vojno, kdo je koga ob zlomu nacizma in kaj je bilo prej - ustaštvo, četništvo ali komunizem. V sovražni retoriki sodelujejo tudi nosilci oblasti; s podpihovanjem ali zgovornim molkom. Po načelu: deli in vladaj.

Po avtokratu, bonvivanu in formalistu prihaja ...
Na čelu hrvaške države se v minulih 25 letih ne bi mogli zamenjati politično in značajsko bolj različni posamezniki, kot so bili dosedanji predsedniki: avtokratski in samozadosten državni poglavar Franjo Tuđman, oče naroda z ničelno toleranco do kritike, ugovorov in političnih nasprotnikov; sproščeni, ljudski in bonvivanski Stipe Mesić, zvit politik širokih nazorov in ostrih misli, ki je zamudil veliko priložnosti, da bi bil tiho; in nazadnje formalističen, odmaknjeno vzvišen, politično neizrazit Ivo Josipović, ki je državniško držo razumel kot izogibanje vročim temam, ki bi lahko delile.

Močna političarka vs. uspešna državnica
Kakšna predsednica bo Kolinda Grabar Kitarović? Njeno umestitev že na začetku močno omejuje notranjepolitični kontekst. Prvič, v predsedniške dvore vstopa kot izbranka HDZ-jevih src in Tuđmanova politična dedinja. Drugič, mandat začenja v volilnem letu, ki ga bo zaznamoval srdit boj za novo razdelitev poslanskih sedežev in vladnih položajev. Tretjič, vsaj prve mesece bo prisiljena kohabitirati z levo vlado SDP-jevega premierja Zorana Milanovića. In še širša slika: nova predsednica stopa na čelo gospodarsko izmučene države, ki je obtičala v gospodarski krizi, na robu in repu Evropske unije, z goro nerešenih sosedskih sporov, zlasti na jugu in vzhodu. Takšne so okoliščine, ostalo so dokaj nepredvidljive spremenljivke.

Prvi preizkus za novo predsednico bo, ali se bo znala otresti strankarskega oklepa ali pa bo privolila v vlogo HDZ-jeve maskote v parlamentarni volilni tekmi. Naslednja ključna dilema je, ali se bo znala izogniti neposrednemu spopadu z Milanovićevo vlado ali pa bo z njo neplodno tekmovala, kdo bo državo prej potegnil iz krize. In še: ali bo v razklani družbi zmogla obsoditi radikalizme in glavaševske ekscese ali pa bo "povezovalno" molčala in gledala stran. V sosedski politiki pa, ali bo izključevala ali spodbujala dialog - v odnosih s Slovenijo na primer z odprtostjo pri premlevanju rešitev za LB in doslednostjo pri uveljavitvi arbitražne presoje o meji.

Tudi domači komentatorji so v napovedih simetrično razdeljeni, v pretirani hvali ali kritiki, bolj malo je takih, ki ji priznavajo pravico do nevtralnega začetka, s katerega se lahko razvije v povprečno političarko ali uspešno državnico.

Prvi preizkus za novo predsednico bo, ali se bo znala otresti strankarskega oklepa ali pa bo privolila v vlogo HDZ-jeve maskote v parlamentarni volilni tekmi.